''V času, ko naj bi bila glavna skrb zatiranje škodljivcev na krompirju, se moramo tako ukvarjati z zatiranjem ovadb … kako preprečiti njihovo razraščanje, ko so iz polja tragikomedije že zdavnaj preskočile na njivo absurda?''

 
Marko Radmilovič, Ovadi me nežno, 15.6.2021
 
…
 
16. junij 2020. Natanko pred letom dni. Skupščina AIPA. Bila bi običajna, še ena v vrsti. Za marsikoga najbrž birokratsko dolgočasna, če je ne bi Matjaž Žbontar in Blaž Rant izkoristila za ponovni performans napada na AIPA. Pod točko razno, seveda.
 
Začetek avgusta 2020. Prispevek Jele Krečič v Sobotni prilogi Dela. O priljubljeni slovenski panogi: diskreditaciji izpostavljenih posameznikov, ki so se izkazali s svojim delom in rezultati. Tudi mednarodnimi.
 
Konec avgusta 2020. Policijska uprava Ljubljana. Že dvajseto (!) zaslišanje direktorja AIPA v zadnjih desetih letih. Tokrat zaradi »suma storitve kaznivega dejanja goljufije, poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja«.
 
Ovaditelji? Tokrat celo izjemoma podpisani:
 

- Matjaž Žbontar, v preteklosti celo za nekaj dni nezakoniti direktor AIPA, ki je poleg gore dokumentov odsvojil tudi vso pisarniško pohištvo, odtujeno premoženje pa delno vrnil šele leta pozneje po podani kazenski ovadbi;

- Blaž Rant, nekdanji direktor SAZAS in zastopnik Andreja Kregarja (oz. zdaj že bivšega podjetja Mediapro), ter

- Tomaž Grubar, ki je kar 4 leta (2010 – 2014) protizakonito zasedal svoje mesto na SAZAS.

 
Glavni očitek? Kopica nepravilnosti, ponarejam dokumente in listine ter odtujujem premoženje, poleg tega pa še goljufam. Očitno že vse od aprila leta 2010 dalje.
 
Vse ovadbe v zadnjem desetletju sem imel tokrat razgrnjene pred sabo. Več kot 20 (!) jih je bilo. V veliki večini so bile nepodpisane, anonimne, kar veliko pove o ovaditeljih. Priznam, bil sem osupel nad količino. Nad vsebino niti ne. Že ljubiteljski komparativist zlahka ugotovi, da vse izvirajo iz istega gnezda.
 
Cilj je jasen: da se AIPA odvzame dovoljenje. Na vsak način in z vsemi sredstvi. Zlasti z blatenjem
 
Vsebino ovadb in tožb je Žbontar za govornico na zadnji seji skupščine AIPA sicer zanikal. Ob tem pa svoje vizije boljšega kolektivnega upravljanja avtorjem, igralcem in lastnim kolegom, producentom, kot mnogokrat prej ni razložil. Nič nenavadnega, saj ovaditelji kljub vsej svoji ofenzivnosti, izkazani tekom desetletja, niti enkrat niso izkoristili možnosti regularnega (so)odločanja na AIPA. Na sejah skupščin namreč iz njihovih ust ni bilo slišati niti enega konkretnega ali konstruktivnega predloga sprememb v obliki, ki bi njihovim kolegom omogočila odločanje na skupščini.
 
Za lažje razumevanje obsega ofenzive: ob več kot dvajsetih (20+!) ovadbah je do sedaj zoper AIPA potekalo kar 36 (!) postopkov na sodišču. V sedmih (7) je bil tožnik Matjaž Žbontar, v devetih (9) Tomaž Grubar, v kar dvanajstih (12) SAZAS, Matjaž Brumen, nekdanji član organov SAZAS, v treh (3), tožbe pa so vlagali med drugimi še Andrej Kregar, Sebastjan Artič ter društvo AVA (ki se je na nezakoniti skupščini, na kateri je zasedel mesto organa upravljanja tudi Grubar, pripojilo SAZAS-u). Poleg tega je v teku vsaj še pet (5) postopkov zoper dovoljenje Koprive, ki za imetnike pravic, med katere sodijo tudi avtorji, igralci in producenti AV del, zbira nadomestila za privatno reproduciranje.
 
Kazenski postopki so resna stvar. Zato je prijave in ovadbe bistveno težje podkrepiti s svojim podpisom. Med večino anonimnih sta z imeni tako razkriti samo dve: ena iz februarja 2020 (Žbontar, Kregar in Grubar) ter ena iz leta 2015 (Grubar na podlagi podatkov Brumna).
 
Poleg več deset ovadb na policijo so bili AIPA, poslovodstvo ter člani tedanjega Sveta zavoda in Strokovnega sveta neštetokrat naznanjeni tudi na URSIL in FURS. V Državni zbor so se pošiljale peticije za ukinitev AIPA. Pisma romajo tudi na mednarodne organizacije. In še bi lahko naštevali.
 
Slika je jasna: pritožujejo, ovajajo in tožarijo vsa leta samo trije. Od teh eden niti član AIPA ni, saj je svoje pravice raje prepustil v upravljanje Švicarjem. Drugi je sicer član, vendar ni prijavil niti enega AV dela. Svoja AV dela je raje registriral, khm, v Švici. Svojih del torej nista prijavila dva od navedene trojice. Tretji pa jih sicer je, vendar je zenit svoje produktivnosti dosegel še preden je bila AIPA sploh ustanovljena. Omenjeno trojico druži še nekaj: predstavljajo polovico (!) številčno skromnega članstva producentskega združenja GIZ SNAVP. Za primerjavo je potrebno zapisati, da so v Sloveniji aktivna še štiri producentska društva in gospodarska združenja, ki skupaj štejejo krepko preko 100 članov – torej 10-krat več kot GIZ SNAVP.
 
Z lahkotnostjo vlaganja tožb in ovadb omenjeni posamezniki postopoma žagajo ne samo veje, na katerih sami sedijo, temveč povzročajo škodo celotnemu drevesu AV sektorja, še posebej lastnim stanovskim kolegom producentom. Odžagane veje bodo tako lahko služile le za kurjenje pod tistimi redkimi mostovi, ki jih še niso požgali za sabo.
 
In kdaj se bo ta gonja končala?
 
Morda se odgovor skriva v eni od prijav, v kateri Matjaž Žbontar desetletje tožarjenj opraviči s tem, da »…zadeve kljub številnim prijavam ne pridejo do pravega epiloga…«.Sklepamo, da je – prosto po Matjažu, Andreju in Blažu – edini pravi epilog le »obsojena« AIPA.
 
Vse polomije z izgubljenimi tožbami in z več kot 20 zavrženimi ovadbami v zadnjem desetletju očitno ne zaležejo. Niso »prave«. Samo po sebi se zastavlja vprašanje, zakaj je omenjena trojica tako glasna in nasilna? Le čemu to 10-letno streljanje? Od kje fantom 'energija'? Komu koristi ukinitev AIPA?
 
In zlasti - kdo financira njihovo početje?
 
Za odgovor se je verjetno treba vrniti v čas pred letom 2010. Podatki za leto 2009 povedo, da je bilo za AV dela oddvojenega cca. 1,6 MIO € (ostalo pa za pravice izdajateljev TV programov in tega ne gre mešati!). Denar za leto 2009 je neselektivno in v celoti romal v Švico. Teh nadomestil slovenski imetniki pravic na AV delih niso videli. Prav tako niso imeli možnosti odločanja o tarifah. Tudi o načinu delitve ne. Denar iz Švice v desetletju pred ustanovitvijo AIPA so dobivali štirje imetniki pravic. Verjamem, da jih ni treba poimensko navajati. Dovolj je vpogled v tiste prijave kriminalistom, ki so podpisane. Mimogrede še to: ob prejemanju denarja iz Švice nikakor niso našli časa, da bi o sredstvih, ki čakajo Slovence v Švici, obvestili še druge svoje kolege iz AV področja.
 
O tem, da je bil sistem v letih 1999 – 2010 urejen zelo »po domače«, so poročali številni mediji. Da te »rabote« niso v skladu z našim pravnim redom, pa je večkrat potrdilo tudi sodišče. Kljub zakonu, ki je jasno določal obveznosti in dolžnosti kolektivne organizacije, tedanji nosilec začasnega dovoljenja ni sprejel tarife, ni vodil baze AV del, ni registriral upravičencev, ni obdeloval sporedov predvajanih del, ni izvedel niti ene delitve...
 
Pravi in zakonsko skladen sistem imamo v Sloveniji šele od leta 2010 dalje. Vzpostavila ga je prav AIPA! Z dodelitvijo stalnega dovoljenja AIPA se je neregulirani hudournik denarja v tujino prekinil, štirje, ki so se prej odžejali v skromnem potočku, ki je nekontrolirano tekel nazaj v Slovenijo, pa so od leta 2010 dalje prisiljeni delovati v novem preglednem okolju. AIPA je od takrat zbrala že več kot 40 MIO EUR nadomestil, sredstva se pregledno delijo med stotine imetnikov pravic doma, na podlagi sporazumov o zastopanju pa še med tisoče imetnikov v tujini.
 
Učinkovitost danes in včeraj? Letno povprečje zbranih nadomestil v zadnjem desetletju znaša več kot 4 MIO EUR. V primerjavi s povprečjem prejšnjega desetletja – to je namreč znašalo manj kot 1 MIO EUR na leto za AV dela – imamo danes štirikrat bolj učinkovit sistem, v katerem končno sodelujejo tudi slovenski imetniki pravic!
 
…
 
V uvodoma omenjenem članki je Jela Krečič dala še en lep nasvet: če smo kdaj zmedeni glede tega, koliko in kaj je kdo naredil, preskočimo domače zdrahe in poglejmo dosežke in ugled v tujini. Kriteriji uspeha namreč niso raketna znanost, zato so mnoge razprave namenjene samo diskreditaciji v domačem okolju.
 
AIPA je s strani tisoče imetnikov pravic in desetin tujih organizacij v zaupanje in v upravljanje prejela 1,4 milijona AV del. AIPA je ne samo mednarodno priznana organizacija, temveč kot edina izmed kolektivnih organizacij v Sloveniji že od ustanovitve dalje zaseda mesta tudi v najvišjih organih upravljanja krovnih evropskih in svetovnih organizacij. Trenutno kar v petih: CISAC W&DW, SAA, FERA, AEPO-ARTIS in SCAPR.
 
Stroški poslovanja glede na prihodke pa so polovico nižji, kot pri največji kolektivni organizaciji pri nas. Polovico nižji v odstotkih, v absolutnih številkah pa stroški AIPA predstavljajo zgolj 1/3 stroškov organizacije, katero je nekaj časa nezakonito soupravljal prav Tomaž Grubar.  
 
Ali poleg teh preverljivih in javno objavljenih kazalcev uspešnosti res potrebujemo še kakšen bolj jasen in nedvoumen signal, priznanje in potrditev trdega in pravega dela v minulem desetletju?
 
Za mnoge je AIPA tudi nenavadno svetel zgled sožitja producentov, igralcev in avtorjev, česar ni možno doseči brez trdega in transparentnega dela. AIPA vztraja pri odličnih odnosih prav z vsemi reprezentativnimi združenji – tudi producentskimi – tako na lokalni, regionalni kot na globalni ravni. Redno in aktivno sodelujemo na regionalnih in mednarodnih konferencah, simpozijih in drugih dogodkih, tudi v okviru WIPO in EPO. In ne samo to – mnoge mednarodne dogodke zna AIPA pripeljati tudi v Slovenijo in tako pomaga krepiti tudi kongresni turizem.
 
Kdor se ukvarja s kriminalom, takšnih rezultatov in takšnega statusa ne more doseči. K temu tudi ne stremi. Raje dela anonimno. Daleč od oči tako domačih kot tudi tujih imetnikov pravic.
 
…
 
Nekaj dni pred Božičem 2020. Domači naslov družine Štibernik. V poštnem nabiralniku pismo. Okrožno državno tožilstvo sporoča, da so bile prav vse kazenske ovadbe, ki so jih podali Sebastjan Artič, SAZAS, VPK PRO, Mangart in Fatamorgana, zavržene. Prav tako so bile zavržene tudi številne druge anonimne prijave.
 
Tudi skoraj 40 sporov, sproženih proti AIPA, je dočakalo epilog: prav vsi so bili končani v korist AIPA.
 
…
 
Pred nami je obdobje zahtevnega procesa implementacije direktiv v našo zakonodajo. Rezultat teh procesov bo usodno zaznamoval naslednje desetletje upravljanja z AV pravicami. 1000 članov AIPA in celoten AV sektor – tudi posamezni producenti – si težko privošči razdiralen odnos. Vrste bi morali strniti, čas, energijo in pozornost pa usmeriti v ureditev odnosov s spletnimi platformami, trenutno največjimi uporabniki AV produkcije.
 
…
 
Če sem že začel, pa naj še zaključim z mislijo Marka Radmiloviča iz njegovih Zapisov iz močvirja, tokrat malce prirejeno:
 
''Vsaka vložena ovadba bi morala Žbontarja, Grubarja, Ranta in še koga stati povprečno slovensko plačo. Denar bi se nabiral v sklad, iz katerega bi vsi člani AIPA, ki še nikoli v življenju nismo vložili nobene ovadbe, ali bili ovadeni – enkrat mesečno, dobili pri izbranem gostincu vrček piva zastonj.''
 
Zakaj?
 
Ker so za razliko od številnih anonimnih prijav dokumenti AIPA podpisni, poslovodstvo pa za razliko od prijaviteljev za dejanja odgovarja s svojim lastnim premoženjem.
  
 
Gregor Štibernik, 16.6.2021

Spoštovani,

skladno s 83. členom ZKUASP oz. 9. odstavkom 18. člena ZKUASP obveščamo vse imetnike pravic, ki so že pooblastili AIPA, oz. imetnike pravic, ki želijo pooblastiti AIPA, o pravicah iz 18. člena ZKUASP:

(1) Imetnik pravic pisno pooblasti kolektivno organizacijo za upravljanje določene avtorske pravice na določenem avtorskem delu in za ozemlja po lastni izbiri, ne glede na državo članico svojega državljanstva ali prebivališča ali državo članico sedeža kolektivne organizacije.

(2) Imetnik pravic lahko za upravljanje določene avtorske pravice na določenem avtorskem delu za določeno ozemlje pooblasti le eno kolektivno organizacijo. Kolektivna organizacija brez pooblastila imetnika pravic ne more upravljati avtorske pravice na določenem avtorskem delu.

(3) Ne glede na prejšnji odstavek lahko pristojna kolektivna organizacija v primerih iz 9. člena tega zakona upravlja avtorske pravice brez pooblastila imetnika pravic.

(4) Imetnik pravic lahko sam, ne glede na pooblastilo kolektivni organizaciji, dovoli uporabo svojega avtorskega dela za nekomercialno rabo (za humanitarni, kulturni, izobraževalni namen ipd.). O tem imetnik pravic obvesti kolektivno organizacijo najpozneje 15 dni po izdaji takšnega dovoljenja.
(5) Kolektivna organizacija ne more zavrniti upravljanja pravic iz prvega odstavka tega člena, če upravlja takšne avtorske pravice na takšni vrsti avtorskih del na določenem ozemlju.

(6) Imetnik pravic lahko delno ali v celoti prekliče pooblastilo iz prvega odstavka tega člena. O tem mora pisno obvestiti kolektivno organizacijo en mesec pred začetkom učinkovanja preklica. Kolektivna organizacija lahko v statutu določi, da preklic pooblastila začne učinkovati z novim poslovnim letom.

(7) Imetnik pravic je upravičen do avtorskih honorarjev, ki jih je kolektivna organizacija zbrala za njegov račun za uporabo njegovih del do začetka učinkovanja preklica pooblastila. Do začetka učinkovanja preklica pooblastila ima imetnik pravic, ki je član kolektivne organizacije, enake pravice, kot drugi člani kolektivne organizacije.

(8) Kolektivna organizacija ne more pogojevati preklica pooblastila z zahtevo, da se za upravljanje avtorske pravice pooblasti druga kolektivna organizacija.

(9) Kolektivna organizacija mora pred pridobitvijo pooblastila obvestiti imetnika pravic o njegovih pravicah iz tega člena.

S spoštovanjem,

Gregor Štibernik, direktor