Posebni skladi kolektivnih organizacij - še ena zamujena priložnost za slovenske ustvarjalce?

Datum objave: 13.02.2015

Objavljamo prispevek Gregorja Štibernika, direktorja Zavoda AIPA in IPF ter člana Upravnega odbora SCAPR - Societies' Council for the Collective Management of Performers' Rights, objavljenega v časopisu Delo.

Winstonu Churchillu so bojda nekoč predlagali, da bi za potrebe povečanja proračuna za vojsko oklestili proračun za kulturo. Pa jim je odvrnil: 'Ja, za kaj se bomo pa potem sploh borili?'

Tako pomembna je kulturna dimenzija za britanski imperij. Prepričan sem, da je tudi zato imperij.

S podelitvijo dovoljenja za pravice na avdiovizualnih delih konec leta 2010 Zavodu AIPA imamo po skoraj dvajsetih letih od sprejetja ZASP po več poskusih končno urejena vsa glavna področja kolektivnega uveljavljanja: za pravice, ki izvirajo iz glasbenih del, skrbita SAZAS (avtorji) in IPF (glasbeni izvajalci in proizvajalci fonogramov), za pravice, ki izvirajo iz literarnih del, skrbita ZAMP (avtorji) in SAZOR (založniki), za pravice, ki izvirajo iz avdiovizualnih del, pa skrbi najmlajša med njimi – AIPA, ki kot t. i. joint society zastopa avtorje, izvajalce in filmske producente.

Sistem kolektivnega uveljavljanja pravic je v svetu star več kot 100 let, pri nas pa se je začel intenzivno razvijati sredi 90. let (prvi 'svoj' zakon smo dobili leta 1995). Sistem kolektivnega uveljavljanja – in to se, žal, prevečkrat spregleda – prinaša dobrobit tako uporabnikom zaščitenih del kot imetnikom pravic. Prvim (radijskim in televizijskim postajam, kabelskim operaterjem, gostilnam, diskotekam …) namesto stotin pogodb zadošča le ureditev razmer s pristojno kolektivno organizacijo, na drugi strani pa upravičencem (založbam in založnikom, avtorjem, producentom in izvajalcem) ni potrebno samim voditi zapletenega uveljavljanja in administracije pravic z več deset tisoči uporabniki mesečno. Kolektivne organizacije za svoje delovanje sicer potrebujejo dovoljenje/licenco države (podeli ga Urad RS za intelektualno lastnino),dejstvo pa je, da take organizacije obstajajo zaradi članov. Zato je prav gotovo pri poslovanju kolektivne organizacije zelo pomembno, da jo lahko njeni člani nadzorujejo, da imajo dostop do ključnih gradiv in dokumentov in da lahko brez omejitev sodelujejo pri delu skupščine.

Kolektivno uveljavljanje pravic je – kot je že bilo zapisano – predpisano v Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP). Navajen sem, da zakone berem skozi prizmo preproste življenjske logike. Konec koncev so napisani zato, da nam olajšajo življenje in družbi prinašajo koristi, mar ne?

Kolektivne organizacije imajo mnogo širši pomen in vlogo, kot sta zgolj zbiranje in delitev nadomestil. Eno od njihovih poslanstev je tudi to, da zaradi svoje narave dela, kjer je pri več tisoč uporabnikih nemogoče v celoti slediti uporabi zaščitenih del (to bi bilo enostavno stroškovno neučinkovito), posledično oblikujejo (skladno z določenim vzorčnim modelom, t. i. približkom dejanske uporabe oziroma skladno s tujo strokovno literaturo »rough justice«) posebne sklade, v katere namenijo manjši del svojih prihodkov za vzpodbujanje (pri nas bi bil verjetno bolj ustrezen izraz minimalno ohranjanje) narodne ustvarjalnosti in lokalne kulture.

V večini primerov se v tovrstne sklade kolektivnih organizacij drugih držav steka 5–15 % prihodkov (odvisno od vira financiranja – lahko tudi do 50 %). Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da (tudi) na tem kulturnem področju prednjači Francija, v državah Evropske unije pa je tako odvajanje sredstev bodisi uzakonjeno (npr. Španija, Francija, Nemčija, Norveška in nam bližnja Hrvaška) bodisi urejeno z internimi akti kolektivnih organizacij. Vlade držav EU spodbujajo tovrstne sklade, saj omogočajo ohranjanje kulturne raznolikosti in izboljšujejo socialni položaj imetnikov pravic (podrobnejši pregled je podan v nadaljevanju).

Omenjeni posebni skladi se običajno oblikujejo iz dveh virov nadomestil:

a) iz rednega zbiranja (za javno uporabo zaščitenih del – televizijske in radijske postaje, kavarne, gostilne, storitveni lokali, kabelski operaterji),

b) iz privatnega reproduciranja (zasebno kopiranje zaščitenih del – prazni DVD in CD, pomnilniki, spominske kartice, USB ključki ...).

Glede oblikovanja skladov iz rednega zbiranja nadomestil je praksa od države do države različna, v večini primerov pa se v tovrstne sklade steka med 5 in 15 % prihodkov iz zbranih nadomestil na letni ravni. Kot smo že omenili, je v nekaterih državah tako vzpodbujanje domače kulture predpisano z zakonom, kjer ni, pa tako odvajanje urejajo interni akti organizacij.

Pri skladih, oblikovanih iz nadomestil iz privatnega reproduciranja, se delež, ki ga kolektivne organizacije namenjajo za njihovo oblikovanje, razlikuje od države do države (med 10 in celo 100 % npr. v primeru Turčije). Razlika je tudi v tem, ali je oblikovanje skladov predpisano v zakonu ali v internih aktih kolektivnih organizacij. Dejstvo pa je (glej tabelo), da so taki skladi splošno uveljavljena praksa!

Kolektivne organizacije v Slovenji zberejo 15–20 milijonov EUR prihodkov iz nadomestil letno. Z oblikovanjem posebnih skladov bi lahko za vzpodbujanje domače ustvarjalnosti pred izplačili v tujino v Sloveniji z vsem soglasjem sestrskih kolektivnih organizacij v drugih državah zadržali in nato preko mehanizma »vzpodbud« v domače kulturno okolje »vrnili« tudi do 5 milijonov EUR letno. S tem bi zagotavljali nadaljnje nastajanje literarnih, glasbenih in avdiovizualnih del. Tako pa se dogaja, da npr. slovenska skupina Manuche, ki je imela nedavno odmevne nastope v Franciji, svoja avtorska nadomestila dobi znižana za odbitek za francoske ustvarjalce, slovenske kolektivne organizacije pa za francoske glasbene skupine francoski kolektivni organizaciji od zbranih nadomestil izplačajo zneske brez odbitkov. Torej, namesto da bi kolektivne organizacije spodbujale slovensko ustvarjalnost po francoskem vzoru, spodbujamo le tuje (v tem primeru francoske) ustvarjalce. Je félicite!

In kako je v Sloveniji? ZASP v svojih določbah ne predpisuje možnosti oblikovanja tovrstnih skladov. Iz priložene tabele je razvidno, da je v mnogih državah kolektivne organizacije oblikujejo tovrstne sklade, četudi možnost oblikovanja le-teh ni predpisana v zakonu. Torej bi sklepali, da je lahko tudi v Sloveniji tako -ker oblikovanje skladov ni prepovedano, bi jih lahko kolektivne organizacije pač oblikovale. Žal Urad za intelektualno lastnino ne misli tako in oblikovanja posebnih skladov ne dovoli do sprejetja priporočil za upravljanje takih skladov. No, ta priporočila mora seveda pripraviti ta isti Urad.

Menim, da bi Slovenija za spodbujanje in ohranitev slovenske ustvarjalnosti ne bi smela preprečevati kolektivnim organizacijam možnosti oblikovanja tovrstnih skladov. Verjamem celo, da je to naša dolžnost, za domače ustvarjalce pa je neobstoj takih skladov nekaj nerazumljivega in predvsem škodljivega.

Slovenija že leta zamuja priložnost oblikovanja teh posebnih skladov, ki bi zagotovo spodbudili slovensko ustvarjalnost. In sploh ne gre za majhna finančna sredstva! Zato je nerazumljivo, da URSIL kot pristojni nadzorni organ ne pripravi in ne sprejme priporočil za upravljanje takih skladov, če že smatra, da so ta potrebna. S svojim ravnanjem torej ovira kolektivne organizacije, ki bi z njihovem oblikovanju povečale financiranje domače ustvarjalnosti.

Če priporočila glede oblikovanja teh skladov že morajo biti, potem predlagam, da se v njih opredeli priprava načrta upravljanja skladov, odločanje o oblikovanju in razporejanju sredstev sklada naj bo omogočeno vsem imetnikom pravic, predpiše naj se tudi obveznost o oblikovanju in javni objavi podrobnega poročila o porabi sredstev posebnega sklada, tega pa naj na primer potrdi skupščina kolektivne organizacije. Pri tem naj se zagotovi, da lahko o porabi in poročilu glasujejo vsi imetniki brez omejitev. Vabilo na glasovanja in potrjevanja naj bo tudi dovolj zgodaj javno objavljeno. In to je vse. Pravila naj torej bodo jasna in nič nimamo proti njim, pomembno pa je, da so čimprej sprejeta in da ustanavljanja skladov ne zavlačujemo zaradi nepripravljenih in nesprejetih pravil.

Za konec v razmislek vsem (nam) vpletenim: Slovenija je in bo verjetno vedno 'neto uvoznik' (pop)kulture. Zato moramo svoje gospodarske in kulturne interese zaščititi tudi tako, da čim prej vzpostavimo posebne sklade in v domače kulturno okolje »vrnemo« znatna sredstva za razvoj in ohranjanje domače ustvarjalnosti.

Pa še to, govorimo o zneskih, s katerimi bi lahko v celoti posneli vsaj 5 razkošnih celovečercev, lahko bi financirali 10 javnih agencij za knjigo ali umetnostnih galerij, ali pa bi posneli kar 5.000 novih skladb! Zakaj že se temu odrekamo? Zgolj in s samo malo manj okornim branjem ene vrstice enega člena enega zakona, bi bila situacija lahko takoj drugačna!

Za kaj se bomo torej borili?

Gregor Štibernik, direktor Zavoda AIPA

Tabeladrzavegostujoce Pero

Nazaj na vrh