Nekaj misli k nedavnemu dnevu intelektualne lastnine in avtorskih pravic

Datum objave: 28.04.2014

Objavljamo prispevek Klemna Dvornika, predsednika Društva slovenskih režiserjev in člana Strokovnega sveta AIPA, ki je objavljen v današnjem Dnevniku:

“Avtorske pravice so posebne pravice avtorja na izrazu svojega dela. Spadajo med pravice intelektualne lastnine, so izključne (monopolne) narave in omejujejo uporabo avtorskega dela brez soglasja avtorja. Ločimo predvsem materialne in moralne avtorske pravice, poznamo pa tudi druge oziroma sorodne pravice” (Wikipedia).

Obstajata dva osnovna koncepta razumevanja avtorskih pravic: »Evropski«, ki avtorsko pravico tretira kot eno izmed osnovnih človekovih pravic in s tem avtorja postavlja v enakopraven položaj napram producentom in tistim, ki so lastniki prenesenih avtorskih pravic pri odločanju, ter »Ameriški«, ki jo tretira kot lastnino, torej neke vrste delnico, ki po principu korporativnega upravljanja podjetij, daje moč tistim, ki so lastniki sklopov avtorskih pravic se, pravi večjega repertoarja. Tako imajo v Ameriki predvsem producenti, pa tudi  televizije, založniki, distributerji in lastniki avdiovizualnih knjižnic neprimerno več glasu pri odločanju o tem kako se delijo zbrana sredstva iz naslova kolektivnega upravljanja. V Sloveniji smo se avtorji, izvajalci in producenti na AV področju preko svojih stanovskih društev dogovorili, da v nasprotju s korperativno logiko želimo, da bi razumevanje avtorske pravice ostalo »Evropsko«.

Slovenska avtorska zakonodaja na področju avdiovizualnega ustvarjanja je bila leta 1996 prepisana iz nemške ureditve, ki pa je s stališča avtorjev ena najslabših v Evropi, saj preferira producenta. Kako? Če s pogodbo ni drugače določeno, vse materialne avtorske pravice preidejo na producenta. Avdiovizualna branža je edina v sektorju kulture, ki  ima takšno presumpcijo. V radijskem ustvarjanju, za primer vzemimo radijske igre, se to ne more zgoditi, ker je v istem zakonu zanje vpisana presumpcija na avtorja, se pravi: če ni pogodbe oziroma v pogodbi ni drugače določeno, vse pravice ostanejo avtorju. Glede na to, da se tudi nemška zakonodaja na področju avtorskega prava spreminja, bi v Sloveniji ob pisanju nove zakonodaje lahko pričakovali implementacijo pravičnejše rešitve, naj bi bila usklajena tako z izvajalci, avtorji, kot tudi producenti, saj je dogovor med vsemi tremi sektorji ključen za skupen konsenz pri uspešnem uveljavljanju avtorskih pravic. Tokrat bi se lahko zgledovali po uspešnih modelih Hrvaške ali Danske zakonodaje. Primernejše od sedajšnje ureditve v slovenskem prostoru bi bilo morda že, da se za kabelsko retransmisijo uveljavi zakonsko rešitev, ki v Sloveniji že velja za privatno reproduciranje, tako imenovani model 30-30-40 (producenti-izvajalci-avtorji). Taka zakonska določitev bi rahlo nevtralizirala dominantno pozicijo velikih producentov, kot je na primer Javni zavod Radio Televizija Slovenija, ki napram avtorjem iz pozicije moči diktira pogoje in ne odstopa od šablonsko določenih pogodbenih določil, ki avtorju vzamejo vse materialne avtorske pravice. RTV Slovenija namreč praviloma v pogodbah brez definicije vrednosti materialne avtorske pravice avtorja razlasti le-teh za vse večne čase, s tem pa ne pušča prostora za vzajemne dogovore, kar naj bi pogodbe bile. To je samo en izmed primerov, kjer Javni zavod kot daleč največji akter na trgu nastopa kot slab zgled za ostale producente na trgu in ne izpolnjuje enega izmed svojih bistvenih poslanstev: pozitivne korekcije produkcijskih norm in vsebinske kvalitete na trgu. Ključno je, da država začne spoštovati avtorja s tem, da zakonsko normira koliko materialne avtorske pravice po presumpciji pripada avtorju in izvajalcu, saj sta ob v šibkejšem položaju napram producentu, hkrati pa je njun vložek v avtorsko delo, t.i. »autors investment«, nepogrešljiv pri vsakem avtorskem delu.

Glasbeni avtorji na primer, napram ostalim avtorjem, ki smo še do nedavno svoje avtorske pravice urejali individualno, so bili kolektivno organizirani že v Jugoslaviji, kjer so v drugačnih okoliščinah dosegli, da je bila glasbena avtorska pravica upoštevana in ovrednotena, zato so s skrbjo za kolektivno uveljavljanje svojih materialnih avtorskih pravic razumljivo precej pred ostalimi avtorji v Sloveniji. Iz tega naslova se v javnosti pogosto ustvarja vtis, da so avtorji glasbe edini pravi sogovornik in naslovnik za vprašanja vezana na avtorske pravice. Kot režiser, se pravi avtor avdiovizualnega sektorja podpiram srčen in ogorčen boj za avtorske pravice s strani glasbenikov, vendar hkrati ne razumem zlonamernega delovanja proti avtorjem avdiovizualnih del ravno s strani glasbenih avtorjev, saj se v zadnjem času z njihove strani prepogosto pojavljajo zahteve za ukinitev zavoda za uveljavljanje avtorskih pravic AIPA, ki je v letu 2013 prvič v zgodovini nasploh v Sloveniji opravila delitev sredstev, ter avdiovizualnim avtorjem izbranih iz naslova kabelske retransmisije in privatnega retransmisiranja.

Zato je ključno, da avtorske pravice kot družba spoštujemo, ter da se vzpostavi medsebojno spoštovanje tudi na vseh relacijah avtor-izvajalec-producent. Konec koncev naj bi bil obstoj slovenskega naroda odvisen od slovenskega jezika in slovenske kulture, katere srž so ustvarjalci avtorji (samo znotraj avdiovizualnega sektorja jih je sedem: režiser, scenarist, avtor dialoga, skladatelj, animator, montažer, direktor fotografije) in brez kulturnega dialoga tudi kultura umanjka.

Klemen Dvornik, Predsednik Društva slovenskih režiserjev

Nazaj na vrh