Novice

Vabilo na sejo Skupščine izvajalcev Zavoda AIPA
Datum objave: 06.05.2014

Na podlagi določil aktov Zavoda AIPA sklicujem

 sejo Skupščine izvajalcev Zavoda AIPA,

ki bo dne 27. maja 2014, ob 15.00,

v multimedijski dvorani Narodnega muzeja Slovenije – Metelkova,

Maistrova 1 (vhod s ploščadi Muzejske četrti), Ljubljana.

 

Predlagani dnevni red:

  1. Otvoritev skupščine, ugotovitev sklepčnosti in potrditev zapisnikarja
  2. Obravnava letnega poročila Sveta Zavoda AIPA za leto 2013
  3. Obravnava letnega poročila Strokovnega sveta Zavoda AIPA za leto 2013
  4. Obravnava letnega poročila Zavoda AIPA za leto 2013
  5. Obravnava Poročila revizijske gospodarske družbe o opravljenem pregledu računovodskih izkazov za leto 2013 in Mnenja pooblaščenega revizorja o pravilnosti in skladnosti poslovanja Zavoda AIPA v letu 2013 z ZASP, notranjimi akti Zavoda AIPA in sporazumi, ki jih je Zavod AIPA sklenil z drugimi
  6. Akti Zavoda AIPA
  7. Pobude in vprašanja članov.

Gradiva za sejo skupščine bodo objavljena na spletni strani Zavoda AIPA (www.aipa.si) najpozneje 13. maja 2014, od tega datuma naprej pa jih lahko po predhodni najavi prevzamete tudi na sedežu Zavoda AIPA, na Šmartinski cesti 152/hala 6, v Ljubljani, ali jih naročite na telefonski številki 01/755 62 19.

Vljudno vabljeni!

                                                                                                      Mag. Alenka Pirjevec, l.r.

                                                                                                 Predsednica Skupščine izvajalcev

 

 
Nekaj misli k nedavnemu dnevu intelektualne lastnine in avtorskih pravic
Datum objave: 28.04.2014

Objavljamo prispevek Klemna Dvornika, predsednika Društva slovenskih režiserjev in člana Strokovnega sveta AIPA, ki je objavljen v današnjem Dnevniku:

“Avtorske pravice so posebne pravice avtorja na izrazu svojega dela. Spadajo med pravice intelektualne lastnine, so izključne (monopolne) narave in omejujejo uporabo avtorskega dela brez soglasja avtorja. Ločimo predvsem materialne in moralne avtorske pravice, poznamo pa tudi druge oziroma sorodne pravice” (Wikipedia).

Obstajata dva osnovna koncepta razumevanja avtorskih pravic: »Evropski«, ki avtorsko pravico tretira kot eno izmed osnovnih človekovih pravic in s tem avtorja postavlja v enakopraven položaj napram producentom in tistim, ki so lastniki prenesenih avtorskih pravic pri odločanju, ter »Ameriški«, ki jo tretira kot lastnino, torej neke vrste delnico, ki po principu korporativnega upravljanja podjetij, daje moč tistim, ki so lastniki sklopov avtorskih pravic se, pravi večjega repertoarja. Tako imajo v Ameriki predvsem producenti, pa tudi  televizije, založniki, distributerji in lastniki avdiovizualnih knjižnic neprimerno več glasu pri odločanju o tem kako se delijo zbrana sredstva iz naslova kolektivnega upravljanja. V Sloveniji smo se avtorji, izvajalci in producenti na AV področju preko svojih stanovskih društev dogovorili, da v nasprotju s korperativno logiko želimo, da bi razumevanje avtorske pravice ostalo »Evropsko«.

Slovenska avtorska zakonodaja na področju avdiovizualnega ustvarjanja je bila leta 1996 prepisana iz nemške ureditve, ki pa je s stališča avtorjev ena najslabših v Evropi, saj preferira producenta. Kako? Če s pogodbo ni drugače določeno, vse materialne avtorske pravice preidejo na producenta. Avdiovizualna branža je edina v sektorju kulture, ki  ima takšno presumpcijo. V radijskem ustvarjanju, za primer vzemimo radijske igre, se to ne more zgoditi, ker je v istem zakonu zanje vpisana presumpcija na avtorja, se pravi: če ni pogodbe oziroma v pogodbi ni drugače določeno, vse pravice ostanejo avtorju. Glede na to, da se tudi nemška zakonodaja na področju avtorskega prava spreminja, bi v Sloveniji ob pisanju nove zakonodaje lahko pričakovali implementacijo pravičnejše rešitve, naj bi bila usklajena tako z izvajalci, avtorji, kot tudi producenti, saj je dogovor med vsemi tremi sektorji ključen za skupen konsenz pri uspešnem uveljavljanju avtorskih pravic. Tokrat bi se lahko zgledovali po uspešnih modelih Hrvaške ali Danske zakonodaje. Primernejše od sedajšnje ureditve v slovenskem prostoru bi bilo morda že, da se za kabelsko retransmisijo uveljavi zakonsko rešitev, ki v Sloveniji že velja za privatno reproduciranje, tako imenovani model 30-30-40 (producenti-izvajalci-avtorji). Taka zakonska določitev bi rahlo nevtralizirala dominantno pozicijo velikih producentov, kot je na primer Javni zavod Radio Televizija Slovenija, ki napram avtorjem iz pozicije moči diktira pogoje in ne odstopa od šablonsko določenih pogodbenih določil, ki avtorju vzamejo vse materialne avtorske pravice. RTV Slovenija namreč praviloma v pogodbah brez definicije vrednosti materialne avtorske pravice avtorja razlasti le-teh za vse večne čase, s tem pa ne pušča prostora za vzajemne dogovore, kar naj bi pogodbe bile. To je samo en izmed primerov, kjer Javni zavod kot daleč največji akter na trgu nastopa kot slab zgled za ostale producente na trgu in ne izpolnjuje enega izmed svojih bistvenih poslanstev: pozitivne korekcije produkcijskih norm in vsebinske kvalitete na trgu. Ključno je, da država začne spoštovati avtorja s tem, da zakonsko normira koliko materialne avtorske pravice po presumpciji pripada avtorju in izvajalcu, saj sta ob v šibkejšem položaju napram producentu, hkrati pa je njun vložek v avtorsko delo, t.i. »autors investment«, nepogrešljiv pri vsakem avtorskem delu.

Glasbeni avtorji na primer, napram ostalim avtorjem, ki smo še do nedavno svoje avtorske pravice urejali individualno, so bili kolektivno organizirani že v Jugoslaviji, kjer so v drugačnih okoliščinah dosegli, da je bila glasbena avtorska pravica upoštevana in ovrednotena, zato so s skrbjo za kolektivno uveljavljanje svojih materialnih avtorskih pravic razumljivo precej pred ostalimi avtorji v Sloveniji. Iz tega naslova se v javnosti pogosto ustvarja vtis, da so avtorji glasbe edini pravi sogovornik in naslovnik za vprašanja vezana na avtorske pravice. Kot režiser, se pravi avtor avdiovizualnega sektorja podpiram srčen in ogorčen boj za avtorske pravice s strani glasbenikov, vendar hkrati ne razumem zlonamernega delovanja proti avtorjem avdiovizualnih del ravno s strani glasbenih avtorjev, saj se v zadnjem času z njihove strani prepogosto pojavljajo zahteve za ukinitev zavoda za uveljavljanje avtorskih pravic AIPA, ki je v letu 2013 prvič v zgodovini nasploh v Sloveniji opravila delitev sredstev, ter avdiovizualnim avtorjem izbranih iz naslova kabelske retransmisije in privatnega retransmisiranja.

Zato je ključno, da avtorske pravice kot družba spoštujemo, ter da se vzpostavi medsebojno spoštovanje tudi na vseh relacijah avtor-izvajalec-producent. Konec koncev naj bi bil obstoj slovenskega naroda odvisen od slovenskega jezika in slovenske kulture, katere srž so ustvarjalci avtorji (samo znotraj avdiovizualnega sektorja jih je sedem: režiser, scenarist, avtor dialoga, skladatelj, animator, montažer, direktor fotografije) in brez kulturnega dialoga tudi kultura umanjka.

Klemen Dvornik, Predsednik Društva slovenskih režiserjev

 
Odmev - Odgovor na komentar Andreja Kregarja in Matjaža Žbontarja
Datum objave: 24.04.2014

V skladu z Zakonom o medijih smo uredništvo Pogledov prosili za objavo našega odgovora na komentar z naslovom Resne spremembe avdiovizualnega sektorja v Sloveniji, ki sta ga 9. aprila v prilogi Pogledi objavila Andrej Kregar in Matjaž Žbontar. 

Naša cenjena kolega sta namreč v svojih dilemah, ki so se jima porodile ob prvih diskusijah o novem Zakonu o slovenskem avdiovizualnem centru (SLAVC), navrgla nekaj misli in vtisov tudi glede kolektivnega uveljavljanja pravic. Ker gre mestoma za preveč poenostavljen in izkrivljen pogled, v nadaljevanju podajamo pojasnila v delih, ki se dotikajo dela Zavoda AIPA

Zakon o avtorski (avtorjema se je po nerodnosti zapisala množina, čeprav je avtorska pravica ena) in sorodnih pravicah (ZASP) neposredno NE zagotavlja posebnega nadomestila za filmske producente iz naslova kabelske retransmisije, ki bi ga lahko uveljavljali preko kolektivnih organizacij. Zagotavlja pa ZASP sredstva oz. nadomestila za soavtorje avdiovizualnih del, do katerih pa so – tako člen ZASP, ki govori o presumpciji prenosa – upravičeni filmski producenti (če je avdiovizualno delo nastalo po l. 1995). 

V nadaljevanju (so)avtorja zapišeta: »Pri nas je višina tarife, ki jo je izpogajala kolektivna organizacija AIPA (Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije; a tudi v tej organizaciji so stroški obratovanja nesorazmerno velik, že 30-odstotni), radikalno prenizka v primerjavi s sosednjimi državami. Stanje pred letom 2010, ko je nadomestilo pobiral SAZAS (Združenje skladateljev in avtorjev za zaščito avtorske in sorodnih pravic), je bilo evropsko primerljivo. Sicer nižje kot ponekod, vendar sedanjega cenovnega dampinga ni bilo.«

Najprej o stroških: ni res, da so stroški, kot navajata soavtorja članka tako visoki, niti ni res, da so v naraščanju kot implicite izhaja iz besedila. V javno objavljenih poročilih, ki so vsem dosegljiva na spletni strani Zavoda AIPA je razvidno, da smo imeli leta 2012 glede na celotne prihodke 22 odstotkov stroškov. Torej kar osem odstotnih točk, oziroma skoraj tretjino manj, kot sta zapisala avtorja. Letos bodo ti odstotki še nižji. Za delovanje porabimo torej dobrih 600 tisoč evrov, kar je 500 tisoč evrov manj, kot se je porabilo v letih, ko je nadomestila zbiral Sazas. Pri tem je vsekakor potrebno dodati tudi, da se v dolgih letih, ko se je za lastne stroške porabilo več kot milijon evrov letno, niso vzpostavile niti najnujnejše baze avdiovizualnih del (v nadaljevanju: AV del), baze imetnikov pravic in baze uporabe AV del. Zavod AIPA je torej za pol prejšnjega denarja vse te baze vzpostavila v zgolj nekaj letih. Ta prihranek se je neposredno razdelil med imetnike pravic. Kakršnakoli primerjava letnih poročil s SAZASom pa zaradi popolne odsotnosti najosnovnejših faktov v SAZASovih poročilih nemogoča.

Seveda sta s temi podatki Andrej in Matjaž seznanjena, zato si njune navedbe ne moremo razlagati drugače, kot namerno zavajanje in zlonamernost.

Podrobnejšo obrazložitev si zasluži tudi navajanje o Sazasovi uspešnosti, od katere pa so se v desetletju SAZASovega zbiranja nadomestil »belega kruha najedli« le štirje producenti. Tako namreč pravi tudi švicarsko združenje producentov AGICOA. Ni odveč omeniti, da so ti 4 dobili kruha le za eno leto zaznane uporabe »njihovih« AV del; vsa ostala leta, ko je SAZAS upravljal avdiovizualni denar – od junija 1999 pa vse do oktobra 2010 – so vsi slovenski producenti ostali praznih rok in ust. Na to temo sva si z g. Kregarjem 1. junija 2013 v večernih urah izmenjala tudi nekaj elektronskih sporočil, kjer sem mu podrobneje razložil tudi to, po njegovih besedah »radikalno prenizkost.«  

Pa jo bom še enkrat: Zavod AIPA ima trenutno dovoljenje le za zbiranje nadomestil soavtorjev AV del, za avtorje prispevkov v AV delih pa tega dovoljenja (še) nima, saj čakamo na pridobitev. SAZASovo začasno dovoljenje je bilo torej v tej luči »širše,« saj je zajemalo oba »podrazreda« avdiovizualnih avtorjev, torej soavtorje in avtorje prispevkov.

Medklic: kljub temu, da je SAZAS zbiral za soavtorje AV del, je protizakonito izplačeval zasebnemu gospodarskemu interesnemu združenju v Švico, o čemer je odločal tudi Urad RS za intelektualno lastnino (URSIL), dokumenti pa so dosegljivi tudi na njegovi spletni strani*. Avdiovizualni avtorji od tega niso dobili nič, kot rečeno pa so bili izplačil deležni štirje producenti (in le za eno leto uporabe!). Na drugi strani je Zavod AIPA ob zadnjem obračunu izvedla izplačila več kot 300 upravičencem, kar je tudi zelo zgovoren podatek.

Prav tako so bile v SAZASove račune prištete tudi pravice izdajateljev televizijskih programov.  Gre za pravico (sorodno, in ne avtorsko), ki pa se ne uveljavlja obvezno kolektivno. Tudi za to dejavnost je URSIL ugotovil, da se je izvajala preveč po domače (nezakonito) in brez ustreznega dovoljenja**, izdana pa je bila tudi odločba***. Vsi omenjeni dokumenti so dosegljivi tudi na spletni strani URSIL. Tedanji UVK pa je ugotovil še kršitev zlorabe monopolnega položaja.

Kot mi je znano, to pravico (ki se, kot že navedeno, ne uveljavlja obvezno kolektivno), operaterji za obdobje po oktobru 2010 urejajo individualno s posameznimi izdajatelji, kot to pač počno na primer Pink TV, pa Discovery, pa HBO itd. Sam sem se v preteklih letih večkrat pogovarjal s predstavniki tako Evropske radiodifuzne zveze kot nemškega interesnega združenja izdajateljev komercialnih televizij VG MEDIA, ki pa so mi zatrdili, da zaradi izjemno negativnih izkušenj s SAZASom, za uveljavljanje svojih pravic do nadaljnjega ne želijo več sodelovati s kolektivnimi organizacijami. Gre torej za 'side biznis', ki ga lahko opravlja kdorkoli – lahko tudi VPK, če to želi in v to prepriča imetnike pravic. Če pa to počne kolektivna organizacija poleg rednega dovoljenja pa gre za opravljanje komercialne dejavnosti. Za kar pa je potrebno pridobiti dovoljenje URSIL. In SAZAS ga v desetih letih pač ni.  

Razlika med prejšnjim (SAZAS) sistemom in sedanjim (AIPA) je torej v tem, da so t.i. broadcasterji imeli v starem sistemu kar 43 (!) odstotno participacijo, nadaljnjih 35 odstokov je popolnoma neselektivno pobralo zasebno združenje AGICOA, tisto, kar je ostalo, pa SAZAS. Zato se čudim, čemu Andrej in Matjaž poveličujeta prejšnji sistem, ki je bil očitno in dokazano v veliko škodo slovenski avdiovizualni ustvarjalnosti.

Višek sprenevedanja je tudi stavek, da se je denar v produkcijo vračal tudi prek mednarodne organizacije AGICOA, ki ščiti večino mednarodnih producentov, in naj bi po Andrejevih in Matjaževih besedah dosegal pet kratnike ali desetkratnike zneskov iz naslova producentskih pravic, kot jih je Zavod AIPA razdelila za leto 2011.

To enostavno ne drži. Pri AGICOA so po njihovih lastnih navedbah participirali zgolj štirje producenti in še to v desetletni karieri zbiranja samo kako leto ali dve. Po kakem ključu so na AGICOA določili katerim štirim dati sredstva, pa je že druga zgodba...

Prav tako je popolnoma neresen in zavajajoč podatek o nadomestilu, ki ga zavezanci plačujejo AIPA.

Se pa strinjam, da se tega oreha – beri kolektivnega uveljavljanja avdiovizualnih pravic -  še nihče ni dovolj resno in celovito lotil. Sprašujem se le, kaj sta od leta 1999 dalje počela Matjaž in Andrej. Sprašujem se tudi, zakaj sta se iz 'zimskega spanja' aktivirala šele po tem, ko je – popolnoma upravičeno in zaradi malomarnega upravljanja – začasno dovoljenje izgubil SAZAS. Sprašujem se tudi, zakaj se na vse kriplje trudita pri vzpostavljanju prejšnjega stanja, čeprav obstaja več odločb in ugotovitev, da je bilo tedanje stanje v nasprotju z zakonodajo. Nadejam se njunega odgovora.

Gregor Štibernik

direktor, AIPA

Viri:

*http://www.uil-sipo.si/uil/urad/o-uradu/novice/elektronske-novice/clanki/zdruzenje-sazas-dejavnost-kolektivnega-upravljanja-pravic-na-avtorskih-glasbenih-delih-ni-opravljal/

**http://www.uil-sipo.si/uil/urad/o-uradu/novice/elektronske-novice/clanki/zdruzenje-sazas-dejavnost-kolektivnega-upravljanja-pravic-na-avtorskih-glasbenih-delih-ni-opravljal/ in http://www.uil-sipo.si/uil/urad/o-uradu/novice/elektronske-novice/clanki/odziv-ursil-na-e-novico-zdruzenja-sazas-z-dne-362011/

***http://www.uil-sipo.si/fileadmin/upload_folder/novice_dogodki/URSIL_Sklep-31221-5_2011-6_SAZAS.pdf

 
Obračuni honorarjev in nadomestil v letu 2014 ter roki za prijavo AV del
Datum objave: 17.03.2014

Zavod AIPA bo v letu 2014 izvedel:

1. obračun honorarjev za kabelsko retransmisije AV del za leto 2012 - v obračunu bodo upoštevane prijave in spremembe podatkov o AV delih, prejete do vključno 15. aprila 2014.

2. obračun honorarjev za kabelsko retransmisije AV del za leto 2013 in drugi del obračuna nadomestil zbranih v letih 2008 in 2009 za privatno reproduciranje – v obračunih bodo upoštevane prijave in spremembe podatkov o AV delih, prejete do vključno 30. septembra 2014.

Upravičence pozivamo, da prijavijo AV dela ali dopolnijo obstoječe prijave z uporabo spletnega registra AV del (ob predhodni pridobitvi uporabniškega imena in gesla) ali obrazcev za prijavo AV del.

Za izvedbo obračuna in izplačilo honorarjev je pomembno, da Zavodu AIPA posredujejo vse potrebne podatke o AV delih: naslov, kategorija, leto nastanka, leto prve objave, trajanje, navedbo udeležb na AV delu, deleže v odstotkih in podatke o upravičencih, potrebne za izplačilo honorarjev in nadomestil.

Podatki, prejeti kasneje od zgoraj navedenih rokov, bodo upoštevani pri naslednjem poračunu za posamezno leto.

Za dodatne informacije in pomoč pri prijavi AV del obiščite spletno stran ali nas kontaktirajte na e-naslov: info@aipa.si ali na telefonski številki 01 755 62 19.

Zavod AIPA, Oddelek za reparticijo

 
Izveden prvi del obračuna nadomestil za privatno reprodukcijo, zbranih v letih 2008 in 2009
Datum objave: 17.12.2013

Spoštovani upravičenci,

Zavod AIPA je izvedel prvi del obračuna nadomestil, zbranih v letih 2008 in 2009 za privatno in drugo lastno reproduciranje pred podelitvijo dovoljenja Zavodu AIPA (privatna reprodukcija).

Za delitev nadomestil sta bili skladno z 12. členom Pravilnika o delitvi nadomestil, zbranih za privatno in drugo lastno reproduciranje pred podelitvijo dovoljenja Zavodu AIPA za prvi del obračuna, oblikovani delilni masi:

  • v višini 128.348,36 €, kar predstavlja 40 % vseh zbranih sredstev v letu 2008  in
  • v višini 111.936,42 €, kar predstavlja 40 % vseh zbranih sredstev v letu 2009.

Sredstva za delitev se v skladu z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in Pravilnikom o delitvi nadomestil, zbranih za privatno in drugo lastno reproduciranje pred podelitvijo dovoljenja Zavodu AIPA delijo na tri dele:

  • za leto 2008 med soavtorje v višini 46.205,41 € (40 %) – v znesku so že upoštevane rezervacije za avtorje prispevkov v višini 10 % (5.133,93 €), izvajalce v višini 38.504,51 € (30 %) in filmske producente v višini 38.504,51 € (30 %);
  • za leto 2009 pa med soavtorje v višini 40.297,11 € (40 %) – v znesku so že upoštevane rezervacije za avtorje prispevkov v višini 10 % (4.477,46 €), izvajalce v višini 33.580,92 € (30 %) in filmske producente v višini 33.580,92 € (30 %).

Preko spletni strani www.aipa.si lahko s pridobljenim uporabniškim imenom in geslom dostopate v spletni register prijavljenih avdiovizualnih del Zavoda AIPA. V meniju »Obračuni« si lahko od 17. decembra 2013 ogledate podrobne lastne obračunske podatke, na podlagi katerih smo obračunali nadomestilo.Če bi želeli prejeti podrobni obračun tudi v tiskani obliki, nam to sporočite.

V primeru, da so vaši podatki (naslov stalnega prebivališča ali sedeža pravne osebe, št. bančnega računa, davčna številka …) na prejetem obvestilu nepopolni ali napačni, nam najpozneje do 19. decembra 2013 na elektronski naslov info@aipa.si, sporočite dopolnjene oz. nove podatke.

Rok za vložitev morebitnih pritožb je 31. januar 2014. Pogoje in postopek za vložitev pritožbe podrobneje določa 7. člen Pravilnika o delitvi nadomestil, zbranih za privatno in drugo lastno reproduciranje pred podelitvijo dovoljenja Zavodu AIPA. Pritožbe, vložene po preteku tega roka, bodo zavržene.

Obvestila o višini nadomestila niste prejeli tisti upravičenci, pri katerih skupna višina ni dosegla najnižjega zneska za izplačilo (cenzus). Ta je določen v skladu z zgoraj omenjenim pravilnikom in znaša 10,00 EUR. Predlagamo, da pri Zavodu AIPA preverite vaš repertoar in ustrezno dopolnite udeležbe na avdiovizualnih delih. Podatke lahko, s pridobitvijo uporabniškega imena in gesla, preverite in dopolnite tudi preko spletnega registra avdiovizualnih del.

Za vsa vprašanja smo vam na voljo na telefonski številki 01/75 56 219 ali na elektronskem naslovu info@aipa.si.

Zavod AIPA

 

Nazaj na vrh