José María Montes, v. d. direktorja Globalne avdiovizualne zveze (GAVA), se zavzema za vzpostavitev trajnostnega ravnotežja med producenti in izvajalci, ki omogoča ustvarjalno svobodo in gospodarsko stabilnost hkrati. Pri tem je ključna vloga kolektivnih organizacij, kot je AIPA, ki z učinkovitim upravljanjem pravic, preglednim razdeljevanjem nadomestil in vzpostavljanjem jasnih pravil omogočajo idealen ustvarjalni ekosistem – ekonomski uspeh se pošteno deli, pravice spoštujejo, inovacije pa koristijo vsem.

Interesi  producentov in izvajalcev so marsikdaj nasprotujoči. Kako vzpostaviti trajnostno ravnotežje?

Trajnostno ravnotežje zahteva jasne pravne temelje, poštene pogodbe in transparentnost. Producenti potrebujejo poslovno fleksibilnost in pravno gotovost, kar zahteva konsolidacijo izključnih pravic v njihovih produkcijah. Izvajalci pa si zaslužijo pošteno nadomestilo, tako za prenos svojih izključnih pravic kot za nadaljnjo uporabo svojih nastopov.

Tipske pogodbe, t. i. model contracts, in minimalni standardi pomagajo zagotoviti, da so enkratna plačila izvajalcem pravična in sorazmerna. Uzakonjeno nadomestilo, kar pozna tudi Slovenija, pa deluje kot »varnostna mreža«, ki izvajalcem omogoča, da kljub enkratnim pogodbenim plačilom lahko še vedno sodelujejo pri ekonomskem uspehu svojih del.

Osrednja vloga kolektivnih organizacij, kot je npr. tudi AIPA, je zagotoviti, da avtorji in izvajalci avdiovizualnih del na učinkovit, transparenten in pošten način sodelujejo pri razdelitvi prihodkov, ki so ustvarjeni z uporabo njihovih del oz. nastopov. Tu gre predvsem za zbiranje in razdeljevanje nadomestil.

Kaj konkretno je torej po vašem mnenju naloga uspešnih kolektivk?

Kolektivne organizacije morajo sklepati dogovore z uporabniki (televizijami, platformami, kinematografi, kabelskimi operaterji ipd.), zbirati in razdeljevati nadomestila v skladu z jasnimi pravili ter zagotavljati popolno transparentnost in odgovornost z učinkovitim upravljanjem podatkov. To vključuje tudi določitev ustreznih tarif, ki morajo odražati dejansko vrednost avdiovizualnega repertoarja – tako samega po sebi kot v primerjavi z drugimi repertoarji (npr. glasbo) – ter njegov pomen za poslovne modele uporabnikov.

Če kolektivne organizacije vse omenjeno počnejo dobro, ne zagotavljajo le pravičnega nadomestila avtorjem in izvajalcem, temveč tudi pravno gotovost in stabilnost producentom in uporabnikom. S tem pa krepijo celoten avdiovizualni ekosistem.

Slovenija velja za eno od držav z najboljšo avtorskopravno zakonodajo. Katere elemente te dobre prakse bi se lahko preneslo?

Slovenski model deluje, ker je pravično nadomestilo zakonsko določeno in tako avtorjem kot izvajalcem zagotavlja prihodke, tudi ko pogodbe ne predvidevajo stalnih plačil.

Ključni elementi, ki bi jih lahko uporabile tudi druge države, so nezastarljive pravice do zakonskega nadomestila za določene oblike uporabe, kadar pogodbe ne zagotavljajo poštenega nadomestila. Pa tudi učinkovito in pregledno kolektivno upravljanje teh pravic ter jasni mehanizmi za reševanje sporov.

V primeru AIPA je to mogoče, ker združuje ključne skupine avdiovizualnega ustvarjanja: izvajalce, režiserje, scenariste in producente. Model bi lahko navdihnil podobne reforme tudi drugod po Evropi.

Avdiovizualni sektor (globalno, ne samo v EU) se sooča s težavami, ki jih prinašata tržna moč digitalnih platform in razvoj umetne inteligence …

Največja tveganja izhajajo iz tržne koncentracije, netransparentnosti na področju poročanja o uporabi del in hitrih tehnoloških sprememb. Dominantne digitalne platforme, ki so hkrati producenti in uporabniki, se pogosto izogibajo plačevanju nadomestil, kadar ta niso jasno opredeljena. Ob tem ne delijo podatkov o uporabi s kolektivnimi organizacijami. Brez teh podatkov pa ni mogoče zagotoviti pravične in učinkovite delitve prihodkov.

Umetna inteligenca odpira nove izzive, ki jih obstoječe pogodbe ne predvidevajo, od nepooblaščenega šolanja do ustvarjanja sintetičnih replik. Izvajalci tako tvegajo izgubo nadzora in vrednosti svojih nastopov, producenti pa se soočajo s pravno negotovostjo in reputacijskimi tveganji.

In kje vidite rešitev?

Za dolgoročno stabilnost morajo države in kolektivne organizacije zagotoviti pravne varovalke, npr. zakonsko določeno nadomestilo, kadar pogodbe ne zagotavljajo pravičnega nadomestila, ter obveznost transparentnega poročanja za vse deležnike v verigi. Torej tako za producente kot tudi ponudnike in uporabnike.

Pomembno je tudi spodbujati sektorska pogajanja, ki prilagajajo pogodbene standarde digitalnim realnostim, ter razvijati interoperabilne sisteme metapodatkov in poročanja, ki omogočajo sledljivost uporabe na različnih platformah.

Nenazadnje pa je treba uporabo umetne inteligence jasno opredeliti v pogodbah in zakonodaji. Ključno je, da se uvede obveznost pridobitve soglasja od imetnikov pravic za uporabo del, pripisa avtorstva in pravičnega nadomestila za sintetične ali izpeljane uporabe.

Kako si predstavljate idealen model ravnotežja v avdiovizualni industriji v naslednjih petih do desetih letih?

Idealni model prihodnosti združuje fleksibilnost pogodb in zagotovljeno pravičnost. Izvajalci prejemajo poštena enkratna plačila za svoje delo in prenos pravic (po potrebi nadgrajen z zakonsko določenim nadomestilom za nadaljnjo uporabo). Producenti delajo v preglednem in predvidljivem okolju, saj močne kolektivne organizacije učinkovito upravljajo pravice.

Tehnologija in podatkovna transparentnost zagotavljata, da je vsaka uporaba sledljiva in pravično kompenzirana.

José María Montes je cenjeni mednarodni svetovalec s skoraj tridesetletnimi izkušnjami na področju (kolektivnega upravljanja) avtorskih pravic, specializiran za avdiovizualni sektor (mdr. zastopa špansko kolektivko AISGE v pogajanjih z uporabniki in v mednarodnih odnosih). Že dve desetletji sodeluje tudi s Svetovno organizacijo za intelektualno lastnino (WIPO), pomembno vlogo je imel tudi v pogajanjih, ki so vodila k sprejetju Pekinške pogodbe o avdiovizualnih izvedbah.

Intervju je bil objavljen v 15. števili Filmarije decembra 2025.

Foto: Arhiv AIPA