Zavod AIPA – nekaj besed ob prvi obletnici pridobitve dovoljenja

Datum objave: 26.10.2011

Res je, da je vsak začetek težak, vendar pa je za kreativne ljudi prav gotov najlepši izziv nepopisan list papirja. Ali pa prazen, neposnet filmski trak…

Tak list papirja in tak kolut sta ustvarjalce na avdiovizualnem področju - igralce, režiserje, scenariste, producente - čakala kar 15 let. Toliko let je namreč minilo od sprejetja Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, in prav toliko let je bilo potrebnih, da je po dvanajstih letih blodenja skozi labirinte sumničenj, nezaupanja in neznanja, skupina zanesenjakov potrkala na vrata Urada RS za intelektualno s statutom in drugimi potrebnimi dokumenti, pridobila potrebno zaupanje najprej pri stanovskih združenjih (Društvo slovenskih režiserjev, Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev, Društvo Filmski producenti Slovenije, Združenje avtorjev avdiovizualnih del Slovenije …), zatem pa je s strokovnostjo tri leta prepričevala še uradnike. Zavod AIPA je oktobra lani po vseh postopkih in neštetih preverjanjih končno pridobila dovoljenje. In to stalno.

Kolektivno uveljavljanje pravic iz naslova uporabe avdiovizualnih del je končno zaživelo, se iztrgalo iz primeža netransparentnega uveljavljanja pod krinko začasnega dovoljenja. Še pomembnejše pa je, da so imetniki pravic končno začeli sami upravljati s svojimi pravicami. Da je bila taka pot odlično zastavljena, odločitev pa pravilna, pove pogled na listo članic Mednarodne konfederacije društev avtorjev in skladateljev CISAC. Od 232 avtorskih združenj iz 121 držav je le dobrih 50 avdiovizualnih - torej gre za sektor, ki je 'nerazvit', če ga primerjamo z urejenostjo ustvarjalcev na glasbenem in literarnem področju. Prav tako nam pregled pove, da je le v zgolj 21 državah tako, da avdiovizualne pravice imetniki uveljavljajo skozi obstoječe kolektivne organizacije avtorjev na glasbenih delih (pri nas npr. skozi Združenje skladateljev in avtorjev za zaščito avtorske pravice Slovenije - SAZAS, ki je na podlagi začasnega dovoljenja dejansko imel desetletje v rokah škarje in platno tudi za uveljavljenja pravic za avtorje avdiovizualnih del).

V veliki večini držav pa je tako, da so kolektivne organizacije filmarjev bodisi samostojne, bodisi sodelujejo z organizacijami, ki uveljavljajo pravice literarnih in/ali dramskih ustvarjalcev, ki so jim zaradi narave dela še najbližje. Še posebej smo lahko veseli in ponosni, da imamo v Sloveniji urejeno področje tako, kot ga imajo urejenega le največje »filmske države«: na primer Velika Britanija, Nemčija, Španija, ZDA, Japonska, Irska, Francija in Finska, kjer pravice upravljajo imetniki sami v okviru svoje kolektivne organizacije. Končno lahko tudi v Sloveniji imetniki pravic na svoji kolektivni organizaciji registrirajo svoja dela, Zavod AIPA pridobiva in obdeluje sporede predvajanih del ter vodi evidenco imetnikov pravic - skratka počne vse tisto, kar se ni delalo zadnjih petnajst let. Pa vendar - bolje pozno, kot nikoli.

In ljudje, ki so v organih upravljanja AIPA, so prav gotovo taki, katerim nekaj novega pomeni velik izziv. Nekaj, kar lahko iz nedefinirane brezoblične gmote izoblikujejo v stvaritev, na katero bodo ponosni in ki bo toliko kot njim samim, pomenila tudi vsem ostalim iz avdiovizualnega področja.

Gregor Štibernik,
direktor Zavoda AIPA

Nazaj na vrh