Popravek in prikaz nasprotnih dejstev v clanku z naslovom »AIPA, pralnica stricev iz ozadja«

Datum objave: 14.12.2012

V reviji Reporter je bil v torek, 4. decembra 2012, objavljen članek z zgornjim naslovom, kjer je avtorica navedla kar nekaj neresničnih trditev. Že v začetku članka je navedla, »da so Aipo ustanovila neobstoječa združenja, akterji pa naj bi z zavajajočimi in v resnici neuresničljivimi obljubami o izplačilih za avtorske pravice le prikrili prave namene,« kar pa ne drži. V fazi pridobivanja dovoljenja lahko vsak posameznik, zavod, društvo, GIZ ali katerakoli druga oblika združevanja zaprosi za izdajo dovoljenja. Status kolektivne organizacije je namreč dodeljen šele po izdaji dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic, ki ga izda Urad RS za intelektualno lastnino (URSIL), vendar pa lahko v predhodni fazi ustanavlja zavode, društva itd. vsak, ki to želi in izpolnjuje pogoje.

Da so Zavod AIPA ustanovile fizične osebe, je povsem jasno navedeno v uradni evidenci, torej sodnem registru, o čemer je sodišče izdalo dokončen sklep, zato o neobstoječih osebah ni možno govoriti. Navedbe iz članka so tudi same s seboj v nasprotju, saj so vsi ustanovitelji obstoječe in žive fizične osebe. Da je dovoljenje, ki ga ima Zavod AIPA dokončno, je v intervjuju za Reporter potrdil tudi direktor URSIL, Luka Novak, kot direktor organa, ki bi Zavodu AIPA dovoljenje odvzel, če bi navedbe novinarke o »neobstoječih osebah« držale. Tako pa že samo izjava direktorja URSIL zanika novinarkine domneve.

Glede zatrjevanih »povezav« Zavoda AIPA in družbe Telemach, ki jih novinarka omenja, pa lahko dodamo le, da smo pred letom dni z Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS) podpisali sporazum, ki smo ga dosegli po dolgih mesecih pogajanj in v katerem so vsi člani Združenja obravnavani enako. S tem podpisom se je tudi v Sloveniji področje kabelske retransmisije uredilo kot v najbolj razvitih državah - pravično in transparentno. Kljub temu novinarka v nadaljevanju napačno zapiše: »Tomaž Grubar je prepričan, da imajo največ koristi od sedanjega položaja kabelski operaterji, med njimi Telemach in Telekom Slovenije. Tako jim ni treba plačevati avtorskih pravic tistim, ki jim pripadajo, predvsem so to producenti,« kar pa ponovno ne drži, saj - kot smo že navedli, so s sporazumom med Zavodom AIPO in ZKOS vsi operaterji obravnavani enakovredno - tudi Telemach.

Pri tem je potrebno dodati, da SAZAS v devetih letih trajanja svojega začasnega dovoljenja (in 11 letih pobiranja denarja) ni organiziral imetnikov pravic. Še več - denar AV imetnikov je brez pravil o delitvi menda nakazoval enemu (potencialnemu) zastopniku imetnikov v Švico. Od naših soavtorjev ni nihče prejel nič. Nekaj so dobili le posamezni filmski producenti, pa še ti so dobivali denar iz Švice in stroške plačevali dvakrat - prvič Združenju SAZAS, drugič pa še stroške AGICOA. In ti so bili več kot dvakrat večji, kot so sedaj!

SAZAS je imel začasno dovoljenje do nastanka avdiovizualne kolektivne organizacije - AIPA pa je nastala s trenutkom podelitve dovoljenja 11.10.2010. In to ni bilo razveljavljeno s sodbo, kot poroča novinarka, ampak je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča RS švicarskemu združenju AGICOA v začetku leta 2012 dovoljena le stranska intervenienca (torej udeležba v že zaključenem postopku podeljevanja dovoljenja Zavodu AIPA), ki pa se ji je AGICOA že v avgustu 2011 ODPOVEDALA. O tem je bil v začetku septembra obveščen tudi URSIL, pa tega iz neznanih razlogov ni sporočil Vrhovnemu sodišču. Ne glede na to - če ni več zahteve legitimirane stranke, ni pravnega interesa in obnova sploh ni (bila) več relevantna, tako da izdaja drugega dovoljenja niti ni (bila) potrebna. SAZAS-ovo začasno dovoljenje je torej prenehalo, ko je AIPA pridobila status kolektivne organizacije. Dovoljenje z dne 11.10.2010 je (u)pravna odločba, ki velja do spremembe ali razveljavitve. Ob tem ni nepomembno, da URSIL ni NIKOLI izdal odločbe ali odloči o tem, da izdano dovoljenje preneha. Prav tako ni izdal nobene odločbe o tem, da ponovno »oživi« začasno dovoljenje SAZAS.


Iz naslova kabelske retransmisije bomo v Zavodu AIPA za soavtorje samo v letošnjem letu zbrali 2,5 milijona evrov, ki bodo na transparenten in zakonit način razdeljeni imetnikom pravic v skladu z javno objavljenim pravilnikom o delitvi nadomestil - tudi tega npr. SAZAS ni imel. Poleg tega smo ustvarili tudi največjo bazo AV del v zgodovini Slovenije, na podlagi katere se bodo delila sredstva, od nastanka Zavoda AIPA pa imajo slovenski imetniki pravic na AV delih PRVIČ pravico, da sami upravljajo s svojim denarjem!

V nadaljevanju se zopet pojavljajo zavajajočih trditve glede stroškov poslovanja Zavoda AIPA. Ti so smešno nizki v primerjavi s stroški, ki jih je imel SAZAS - zgolj za zbiranje nadomestil je 'potrošil' 900.000 evrov, nadaljnjih 300.000 evrov pa je za delitev porabila AGICOA - skupaj torej 1.2 milijona evrov. AIPA za celotno dejavnost za vse stroške porabi 600.000 evrov, kar je POL MANJ, kot se je potrošilo v času začasnega dovoljenja. Navkljub 100% višjim stroškom, kot jih ima sedaj AIPA, pa Združenju SAZAS v vsem času uveljavljanja pravic za AV imetnike, torej v 9 letih, ni uspelo narediti niti baze imetnikov pravic na AV delih, niti baze varovanih AV del, niti ni obdelovalo sporedov.

Že sicer nizki stroški AIPA pa bi bili lahko še znatno nižji če ne bi imeli stroške zaradi različnih tožb in ostalih pravnih postopkov, ki jih je proti AIPA sprožal SAZAS ali ljudje iz upravnega odbora SAZAS in njegovih »izpostav«, v katerih je Zavod AIPA vedno zmagal.

Gregor Štibernik
Zavod AIPA, direktor

Nazaj na vrh