V AIPA z veliko ogorčenostjo opazujemo, kako so z javnim denarjem sofinancirani kinooperaterji prekinili predvajanje novih slovenskih filmov in kako se s tem celo javno hvalijo. Kot osrednja kolektivna organizacija za zaščito pravic AV ustvarjalcev nikakor ne moremo sprejeti dejstva, da tako kaznujejo domače filmske ustvarjalce. Razlog naj bi bilo primerno nadomestilo za javno prikazovanje filmov v kinematografih, ki po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) pripada tako slovenskim kot tujim izvajalcem, katerih filme pa bodo očitno še naprej predvajali. Naj poudarimo, da se pogajanja s kinematografi za določitev tarife, ki so po zakonu osnova za izračun nadomestila, še niso niti začela. Kinematografi sicer že vrsto let plačujejo nadomestilo kolektivnim organizacijam, ki imajo pravice na glasbenih delih.

Ne gre za novo dajatev, ampak primerno nadomestilo

Od januarja 2024 je AIPA v skladu z ZASP pooblaščena za zbiranje neodpovedljivih in neprenosljivih nadomestil za igralce oz. izvajalce v AV delih, ko se ta predvajajo v kinematografih. Ne gre za novo »dajatev«, kot to radi zmotno očitajo nekateri predstavniki kinematografov, temveč za primerno nadomestilo - plačilo igralcem in drugim izvajalcem za njihovo umetniško ustvarjanje v delih, s katerimi kinematografi ustvarjajo prihodke od javnega prikazovanja filmov. Nadomestilo ni obveznost filmskih producentov ali distributerjev, ampak so ga po izrecnem določilu ZASP dolžni plačevati uporabniki, torej prikazovalci, kot so kinooperaterji. Tako se zagotavlja, da izvajalci prejemajo delež ekonomskih koristi, ki jih ustvarja prikazovanje filmov v kinematografih. V Sloveniji že vrsto let glasbeni ustvarjalci prejemajo nadomestilo, ko se skladba, ki jo izvajajo, zavrti na radijskem programu ali pa celo v kinih, kar kinooperaterji redno plačujejo.

Ureditev, ki velja po vsej Evropi

Za izvajalce v AV delih se sistem nadomestil izvaja v Belgiji, Nemčiji, Švici, Avstriji, Češki, Portugalski, Španiji, Italiji, Romuniji, na Poljskem in v Sloveniji, za soavtorje AV del pa v Estoniji, Litvi, Portugalski, Španiji, Italiji. Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP), ki ureja kolektivno upravljanje pravic igralcev do nadomestil, je bil izjemno dolgo v javni razpravi – tako dolgo, da je Slovenija dobila opomin zaradi zamude pri implementaciji. Bila je ena zadnjih držav, ki je zakon v tej smeri posodobila in prilagodila novim pravilom na ravni EU. Zakaj se kinematografi niso pravočasno vključili v razpravo, bodo morali ugotoviti sami.

Vsi drugi uporabniki, razen kinematografov, nadomestila plačujejo

Treba je tudi opozoriti, da so bili kinematografi zaradi nedosledne zakonodaje desetletja izvzeti iz sistema plačevanja nadomestil, kar jim je omogočilo privilegiran položaj v primerjavi ne le z lokali, hoteli in kabelskimi operaterji, temveč tudi s televizijami in platformami. Še enkrat izpostavljamo, da pogajanja, ki so osnova za določitev tarife, ki jo plačujejo uporabniki (kinematografi), sploh še niso bila objavljena in da smo imeli s kinooperaterji le dve neformalni srečanji.

Kot zanimivost, anketa Valicona je pokazala, da povišanje cene vstopnic za nekaj 10 centov obiskovalcev ne bi odvrnilo od ogleda filma. Po naših ocenah bi takšno letno nadomestilo na ravni celotne kinematografije v državi znašalo nekaj deset tisoč evrov, pri čemer slovenska kina samo s prodajo vstopnic ustvarijo 6 milijonov evrov letnih prihodkov, ne upoštevaje prodaje kokic, pijač, različnih dogodkov ali oddaje nepremičnin, kar vse obstaja in se oplaja zaradi filmov, ki jih prikazujejo.

Kinematografi, ki so se dejansko odločili za bojkot slovenskega filma, pozabljajo na enega temeljnih postulatov avtorskega prava, da je uporabnik dolžan plačevati ustrezne honorarje in nadomestila, če s svojo dejavnostjo (torej uporabo AV del) ustvarja prihodke. Poleg tega pa pozabljajo na sredstva, ki jih dobivajo z namenom spodbujanja slovenskega filma in kulture. Na ta način nam vsem sporočajo, da je slovenska kultura dobrodošla le toliko časa, dokler ni treba plačati tistih, ki jo ustvarjajo.