15 let AIPA: zgodba o nujnosti, zaupanju in vztrajanju 

 ….

 »Predstavljaj si, da si v letu 2007,« reče režiser igralcu, medtem ko preverja nastavitve luči. 

»Ne, ne glej v telefon – to ni tvoj pametni telefon. Takrat ga še nisi imel. Prvi iPhone je ravno prišel na trg in vsi smo osuplo tipali po steklu, se spraševali, kam so izginili gumbi. Facebook? Ja, končno ga lahko uporabljajo tudi tisti brez univerzitetnega e-naslova, ampak je bolj za radovedneže kot vsakdan. YouTube? Novost. Brez oglasov. Poln domačih posnetkov in viralnih norčij. Harry Potter zakorakal v svoj sklepni del – izšel je zadnji roman, Harry Potter and the Deathly Hallows, in dvorane so bile polne čarovniških maratonov. In še nekaj: leto je zaznamovala okoljska zavest – Al Gore je za svoje opozarjanje na podnebne spremembe prejel Nobelovo nagrado za mir.«

Režiser se obrne proti igralcu, ki še vedno zmedeno išče oporne točke.

»In ja, če si hotel gledati film, si moral imeti srečo, da je bil tisti večer po televiziji. Ali pa si ga šel iskat – fizično – na DVD-ju. Če si živel v ZDA, ti ga je Netflix poslal po pošti, pri nas si moral do prve videoteke. In če si bil tehnični zanesenjak, si mogoče stiskal pesti za HD-DVD, čeprav je Blu-ray na koncu zmagal. Streaming? To še ni bila storitev. V kinu si sedel v temi, brez telefonskih ekranov v zadnji vrsti. Čas je tekel počasneje.«

Zavzdihne.

»V ZDA je bil predsednik George W. Bush, v Rusiji Vladimir Putin, pri nas pa je vlado vodij Janez Janša. Slovenija je bila dve v EU, še vedno pa smo plačevali s tolarji. Slovenska filmska produkcija je delovala z omejenimi sredstvi, a z veliko predanostjo. Režiserji, producenti in igralci so iskali poti, kako zaščititi svoje pravice. In prav takrat – v tem ozračju sprememb – je bila ustanovljena AIPA. Nova organizacija za zaščito pravic avdiovizualnih ustvarjalcev. Kam želimo, smo vedeli, kako točno priti tja, pa je bilo zavito v meglo – ampak občutek je bil, da bo pomembno.« 

Rahlo se nasmehne:

»Zdaj… dihaj. Si v letu 2007. Gremo od začetka.«

 ….

»Nastajanje«

Naj se še tako trudimo, na časovnici nikakor ne moremo določiti enega samega trenutka, sestanka, osebe in zatrditi: »Ja, tu. Prav tu, se je začela AIPA.« 

AIPA je namreč vznikala kot odgovor na dolgoletno netransparentno in za imetnike pravic neučinkovito ureditev kolektivnega uveljavljanja pravic na avdiovizualnih delih v obdobju 1999–2010. Bolje, kot da uporabimo dovršnik »nastala«, bi lahko rekli, da je AIPA skozi čas »nastajala«. Dogajanje v prvem desetletju novega tisočletja je bilo namreč burno, dinamično in razvejano, zato tudi izvor ni bil in nikakor ne more biti en sam. 

Prazgodovina – memorandum in začasno dovoljenje

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) je začel veljati leta 1995. Določil je, da se pravica kabelske retransmisije avtorskih del upravlja obvezno kolektivno (razen pri lastnih oddajanjih RTV organizacij), táko upravljanje pravic pa je mogoče le z dovoljenjem Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL).

ZASP je tudi določil, da če se v enem letu od njegove uveljavitve ne ustanovijo ustrezne kolektivne organizacije, lahko URSIL izda začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje določenih pravic pravni osebi, ki sicer ne izpolnjuje pogojev za pridobitev dovoljenja.

Ker imetniki pravic na avdiovizualnih delih še niso ustanovili svoje kolektivne organizacije, je URSIL leta 2001 Združenju SAZAS (pristojnem za glasbena dela) izdal začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, s čimer je bilo omogočeno kolektivno uveljavljanje teh pravic^[1].

Združenje SAZAS, AGICOA, EBU in VBRT (kasneje VG Media) so namreč kot imetniki pravic leta 1999 z Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS) sklenili Memorandum o ureditvi avtorske in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmitirane v kabelskih sistemih v Sloveniji. Združenje SAZAS je tako od članov ZKOS pričel zbirati nadomestila, ki so se med podpisnike Memoranduma z ZKOS razdeljevala v skladu z naslednjim mehanizmom:

1. Provizija za izvajanje storitev

Združenje SAZAS je pred razdelitvijo sredstev od obračunane skupne vsote odštelo pavšalno provizijo za opravljanje storitev v višini 10 %.

2. Razdelitev preostale osnove

• 78 % preostale osnove:
• • Evropska radiodifuzna zveza (EBU) in VG Media skupaj: 43 %
  • AGICOA: 35 %
• 22 % preostale osnove: praviloma razdeljeno na naslednji način^[2]:
• • glasbena avtorska dela: 70 %
  • dramska in književna avtorska dela: 22 %
  • dela vizualne umetnosti: 2 %
  • fotografska dela: 3 %
  • rezervacije za morebitne naknadne zahtevke: 3 %.

V kasnejših dokumentih se pojavlja spremenjena struktura delitve 22-odstotnega deleža^[3]. 

Na tej podlagi je Združenje SAZAS za avtorsko glasbo, uporabljeno v radiodifuzno retransmitiranih televizijskih in radijskih programih, ki jih v svojih omrežjih retransmitirajo člani ZKOS, prejelo 15,4 % preostale osnove, medtem ko je Združenje ZAMP za literarna avtorska dela, uporabljena v istih programih, prejelo 6,6 %.

Memorandum je veljal v obdobju 1999−2004, zatem pa bil dvakrat dopolnjen (2005–06 in 2007–11). V njem so podpisniki kabelskim operaterjem zagotovili zlasti dvoje: 

1. poleg avtorskih pravic za glasbena in avdiovizualna dela bodo poskrbeli, skladno s slovensko zakonodajo, tudi za vse ostale pravice, ki se nanašajo na kabelsko retransmisijo TV programov, zastopanih prek EBU in VPRT ter pokritih z licenčno pogodbo, in 
2. prevzemajo obveznost do morebitnih odškodnin za ostale avtorske pravice, ki bi se pojavile po podpisu memoranduma. 

Zastopniki imetnikov pravic so torej kabelskim operaterjem zagotovili, da so izpolnjene vse njihove obveznosti do imetnikov pravic. 

Začasno dovoljenje Združenja SAZAS je prenehalo leta 2010 z izdajo dovoljenja Zavodu AIPA. 

Številne škrbine v izvajanju začasnega dovoljenja

Prvi in osnovni problem pri izvajanju začasnega dovoljenja je bil v tem, da je bilo izdano izključno za uveljavljanje avtorskih pravic, ne pa tudi sorodnih pravic. Izdajatelj dovoljenja je pri tem določil skrajno nedosledno pravilo, da začasno dovoljenje velja do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih.

Ker pa imetnike pravic na avdiovizualnih delih predstavljajo različne skupine – od avtorjev do filmskih producentov – to pomeni, da bi začasno dovoljenje teoretično prenehalo veljati že z ustanovitvijo katere koli kolektivne organizacije druge skupine imetnikov pravic. Iz besedila dovoljenja izhaja celo, da imetniki pravic, ki bi ustanovili kolektivno organizacijo in s tem povzročili prenehanje začasnega dovoljenja, sploh ne bi nujno imeli pravice do nadomestila za kabelsko retransmisijo.

Druga težava začasnega dovoljenja je bila v tem, da imetniku podeljuje status kolektivne organizacije za področje pravic, ki jih dovoljenje zajema. Navkljub temu, da je Zakon o avtorski in sorodnih pravicah že v svojih prejšnjih različicah določal, da mora kolektivna organizacija za pridobitev dovoljenja sprejeti tarifo ter pravila o delitvi, ob izdaji začasnega dovoljenja Združenje SAZAS ni imelo sprejete ne tarife ne pravilnika o delitvi, te zakonske zahteve pa ni izpolnil niti pozneje.

Tretja bistvena nepravilnost je nastopila po izteku začasnega dovoljenja. Medtem ko sta IPF^[4] in AAS^[5] kot imetnika začasnih dovoljenj po njihovem izteku nosilcu stalnega dovoljenja predala vso poslovno in finančno dokumentacijo ter prenakazala rezervirana sredstva, SAZAS tega ni storil.

Še več – SAZAS je ignoriral tudi vsa vprašanja v zvezi z nerazdeljenimi sredstvi, rezerviranimi za avdiovizualne ustvarjalce, pa čeprav je prejemal številne dopise in opozorila. Te so redno pošiljali tako npr. AIPA, IPF in ZFIS (od leta 2007 dalje) kot tudi posamezni imetniki pravic (npr. ZAVAS od leta 2003 dalje).

Tako še vedno nepojasnjeno ostaja vprašanje, kam so poniknila naslednja zbrana sredstva:

1. rezervacije, ki bi jih moral nosilec začasnega dovoljenja zagotavljati v skladu z določbami memoranduma;
2. vsa nadomestila za avdiovizualna dela, nastala pred letom 1995.

Teh sredstev ni bilo malo, saj poleg zgoraj navedenega ocenjujemo, da so domači imetniki pravic v času izvajanja začasnega dovoljenja izgubili najmanj dodatni milijon EUR tudi iz naslova skladov. Ker so bili soavtorji avdiovizualnih del iz postopkov izvajanja začasnega dovoljenja popolnoma izključeni, namreč niso mogli sodelovati pri odločanju o morebitnem usmerjanju sredstev v t. i. promocijske sklade^[6]. 

Že pred iztekom prvega desetletja novega tisočletja so se tako pojavila številna vprašanja, med drugim:

• kakšna je dejanska vsebina dokumentov, ki temeljijo na memorandumu;
• kakšna je dinamika plačil in izplačil;
• katere so dejanske obveznosti operaterjev;
• in predvsem, kako je mogoče, da skoraj celoten denarni tok poteka v korist zasebnega združenja s sedežem v Švici, ki sploh nima statusa kolektivne organizacije.

Spomnimo: zakon je bil tudi v obravnavanem obdobju v tem delu jasen in natančen, zlasti pa glede obveznosti ni razlikoval med nosilcem začasnega in nosilcem stalnega dovoljenja. Za oba je veljalo:

1. za kakršno koli zbiranje nadomestil je morala obstajati veljavna tarifa – pa je ni bilo;
2. za kakršno koli delitev nadomestil so morali obstajati pravilniki o delitvi – pa jih ni bilo.

 Urad RS za intelektualno lastnino je ukrepal leta 2012, ko je ugotovil številne nedoslednosti v zakonski ureditvi izdaje začasnega dovoljenja, pri čemer pa vprašanja upravljanja in usode denarnih sredstev ni odprl.

Izgubljeni milijoni

Pri ocenjevanju stanja desetletje in več pozneje, je vendarle treba biti realen. Memorandum je bil v tedanjih okoliščinah prav gotovo dobra prehodna rešitev, ki pa bi vendarle morala biti le začasna, akterji pa bi morali poskrbeti, da bi bilo poslovanje čim prej v nekaj letih po podpisu urejeno skladno z veljavno zakonodajo.

Tudi pri ocenjevanju škode, ki so jo utrpeli določeni imetniki pravic (soavtorji AV del, nastalih pred letom 1995 in producenti, ki nio bili člano AGICOA), je treba ostati objektiven.  

Dejstvo je, da je v obravnavanem obdobju veljala presumpcija prenosa pravic na filmskega producenta. Vendar pa je prav tako dejstvo, da so bili do nadomestil za avdiovizualna dela, nastala pred letom 1995, upravičeni soavtorji avdiovizualnih del, ne pa producenti.

Poleg tega za avdiovizualni sektor niso obstajali namenski skladi. Posledično je bilo v letih 1999–2010 več sto avdiovizualnih ustvarjalcev prikrajšanih za podporo na ključnih področjih, kot so promocija njihovih del, izobraževanje in strokovno usposabljanje, krepitev ustvarjalnih in produkcijskih kompetenc ter zagotavljanje socialne varnosti v primeru stiske, ki v svobodnih in ustvarjalnih poklicih žal niso redke.

Turbulentno okolje

V tako dinamičnem, nepredvidljivem in posledično izjemno zahtevnem poslovno-strokovnem okolju, kot je delovalo kolektivno upravljanje avtorskih pravic, številni podatki potrjujejo izzive: povprečna „življenjska doba“ ministra za gospodarstvo v obdobju 2000–2020 je znašala le 1,5 leta, obdobje direktorjev Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (URSIL) pa prav tako ni bilo bistveno daljše.

Dejstvo je, da je za kakovosten in vsebinski strokovni razvoj nujno stabilno okolje. Prav zadnja dva mandata poslovodstva URSIL sta prinesla dolgo pričakovano mirno in predvidljivo delovno okolje, v katerem je mogoče sistematično razvijati področje kolektivnega upravljanja. 

Rezultati so na dlani: poleg vzpostavitve stalnega zbiranja nadomestil iz naslova zasebnega reproduciranja in izjemno proaktivne sodobne zakonodaje so bila podeljena tudi številna nova dovoljenja kolektivnim organizacijam.

Križišča interesov

Nastanek AIPA je mogoče najlažje razumeti kot preplet različnih akterjev in dogodkov, ukrepanja (in tudi neukrepanja) posameznikov, društev in državnih organov skozi desetletje in več, ki so se v času in prostoru le redko neposredno dotikali.

Ne da bi se dobro zavedali, pa je akterje povezovala skupna ideja: vzpostaviti jasen in pregleden sistem zbiranja nadomestil za avdiovizualne ustvarjalce.

ZAVAS – poskus ustanovitev kolektivne organizacije

Najzgodnejši dokumenti o aktivnosti in željah imetnikov pravic na avdiovizualnih delih, da bi izvedeli, kaj se z izvajanjem Memoranduma in začasnega dovoljenja sploh dogaja, segajo v leto 2003. Milan Ljubić, motor društva ZAVAS – kolektivne organizacije avtorjev avdiovizualnih del v nastajanju – je tedaj in odtlej v imenu imetnikov pravic na nosilca začasnega dovoljenja neuspešno naslavljal vprašanja v zvezi s sredstvi, ki se zbirajo v njihovem imenu.  

Privatno reproduciranje in rezervacije

V začetku julija 2006 je Avtorski agenciji za Slovenijo (AAS) prenehalo veljati začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic v primeru privatnega in drugega lastnega reproduciranja. 

Kolektivna organizacija glasbenih izvajalcev in založnikov (IPF) se je na nastalo praznino odzvala tako, da je stopila v stik s preostalimi kolektivnimi organizacijami v Sloveniji (ZAMP, SAZAS in SAZOR) ter spodbudila začetek dogovorov, kdo bo nadaljeval z zbiranjem teh nadomestil. Da ne bi še ta pomemben del nadomestil šel v nič, je IPF zaprosil za začasno dovoljenje. Konec leta 2007 ga je dobil ter zbiral nadomestila v letih 2008 in 2009.

Ker so do njih upravičeni tudi avdiovizualni ustvarjalci – igralci kot avdiovizualni izvajalci, filmski producenti in (so)avtorji avdiovizualnih del – je pri tem usklajevanju in sestankovanju s kolektivnimi organizacijami kot predstavnik ZAVAS sodeloval tudi Ljubić. Nenazadnje je avdiovizualne ustvarjalce na AAS že čakalo skoraj dvesto tisoč evrov iz naslova zbranih nadomestil! 

Ljubić pa se je v imenu avdiovizualnih ustvarjalcev lahko neposredno prepričal tudi o odnosu ostalih dveh avtorskih organizacij, SAZAS in ZAMP, ki sta poprej za avdiovizualne avtorje rezervirali zgolj 20 % nadomestil (čeprav je njihov delež pri privatni rabi avdiovizualnih del precej višji), medtem ko je IPF za sorodne pravice filmskih producentov in igralcev rezerviral 50 % nadomestil. 

Tudi videospoti so avdiovizualna dela

V drugi polovici leta 2005 so glasbeni izvajalci in proizvajalci fonogramov, spodbujeni s spremembami ZASP, začeli vzpostavljati sistem zbiranja nadomestil – tudi iz naslova kabelske retransmisije. 

Glede na silno uporabo videospotov, tedaj ključnega elementa glasbene industrije, so stopili v stik z zvezo operaterjev in stekla so pogajanja. Videospoti oz. kratki glasbeni filmi so namreč po naši zakonodaji opredeljeni kot AV delo.

Združenje fonogramske industrije Slovenije (ZFIS) in IPF sta se v tem času prvič seznanila z Memorandumom – dokumentom, ki naj bi celotno kabelsko retransmisijo v Sloveniji že urejal. A o njem tudi IPF in ZFIS nista vedela nič, čeprav so se nadomestila zbirala že pol desetletja, Memorandum pa je zajemal tudi sorodne pravice glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov ter (so)avtorjev glasbenih spotov, in v njem je bilo jasno navedeno, da kabelski operaterji plačujejo tudi za sorodne pravice. Že vse od leta 1999 dalje!

Navkljub zakonski določbi teh sredstev SAZAS ni imel in je imetnike napotil na AGICOA, ta pa nazaj na SAZAS. Iz korespondence, ki je v letu 2006 potekala med ZFIS z AGICOA in s SAZAS, je razvidno, da tudi SAZAS in AGICOA ne vesta, kje je denar od kratkih glasbenih filmov – avdiovizualnih del, kot jih opredeljuje ZASP.

Ker nadomestil za uporabo fonogramov ali kratkih glasbenih filmov, tj. videospotov, imetniki pravic niso prejeli, je bilo moč sklepati zgolj dvoje: ali (a) operaterji ne plačujejo »vse« ali pa (b) plačujejo, vendar nadomestila ne najdejo poti do končnih upravičencev.

Kakorkoli že, leta 2007 je IPF sklenil tarifni sporazum s kabelskimi operaterji za pravice, ki izhajajo iz uporabe fonogramov v kablu. Tako je bil vsaj ta del retransmisije urejen, kot narekuje zakon. 

Neodgovorjena vprašanja

Med pogajanji leta 2007, ki so vodila do uspešne sklenitve sporazuma med IPF in ZKOS, je kolektivna organizacija IPF »mapirala« vse pravice v kablu in jih skušala »locirati« tudi v Memorandumu, ki se je tedaj navkljub svoji protizakoniti naravi še kar izvajal. Z izsledki je poleg ZKOS seznanila tudi akterje na filmskem področju.

Med drugim je bilo ugotovljeno, da se – če se že na AGICOA nakazujejo milijoni, ker je v ZASP zapisana domneva prenosa na producenta – sploh ne ve, niti (a) kje so sredstva niti (b) koliko je teh sredstev v primerih, ko ne velja domneva prenosa pravic na producenta, tj. za (a) avtorje avdiovizualnih del, ki so nastala pred letom 1995, in (b) tiste, ki so si pravice pridržali. Medklic: po analizi AIPA je bilo takih del v kablu leta 2010 in 2011 za dobrih 20 % ali najmanj 200.000 EUR letno!

Tako so se tudi operaterji, združeni v ZKOS, pričeli spraševati, kaj sploh plačujejo začasnemu nosilcu dovoljenja SAZAS-u, ter od njega želeli podrobnejšo specifikacijo in obrazložitev finančnih obveznosti – zlasti koliko natančno plačujejo za določene pravice.

ZKOS ni pojasnil nikoli dobil, odnos SAZAS – ZKOS pa se je v začetku leta 2010 tako zaostril, da je prišlo do odpovedi licenčnih pogodb. Zadeve še danes (!) rešujejo na sodiščih.

Pot vodi samo naprej

Konec leta 2006 je IPF zorganiziral srečanje institucionalizirane filmske srenje, saj so na IPF presodili, da ni smiselno delati organizacije samo za videospote. Predstavniki takrat delujočih stanovskih združenj so bili Milan Ljubić, na čelu ZAVAS, Igor Koršič, predsednik DSFU – Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, pod okriljem katerega so bili vsi, ki sodelujejo pri nastajanju filmov – ter Matjaž Žbontar, predsednik Sekcije filmskih producentov pri Gospodarski zbornici Slovenije, ki je šele po več pozivih k pobudi pristopl aprila 2007. 

Takrat je dokončno dozorela tudi ideja o ustanovitvi samostojne skupne kolektivne organizacije avtorjev, igralcev in producentov avdiovizualnih del (ZAVAS je namreč pokrival samo prvo od treh skupin avdiovizualnih ustvarjalcev).

Glede na izpis iz sodnega registra in tedanji statut Zavoda AIPA so njegovi ustanovitelji: Gospodarsko interesno združenje slovenskih filmskih producentov, Združenje avtorjev avdiovizualnih del Slovenije (ZAVAS), Združenje videogramske industrije Slovenije – videozaložniki (ZVIS) ter Združenje videogramske industrije Slovenije – distributerji in neodvisni producenti. 

Iz Poslovnega registra Slovenije Agencije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) pa kot ustanovni akterji niso navedena omenjena združenja, temveč posamezniki, ki so v imenu teh združenj oz. civilnih iniciativ na podlagi t. i. družbene pogodbe (societas) kot njihovi poslovodje z naročilom podpisali status AIPA: Milan Ljubić, Sreten Živojinović, Janko Čretnik, Matjaž Žbontar in Sebastjan Artič.

Ker sta IPF^[7] in AAS^[8] zbirala nadomestila za privatno reproduciranje tudi za imetnike pravic na avdiovizualnih delih, so slednje že čakala znatna sredstva: cca 800.000 EUR.

Režiserji, scenaristi, igralci in producenti so tako lahko primerjali izvajanje vseh dotedanjih začasnih dovoljenj: SAZAS-ovo, IPF-ovo in AAS-ovo. Več kot očitno je bilo, da na področju kabelske retransmisije obstaja velika črna luknja pri SAZAS-u, v katero je brez ustreznih pojasnil in poročil v letih 1999−2010 poniknil zajeten del nadomestil avdiovizualnih ustvarjalcev.

V času ustanavljanja AIPA je že nastajal pozneje najuspešnejši slovenski film vseh časov, ki je bil leta 2010 premiero prikazan le nekaj dni prej, preden je AIPA dobila dovoljenje pristojnega organa.

Naslov ne bi mogel biti primernejši: Gremo mi po svoje!

Zagon sistema

Po večletnih prizadevanjih, intenzivnem delu, organizacijskih premikih in odpiranju miselnih okvirov je avdiovizualna srenja oktobra 2010 doživela prelomnico: AIPA je prejela stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic filmskih producentov, soavtorjev in izvajalcev na avdiovizualnih delih.

Združitev moči vseh relevantnih slovenskih stanovskih združenj s področja filmske umetnosti je obrodila sadove. V članstvo AIPA so med prvimi vstopili vodilna imena slovenske kinematografije, najpomembnejše produkcijske hiše ter najvidnejši igralci in igralke. 

Trdno podporo smo prejeli tudi iz tujine – tako od kolektivnih organizacij kot mednarodnih strokovnih združenj.

Ključni cilj 1: postavljanje ogrodja

Na začetku smo zasledovali dva jasno opredeljena cilja: čimprejšnji začetek zbiranja nadomestil in posodobitev zastarele zakonodaje. Čeprav že poudarjeno, velja ponoviti: AIPA je začela delovati na popolnoma neurejenem terenu – za nami je bilo izgubljeno desetletje, v katerem ni bil izveden niti en od ukrepov, ki bi jih po veljavni zakonodaji nosilec začasnega dovoljenja SAZAS moral uresničevati že od leta 1999.

Najprej je bilo treba zagotoviti stabilen vir prihodkov tako za delovanje organizacije kot za imetnike pravic. AIPA je morala sistem kolektivnega uveljavljanja pravic vzpostaviti praktično iz nič – začeti je bilo treba s temeljnimi dokumenti, kot so tarifni sporazum, pravila o članstvu in pravilnik o delitvi zbranih sredstev. Da o popolni odsotnosti kakršnihkoli podatkovnih baz sploh ne izgubljamo besed.

Izkušnje iz tujine, izzivi doma

Pri vzpostavljanju sistema so nam bile za zgled države z razvitim avtorskopravnim varstvom, zlasti Španija in Poljska, v več segmentih primerljivim z našim. Učili smo se hitro, na številne ovire, predvsem na domačem terenu, pa smo se odzivali sproti. 

Trije temeljni gradniki

Podstat uspešnega delovanja vsake kolektivne organizacije so ažurirane baze članstva, imetnikov pravic in varovanih del.  

AIPA se je tega najzahtevnejšega izziva lotila takoj in v nekaj letih vzpostavila prvi register varovanih avdiovizualnih del, vključno z njihovimi ustvarjalci in imetniki pravic. Za potrebe transparentnega in natančnega obračunavanja nadomestil tujim imetnikom pravic je pridobila dostop do vseh ključnih mednarodnih baz, kot so IDA, CIS-NET in IPDA.

Podatkovna baza AIPA

AIPA se od sestrskih organizacij doma in v tujini pomembno razlikuje po obsegu dela, saj zastopa 3 kategorije avdiovizualnih ustvarjalcev: soavtorje, izvajalce in filmske producente. 

Že od samega začetka razvijamo lasten sistem in orodja, tesno mednarodno sodelovanje pa nam omogoča dostop do vseh ključnih podatkovnih baz o delih in imetnikih pravic.

Vse faze kompleksnega postopka zbiranja in delitve avtorskih honorarjev oz. nadomestil vodimo skrbno, pregledno in dosledno

Podatkovna baza AIPA združuje sezname varovanih avdiovizualnih del, njihovo predvajanje (kje, kdaj, v katerem terminu), vse njihove identificirane ustvarjalce in imetnike pravic ter seveda vključenost v delitve. Podatkovna baza dnevno raste in nudi vse potrebne informacije za opravljanje osnovnega poslanstva AIPA – delitve avtorskih honorarjev in nadomestil.

Viri prihodkov

AIPA zbira nadomestila za uporabo avdiovizualnih del v kabelski retransmisiji (RR) in dajanja na voljo javnosti (DNVJ), Društvo Kopriva, k. o. pa po njenem pooblastilu za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del, ki se vrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe (PK).

Levji delež zbranih sredstev na AIPA je vrsto let predstavljala zgolj kabelska retransmisija. S posodobljeno zakonodajo in novimi dovoljenji se razmerja spreminjajo, uravnovešajo, tako da je realna projekcija zbranih sredstev za 2030: večinski delež iz TV oddajanja, t. i. broadcastinga (za soavtorje in izvajalce) ter približno četrtinski iz kabelske retransmisije (za soavtorje, izvajalce in filmske producente).

AIPA nadomestil za pravice iz naslova dovoljenj, pridobljenih januarja in februarja 2024, še ne more zbirati. Jih pa bo za nazaj (od dneva pridobitve dovoljenja), čim opravi z zakonom natančno določene vmesne korake, ki AIPA in reprezentativnim združenjem uporabnikov za vsako od oblik uporabe nalaga sklenitev skupnega tarifnega sporazuma.

Pričakujemo, da bo sistem – zbrana nova sredstva in povečana delilna masa – na polno zaživel v roku dveh let.

Uveljavljanje pravic ne pozna meja

Ker podeljuje AIPA tudi t. i. splošne licence za uporabo praktično celotnega svetovnega avdiovizualnega repertoarja, so potrebne pogodbe s tujimi organizacijami o vzajemnem zastopanju. 

Tako ustvarjalci avdiovizualnih vsebin, ki so bile koriščene pri nas, dobijo pripadajoča nadomestila in seveda obratno, AIPA za vse svoje člane in članice zbira sredstva z vseh koncev sveta, kjer so se naša avdiovizualna dela predvajala.

Do sredstev so upravičeni tudi tuji imetniki pravic – AIPA ima mandat, nalogo in obveznosti, da enako obravnava vse imetnike pravic, tako domačih kot tujih varovanih avdiovizualnih del.

Ključni cilj 2: posodobitev zakonodaje

Če nam je prvi cilj – vzpostavitev sistema, se pravi ureditev baz ter začetek zbiranja avtorskih honorarjev oz. nadomestil in njihove redne delitve – uspelo doseči že v prvih letih delovanja, pa je bila pot do posodobitve zakonodaje bistveno daljša in bolj zapletena. 

Kljub temu da smo si ves čas prizadevali le za eno osnovno spremembo – izenačitev statusa avdiovizualnih ustvarjalcev z literarnimi in glasbenimi avtorji v smislu kolektivnega uveljavljanja pravic – smo naleteli na številne zakonodajne in politične ovire.

A vztrajnost in doslednost sta se obrestovali. Pridobili smo številna strokovna mnenja, organizirali seminarje, izvedli številne delavnice, se aktivno vključevali v javne razprave ter objavili veliko novic in publikacij na to temo. 

Ob tem smo veliko pozornosti namenili članstvu, predvsem osveščanju in krepitvi razumevanja ter podpore; tudi zaradi njihove angažiranosti, predvsem pa zaradi aktivne podpore ministrstva, ki je prepoznalo pomen avdiovizualne industrije ter jo s proaktivno implementacijo zlasti dveh Direktiv EU^[9] podprlo, nam je ta drugi cilj – sodobna, vključujoča in učinkovita zakonodaja – uspelo uresničiti leta 2022, torej 12 let pozneje.

AIPA danes

Danes ima Slovenija nedvomno enega najnaprednejših zakonov na področju avtorskopravnega varstva. O korakih, ovirah in dilemah na poti do tega cilja pričajo naša letna poročila, še bolj pa stanje duha in strokovno zavzetost odražajo številne publikacije, ki jih redno pripravljamo in izdajamo.

Nova dovoljenja

AIPA od konca februarja 2024 kolektivno upravlja kar 21 pravic (za 4 pa procedura še poteka). Takoj po pridobitvi vsakega novega dovoljenja sproži AIPA z zakonom določene postopke za zbiranje avtorskih honorarjev oz. nadomestil, da čim hitreje »pokrijemo« nove načine uporabe, ki jih tako rekoč dnevno prinaša tehnologija. Gre namreč za nove vire prihodkov (TV oddajanje, platforme, VOD, lokali …), se pravi za več zbranih sredstev, višjo delilno maso, namenjeno imetnikom pravic.

Skupaj

Čas je pokazal, da je AIPA, ki pod svojo streho združuje tri kategorije imetnikov pravic, že ob ustanovitvi pomenila bistven napredek v kolektivnem uveljavljanju pravic, danes pa smo ne samo enakovreden partner največjim in najboljšim organizacijam, temveč mnogim vzor, kako je mogoče avtorsko in sorodne pravice uspešno uveljavljati na enem mestu.  

AIPA dosega odličnost predvsem zaradi široke podpore, zaradi sodelovanja ključih akterjev na avdiovizualnem področju in zaradi odprtega dialoga z ostalimi deležniki. V desetletju in pol smo uspeli izpolniti vizijo učinkovitega, pravičnega, zlasti pa vključujočega kolektivnega uveljavljanja in upravljanja pravic v (skoraj) polni meri. 

A naloge AIPA kot kolektivne organizacije se ne končajo z učinkovitim zbiranjem avtorskih honorarjev oz. nadomestil in pravično delitvijo le-teh.

V tesnem sodelovanju s strokovnimi društvi se borimo za razumevanje avtorske in sorodnih pravic avdiovizualnih ustvarjalk in ustvarjalcev ter za pripoznanje naše avdiovizualne industrije kot pomembnega stebra tako nacionalne kulture kot tudi nacionalnega gospodarstva. 

Skratka – AIPA že od leta 2010 počne vse tisto, kar bi se moralo početi že od leta 1999 dalje – pa se ni. 

Zaupanje

Brez zaupanja ustvarjalcev bi AIPA ostala mrtva črka na papirju. Igralci, režiserji, scenaristi in producenti so morali najprej slišati, nato razumeti, nato zaupati. Kolektivno upravljanje je zahtevalo tudi vzgojo trga – pogosto z neposrednim pogovorom, z večnim odgovarjanjem na ponavljajoča se vprašanja in z vzpostavitvijo preglednega sistema distribucije.

Danes AIPA redno izplačuje nadomestila več tisočim upravičencem, spremlja predvajanja več kor 25.000 varovanih avdiovizualnih del, ima urejeno medsebojno zastopanje na 4 kontinentih, vodi transparentne evidence imetnikov pravic, del in uporabe, članom pa ponuja podporo, ki sega onkraj številk.  

V ozadju vsake pogodbe, vsake evidence in vsake distribucije je oseba – ustvarjalec, ki je svoje delo že opravil, zdaj pa mu družba preko sistema kolektivnega upravljanja vrača priznanje v obliki pravičnega nadomestila.

Sodelovanje

V teh 15 letih je AIPA iz enega od deležnikov postala sogovornik. 

Z uporabniki smo vzpostavili trdne partnerske odnose, z zakonodajalcem sodelujemo pri oblikovanju boljše pravne podlage, v strokovni javnosti pa AIPA nastopa kot glas, ki zastopa sektor, ki je bil predolgo zapostavljen.

AIPA danes ni le posrednik. Je sistem. 

Vzpostavili smo tarifne sporazume, pogodbe o mednarodnem sodelovanju, digitalizirane evidence, avtomatizirane procese, mehanizme za reševanje sporov in svetovanje članstvu. Vse to ob tem, da delujemo neprofitno – za člane, ne za dobiček.

Povezovanje

Naš glas se danes sliši tudi onkraj meja. 

AIPA je dejavna članica mednarodnih organizacij, kot so SAA, FERA, GAVA, SCAPR, AEPO-ARTIS in AGICOA Alliance, in ima podpisane bilateralne pogodbe s sestrskimi organizacijami v več kot 20 državah. Sodelujemo pri mednarodnih pobudah, prenašamo dobre prakse in prispevamo k oblikovanju evropskih politik na področju avdiovizualnih pravic.

V regiji AIPA pogosto nastopa kot zgled: kot model, kako vzpostaviti stabilen in pregleden sistem kolektivnega upravljanja kljub majhnosti trga in omejenim virom.

Pogled naprej

Prihodnost kolektivnega upravljanja AV del bo prav gotovo presegla današnje okvire, ki temeljijo na preživetih konceptih ujetosti v nacionalne meje. Digitalni svet namreč ne pozna geografskih ovir – in tudi varstvo pravic jih v prihodnje ne bo smela poznati.

Sedanje razdrobljene strukture bodo morale biti nadomeščene z močnimi čezmejnimi povezavami, kjer bodo kolektivne organizacije delovale kot del regionalnega ali pa celo enotnega evropskega omrežja.
Avtorji, producenti in izvajalci bodo morali imeti enotno točko varstva, ne glede na to, ali bo njihovo delo uporabljeno doma, v tujini ali na globalnih platformah.
Tako bo sodelovanje postalo strateška prednost, sj bodo lahko le povezane organizacije  enakovredno nastopale proti globalnim ponudnikom vsebin. Manj bo tekmovanja med organizacijami, več pa združevanja moči za skupno dobro imetnikov pravic.

Tudi zakonodaja bo morala hitreje slediti realnosti digitalnega trga, kjer je pretok vsebin čezmejen že danes.
Uporabniki bodo imeli enostavnejše in preglednejše licenčne poti, ustvarjalci pa stabilnejše in pravičnejše prihodke.

Prihodnost bo pripadala tistim, ki bodo znali preseči meje – ne le državne, ampak tudi miselne.

Sistemi živijo, dokler jih podpiramo

Čeprav smo danes »del sistema«, si ne smemo domišljati, da je vse postavljeno za vedno. Digitalna doba, pretakanje vsebin, umetna inteligenca in nestabilni zakonodajni okviri nas silijo v stalno budnost. Kar je tudi naša prednost: ker nič ni samoumevno, ostajamo živi, odzivni, prilagodljivi. 

Nihče več ne vpraša, ali AIPA deluje. Zdaj se sprašujemo, kako lahko deluje še bolje.

AIPA je kolektiv, kar pomeni, da je ne določa pisarna ali logotip, ampak ljudje. Ustvarjalci, ki jo soustvarjajo. Zaposleni, ki jo gradijo. Partnerji, ki jo jemljejo resno. In skeptiki, ki ji – morda neradi – kljub vsemu priznavajo pomen.

Če je bila AIPA pred 15 leti pogumen poizkus, je danes uveljavljen sistem. A ostaja zavezana istemu vodilu: varovati pravice tistih, ki ustvarjajo zgodbe, ki jih gledamo, poslušamo in si jih zapomnimo.

In če kaj, smo se v petnajstih letih naučili tole: brez sistema ni varstva. In brez skeptikov - ni razvoja.

Gregor Štibernik

direktor AIPA

[1] Dovoljenje št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2001, ki je veljalo do izdaje dovoljenja Zavodu AIPA

[2] Poročilo o delu na urejanju avtorskih pravic iz naslova kabelske retransmisije v letih 2000 in 2001 – dopis, ki ga je Združenje SAZAS 20.11.2001 poslalo Uradu RS za intelektualno lastnino.

[3] Združenje SAZAS, Poročilo za poslovno leto 2006

[4] Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, k.o., Ljubljana.

[5] Avtorska agencija za Slovenijo, d.o.o., Ljubljana.

[6] Ob tem velja poudariti, da je nosilec začasnega dovoljenja v istem obdobju iz stalnih sredstev za glasbenike sredstva dejansko odvajal v sklade.

[7] Dovoljenje št. 31223-8/2007-2 z dne 12. 11. 2007, ki je veljalo do 31. 12. 2009

[8] Dovoljenje št. 800-3/96 z dne 3. 10. 1997, ki je veljalo do 1.7. 2006

[9] Direktiva (EU) 2019/789 z dne 17. aprila 2019 o določitvi pravil glede izvrševanja avtorske in sorodnih pravic, ki se uporabljajo za določene spletne prenose radiodifuznih organizacij in retransmisije televizijskih ter radijskih programov, in spremembi Direktive Sveta 93/83/EGS (UL L št. 130 z dne 17. 5. 2019, str. 82), in

Direktiva (EU) 2019/790 z dne 17. aprila 2019 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu in spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES (UL L št. 130 z dne 17. 5. 2019, str. 92).