Film je umetnost opazovanja. Preden postane zgodba, scenarij ali prizor, mora nekdo svet najprej opaziti. Nekdo mora prepoznati svetlobo, izraz na obrazu, trenutek, ki ga je vredno ohraniti. Kako se oblikuje takšen pogled? In kako se skozi desetletja spreminja poklic človeka, ki stoji za kamero?

 

V sedmi epizodi podkasta Sodelujmo! se voditelj Miha Mazzini pogovarja z Andrejem Lupincem – direktorjem fotografije, fotografom, dokumentaristom, soustanoviteljem skupine Laibach, pisateljem in letošnjim prejemnikom nagrade za življenjsko delo Društva slovenskih filmskih in televizijskih snemalcev.

 

Andrej Lupinc je eden najvidnejših slovenskih direktorjev fotografije svoje generacije. Njegova ustvarjalna pot sega od prvih fotografskih poskusov in začetkov na Televiziji Slovenija do sodelovanja pri številnih dokumentarnih, televizijskih in filmskih projektih. Ob delu za film in televizijo se že desetletja posveča tudi fotografiji, pisanju ter dokumentiranju naravnega okolja. V svojem ustvarjalnem opusu združuje tehnično znanje, pripovedovalski talent in izrazito sposobnost opazovanja sveta.

 

Pogovor med drugim odpira teme:

·      otroštvo v Tomačevem, kjer je odraščal med filmskimi ekipami in snemanji mednarodnih koprodukcij v znameniti »kavbojski vasi«, ter pot do snemalskega poklica prek oblikovne šole in naključnega vstopa med snemalce televizije pri enaindvajsetih letih;

·      prvi stik s fotografijo, vpliv družinskega okolja in oblikovanje ustvarjalnega pogleda skozi fotografijo, film in likovno umetnost;

·      vstop na Televizijo Slovenija, pomen mentorjev in zgodbe iz časa analognega snemanja na filmski trak;

·      razvoj poklica direktorja fotografije ter razlike med analogno in digitalno produkcijo, vključno z razmislekom o tem, kaj smo izgubili z izgubo materialne omejitve;

·      pomen zaupanja, odgovornosti in ustvarjalne svobode pri delu snemalca in direktorja fotografije;

·      sodelovanja z Žilnikom, Žbontarjem in Damjanom Kozoletom ter no-budget snemanje filma Remington s trinajstimi različnimi kamerami;

·      sodelovanje z ustvarjalci alternativne kulturne scene osemdesetih let ter osebni pogled na nastanek skupine Laibach, vse od improviziranega koncerta v Šoli za višje socialne delavce do odhoda iz skupine leta 1985;

·      dokumentarni film kot način opazovanja ljudi, okolja in družbenih sprememb; dolgoletni cikel portretov slovenskih likovnih umetnikov z Amirjem Muratovićem in dokumentarec o Jakovu Brdarju ter načelo selekcije, "tisoč korakov okoli kamere";

·      fotografija, pisanje in druge ustvarjalne prakse kot različni izrazi iste potrebe po pripovedovanju zgodb, muharjenje kot prispodoba za lov za pozornostjo, laž in politični marketing;

·      narava, reke, ribolov, potapljanje in odnos človeka do okolja, vključno s štiridesetletnim opazovanjem degradacije slovenskih voda — od turkizne Ljubljanice prek izginitve podusti leta 1994 do pogina v Črnem potoku;

·      razmislek o minljivosti, radovednosti in ustvarjalnosti, ki človeka spremlja skozi vse življenje.

 

V ospredju pogovora

 

»Fotografija je posledica tistega, kar v kameri rata.« – Andrej Lupinc

 

Pogovor z Andrejem Lupincem razkriva ustvarjalca, ki je skozi desetletja delovanja ostal zvest isti temeljni radovednosti: želji po opazovanju sveta. Čeprav se mediji spreminjajo – od filmskega traku do digitalne slike, od televizije do fotografije in knjige – ostaja bistvo njegovega dela enako. Gre za sposobnost opaziti trenutek, razumeti človeka in najti zgodbo. Lupinčeva pot kaže, kako se eklektična radovednost in trma pri vztrajanju pri lastnih izbirah lahko spreminjata v širok in pomemben opus, ki ga prepoznajo šele, ko se za nazaj sešteje njegove dele — od soustanovitve Laibacha prek produkcije Škuc Foruma do treh literarnih knjig.

 

Posebno mesto v pogovoru imajo mentorji in kolegi, ki so zaznamovali njegovo poklicno pot. Lupinc skozi številne anekdote pokaže, kako pomembni so prenos znanja, zaupanje in pripravljenost prevzeti odgovornost. Velik del ustvarjalnega razvoja se namreč ne zgodi v učilnicah, temveč v praksi, na snemanjih in skozi sodelovanje z izkušenejšimi kolegi.

Pogovor ponuja tudi dragocen vpogled v obdobje, ko je bil vsak meter filmskega traku dragocen in je bilo treba vsako odločitev sprejeti premišljeno. Lupinčevo poklicno etiko najbolje povzame disciplina selekcije, ki jo opisuje skozi izkušnjo z Jakovom Brdarjem: tisoč korakov okoli kamere, tisoč pogledov, ki jih je treba pretuhtati v eni minuti, preden pritisneš na sprožilec. V dobi, ko se na snemalnem prizorišču posname petdeset- ali stokrat več gradiva, kot ga končno film potrebuje, Lupinc opozarja na izginjanje te zbranosti pred posnetkom. Tehnološki razvoj je spremenil način dela, ni pa spremenil osnovnih ustvarjalnih vprašanj. Kako povedati zgodbo? Kaj pokazati? In zakaj?

 

V drugem delu pogovora stopijo v ospredje teme, ki presegajo film. Narava, reke, podvodni svet in ribolov niso predstavljeni kot hobi, temveč kot nadaljevanje istega ustvarjalnega impulza. Tudi tam gre za opazovanje, potrpežljivost in spoštovanje sveta, ki nas obdaja. V Lupinčevem pisanju muharjenje nikoli ni le muharjenje: postane prispodoba odnosa med tistim, ki lovi, in tistim, ki beži, med umetno muho kot materializirano lažjo in vabljivostjo, ki vabi v pasti. Ta metafora prevaja v politiko, v marketing, v javno govorico, v razmerja med ustvarjalci in občinstvom.

 

Posebno težo v pogovoru ima Lupinčevo dolgoletno spremljanje stanja slovenskih voda. Kot ribič in opazovalec je bil prisoten ob nekaterih najhujših ekoloških incidentih zadnjih desetletij — od presahnitve Ljubljanice leta 1994, ki je za vedno odnesla generacijo podusti, do uničenja celotnega bentosa v Črnem potoku. Pri tem ne gre le za nostalgijo po izgubljenem; gre tudi za sistemsko opozorilo. Voda, ki je vizualno videti »v redu«, lahko že nosi v sebi prazen ekosistem; in dokler so kazni za onesnaževanje nesorazmerno nižje od ekonomske koristi onesnaževalca, se cikel ponavlja.

 

Pogovor z Andrejem Lupincem zato ni zgolj pregled bogate ustvarjalne kariere. Je razmislek o tem, kako ostati radoveden, odprt in ustvarjalen tudi po desetletjih dela.

Glavni izzivi, ki jih izpostavlja pogovor:

·      ohranjanje discipline selekcije in zbranosti pred posnetkom v dobi, ko se filmi vse pogosteje rojevajo v montaži in ko je tehnologija snemanja postala neomejeno dostopna;

·      mentorstvo in prenos znanja med generacijami direktorjev fotografije in režiserjev ostajata ključna za razvoj novih generacij ustvarjalcev;

·      tehnološki razvoj spreminja orodja, ne pa temeljnih ustvarjalnih vprašanj;

·      direktor fotografije ni zgolj tehnični izvajalec, temveč eden ključnih sooblikovalcev filmske pripovedi, prostor sodelovanja z režiserjem pa je tisti, kjer se odloča o kreativni svobodi;

·      dokumentarni film zahteva spoštljiv odnos do ljudi in zgodb, ki jih beleži, in postavlja protagonista, ne kamere, v središče;

·      ustvarjalnost ni omejena na en medij, temveč se lahko izraža skozi film, fotografijo, pisanje in druge oblike pripovedovanja;

·      dolgoročno opazovanje degradacije slovenskih voda in nesorazmerje med dejansko ekološko škodo, pravnimi posledicami in odgovornostjo državnih institucij.

 

Sorodne epizode podkasta Sodelujmo!

V 1. epizodi podkasta Sodelujmo!, objavljeni februarja 2026, smo gostili Klemna Dvornika in Danijela Hočevarja. V pogovoru sta razgrnila, kako deluje sistem kolektivnega upravljanja pravic in kakšne izzive za AV ustvarjalce prinaša vzpon umetne inteligence.

 

V 2. epizodi, objavljeni marca 2026, je Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra, v pogovoru izpostavila, da je slovenski film odlična gospodarska priložnost – in zakaj brez javne podpore ne more obstajati.

 

V 3. epizodi smo s priznanima igralcema Mojco Fatur in Sašem Tabakovićem govorili o igralskem poklicu in izzivih, ki jih prinaša. Mojca Fatur je predsednica Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev (DSI), Saša Tabaković pa predsednik Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev (ZDSFU). V pogovoru komentirata tako osebni kot sistemski pogled na prihodnost in trenutne izzive njune stroke.

 

V 4. epizodi smo gostili Mišo Molk, eno najvidnejših televizijskih ustvarjalk v Sloveniji. V tem pregledu življenjske poti smo govorili o njeni karieri, ki zajema vodenje, uredniško delo in vlogo varuhinje pravic gledalcev, poslušalcev in bralcev, ter ponuja redko priložnost za celovit vpogled v razvoj televizije in medijskega prostora pri nas.

 

V 5. epizodi smo se z dr. Miho Trampužem, vodilnim slovenskim strokovnjakom za avtorsko pravo, v pogovoru podali na sprehod skozi skoraj 180 let razvoja avtorskega prava v slovenskem prostoru – od avstrijskega zakona iz leta 1847 prek Bernske konvencije in jugoslovanskega obdobja do sodobnih izzivov, ki jih prinaša umetna inteligenca.

 

V 6. epizodi sta Urša Menart in Darko Sinko spregovorila o scenaristiki, režiji, ustvarjalnih procesih ter vlogi strokovnih društev pri oblikovanju pogojev za razvoj slovenskega filma.

 

Podkast Sodelujmo je projekt AIPA, namenjen ozaveščanju širše javnosti o pomenu avtorske in sorodnih pravic, delovanju kolektivnega upravljanja ter aktualnih izzivih, s katerimi se srečujejo ustvarjalci avdiovizualnih del.

 

Sledite in poslušajte na: 

Facebook Instagram YouTube Apple Podcasts Spotify

Podkast Sodelujmo! je produkcija AIPA - organizacije za kolektivno uveljavljanje in zaščito pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del.