Vmesni čas implementacije

Ministrstvo RS za gospodarski razvoj in tehnologijo je v sodelovanju z Uradom RS za intelektualno lastnino po javni obravnavi (ki je bila samo pisna, brez srečanj in diskusij, razen enega 'enosmernega' posveta preko Zoom 5. 1. 2022) in medresorskem usklajevanju, nedavno pripravilo nov (drugi) osnutek predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-I) in nov osnutek predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP-A).

Skladno s pozivom, določenimi smernicami in zadanimi cilji je tudi AIPA v imenu več kot 1.000 imetnikov pravic posredovala predloge, komentarje in dopolnitve na osnutka zakona.

Slovenski ustvarjalci na avdiovizualnem (AV) področju letno ustvarijo blizu 200 milijonov EUR prihodkov, v državni proračun pa neposredno in posredno (prek multiplikativnih učinkov) prispevajo kar 72 milijonov EUR. S fiskalnimi prispevki je državni proračun AV sektor napolnil s skoraj 40 odstotki bruto dodane vrednosti (BDV), zaposluje blizu 3.000 ljudi, od tega kar 1.600 neposredno. Količnik multiplikatorja ekonomskih učinkov znaša v AV sektorju kar 1,8 – to pomeni, da na 100 zaposlenih v branži AV ustvarjalci ustvarijo še 80 delovnih mest v nacionalnem gospodarstvu. Zgolj opomba: količnik postavlja slovenski AV sektor ob bok norveškemu.

Na zaposlenega ustvarijo kar 59.300 EUR BDV, kar je nekajkratnik slovenskega BDV na prebivalca in predstavlja 0,27 % državnega BDV. Dosegajo prvo mesto po pomenu panoge v BDV med primerljivimi državami.

Več o AV sektorju kot konstitutivnem delu gospodarstva, razvojno usmerjenem v prihodnost, najdete v posebnih študijah.

Že vrsto let na AIPA opozarjamo, da je prav ustrezno pravno okolje, primerljivo z evropskimi ureditvami, tisti manjkajoči del, ki bi zgoraj navedeno spremenil v popolno zgodbo o uspehu AV industrije. Ker smo v fazi prenosa za AV sektor morda najpomembnejših direktiv pri nas, ponovno poudarjamo izjemen pomen, da se postopek prenašanja določil t. i. Copyright[1] in SatCab II direktive[2] v naš pravni red izkoristi za odpravo več desetletij trajajočih anomalij.

S tem namenom smo na AIPA skupaj z društvi, analitsko hišo Deloitte Slovenija ter v sodelovanju s številnimi domačimi in tujimi strokovnjaki s tega področja pripravili tiste najbolj nujne predloge prenosov, ki so potrebni, če želimo odpraviti neenakopravno obravnavanje in druge pomanjkljivosti in slabosti obstoječega sistema.

V zadnjih dveh letih smo v več posebnih številkah Megafona, na okroglih mizah, tiskovnih konferencah ter posvetih z utemeljenimi predlogi izboljšav povzeli pričakovanja in želje več kot tisoč imetnikov pravic – producentov, igralcev, režiserjev, scenaristov, direktorjev fotografij in drugih, ki so naši člani.

Sledili smo duhu Direktive (EU) 019/790 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu in spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES, katere eden od primarnih namenov je predvsem ustrezno in celovito urediti pravice AV ustvarjalcev.

__________

Dejstvo je, da vprašanje pravic na AV področju že od leta 1995 dalje ni ne ustrezno ne celovito urejeno. Če je iskren namen zakonodajalca celostno urediti AV področje v Sloveniji, je potrebno spričo trajnostnega razvoja avtorske in sorodnih pravic urediti v nadaljevanju navedene zadeve.

__________

V nadaljevanju izpostavljamo tri najbolj pereča področja.

I. Različno urejen režim upravljanja s pravicami istih kategorij imetnikov pravic

Dejstvo je, da je celoten AV sektor, kar se vprašanja upravljanja s pravicami tiče, skorajda popolnoma izrinjen iz sistema kolektivnega upravljanja. Po določbi (zastarelega) zakona vsi – producenti, igralci in soavtorji – uživajo zgolj štiri (!) kolektivne pravice – igralci, producenti in soavtorji pravico do nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje ter soavtorji pravico do kabelske retransmisije (ki pa je po domnevi prenesena na producenta in tako denar, pobran v njihovem imenu, običajno preide na producenta).

Če je v drugem osnutku ZASP-I zakonodajalec naredil izjemen korak naprej pri igralcih in jih, kar se kolektivnih pravic tiče, izenačil z glasbenimi izvajalci, se je pri soavtorjih zadovoljil s polovičarsko rešitvijo: pripisal jim je tri nove pravice ter naredil nadomestilo za kabelsko retransmisijo neodtujljivo, kar pa je še vedno bistveno manjši nabor pravic, kot ga uživajo glasbeni in literarni avtorji. Zato si bo v nadaljevanju postopkov nujno potrebno še naprej prizadevati, da se soavtorjem AV del pripozna tudi  tri najosnovnejše pravice:

- pravico do nadomestila v primeru javnega prikazovanja,

- pravico do nadomestila v primeru radiodifuznega oddajanja,

- pravico do nadomestila v primeru sekundarnega radiodifuznega oddajanja.

Vse to so pravice, ki jih kolegi glasbeniki (in literati) uveljavljajo že tri desetletja preko kolektivnih organizacij, uveljavljajo jih tudi soavtorji povsod v avtorsko-pravno urejenih (in uravnoteženih) državah, le soavtorjem AV del v Sloveniji je tako uveljavljanje iz nam neznanih razlogov onemogočeno. Pa čeprav je splošno znano, da je kolektivno upravljanje najučinkovitejši način upravljanja s pravicami!

Najslabše pa so jo odnesli filmski producenti, ki so prav tako imetniki pravic. Kot da je zakonodajalec pozabil na njih. Trenutno – kar se vprašanja nadomestil tiče – po določbi (zastarelega) zakona uživajo zgolj eno in edino kolektivno pravico – pravico do nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje. In tako predvideva tudi drugi osnutek zakonodaje, kar je v primerjavi s proizvajalci fonogramov nedopustno (morda celo protiustavno?) stanje. 

Medklic: proizvajalci fonogramov kar 10 pravic uveljavljajo kolektivno, medtem ko filmski producenti uveljavljajo zgolj eno (1!) pravico, pa tudi sicer imajo priznanih zgolj šest svojih izvornih pravic, proizvajalci fonogramov pa kar 14! Za tako drastično razlikovanje in neenakomerno obravnavanje filmskih producentov v primerjavi z imetniki z glasbenega (ali literarnega) področja ni prav nobene ne racionalne ne pravne podlage.

Zato si bomo v nadaljevanju implementacije prizadevali, da se v njihov nabor kolektivnih pravic doda še druge, saj je kolektivno upravljanje prav gotovo najučinkovitejši način upravljanja s pravicami filmskih producentov pri mnogih oblikah uporabe AV del: časovni zamik, predvajanje in/ali sekundarna retransmisija AV del v lokalih, trgovinah, fitnesih …

Če tega ne storimo, ignoriramo namen direktive, ki jo prenašamo v naš pravni red, saj le-ta navaja ukrepe za spodbujanje kolektivnega licenciranja (12. člen direktive). 

Menimo, da se sedaj, ko imamo odprta krovna zakona s tega področja, ponuja izjemna priložnost, da sistem kolektivnega upravljanja celostno uredimo tako, da odpravimo 30 let trajajoče anomalije in poskrbimo, da iz sistema kolektivnega upravljanja ne bo nihče izključen.

II. Skladi kolektivnih organizacij

Prava vloga intelektualne lastnine in poslanstvo kolektivnih organizacij gre dlje od samega zbiranja nadomestil in delitve le-teh imetnikom pravic. Ravno zato, ker kolektivne organizacije delujemo v imenu ustvarjalcev, vsaka malo ambicioznejša redno sodeluje tudi na področju kulturnega in socialnega dela življenja teh ustvarjalcev, kar ima izjemno pozitiven učinek na ustvarjalni sektor.

Da se del zbranih nadomestil usmeri za kulturne in socialne namene, je po mnenju Evropskega sodišča skladno z načeli in pravom Evropske unije.

Tudi slovenska zakonodaja vsebuje določbe o financiranju kulturnih aktivnosti s strani kolektivnih organizacij in uporablja termin »namenski skladi« iz 33. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic. Vendar je člen o namenskih skladih tako nerodno zaspisan, da sedaj producenti sploh niso upravičeni do sredstev, kar je svojevrsten absurd. Drugi osnutek sicer jasno kaže, da ima zakonodajalec namen razširiti krog upravičencev tudi na tiste imetnike pravic, ki so pravne osebe.

Vendar pa je to po našem mnenju preskromno in premalo ambiciozno, saj tudi predlagane spremembe in dopolnitve prej omenjenega člena še vedno ovirajo široko paleto siceršnjih zmožnosti kolektivnih organizacij, da bi učinkoviteje podpirale kulturni sektor.

V čem je problem? Sedanji predlog zakona celotno breme:

- spodbujanja kulturno-umetniškega ustvarjanja,

- razširjanja in promocijo avtorskih del

- ter izobraževalnih aktivnosti

prenaša zgolj in samo na imetnike pravic.

V ustvarjalnem sektorju je tak pristop nerealističen, izkušnje iz dosedanjega izvajanja teh določb pa kažejo, da tak pristop doseže le delni učinek.

Edini neposredno za imetnike pravic ustrezen in izvedljiv del sredstev, ki resnično dosega svoj namen, so sredstva za socialni namen. 

Spodbujanje kulturno-umetniškega ustvarjanja in razširjanje ter promocijo avtorskih del pa bistveno bolje od imetnikov pravic organizirajo in izvajajo za to specializirane in usposobljene druge pravne osebe – v prvi vrsti in predvsem strokovna združenja imetnikov pravic ter druge neprofitne organizacije s področja civilne družbe.

__________

S takšnimi omejitvami, kot jih imamo sedaj, je namreč nemogoče podpreti kakršen koli festival, šolo, delavnico, izobraževanje ... Nemogoče je tudi zastaviti projekte na državnem nivoju skupaj z npr. MzK ali Spirit, čeprav jih je mnogo.

__________

Konkretno: AIPA ne more neposredno niti ne ustrezno podpreti večine kulturnega ustvarjanja in iniciativ – pa naj prihajajo s strani države in njenih organov ali pa s strani civilne iniciative. Zato si bomo v nadaljevanju procesa implementacije direktiv prizadevali za spremembo zakonodaje v smeri odstranitve teh anomalij.

Kolektivnim organizacijam moramo omogočiti, da aktivno podprejo ustvarjalni sektor ter na dokazano učinkovit in pregleden način pripomorejo k ohranjanju nacionalne kulture in ustvarjalnosti. Ne pozabimo, da preglednost in odgovornost pri uporabi vseh sredstev (ne samo skladov), s katerimi upravljajo kolektive organizacije v interesu imetnikov pravic in kulture, zagotavlja že Direktiva o kolektivnem upravljanju (2014).

Te storitve morajo biti namenjene tudi javnosti, kot je ugotovil predlagatelj že sam, saj navaja, da mora Unija pri svojih ukrepih upoštevati kulturno raznolikost ter prispevati k razcvetu kultur držav članic, pri čemer upošteva njihovo nacionalno in regionalno raznolikost ter hkrati postavlja v ospredje skupno kulturno dediščino. Organizacije za kolektivno upravljanje pravic imajo in bi morale še naprej imeti pomembno vlogo pri spodbujanju raznolikosti kulturnega izražanja, tako da najmanjšim in manj priljubljenim repertoarjem omogočajo dostop na trg in da zagotavljajo socialne, kulturne in izobraževalne storitve v korist imetnikom pravic in javnosti.

Navajamo primera dobre prakse financiranja projektov in delovanja strokovnih združenj iz sredstev namenskih skladov iz držav, kjer zadeve niso tako togo urejene, kot pri nas:

a.) VdFS (Avstrija), v letu 2020 so iz namenskih skladov prejela sredstva institucije, kot so strokovna združenja, društva in krovne organizacije imetnikov pravic, za 42 projektov v skupni vrednosti 347.650 EUR in še 49 festivalov in dogodkov v skupni višini 392.123 EUR. Več na tej povezavi.

b.) DHFR (Hrvaška) v letu 2020 je iz namenskih skladov za kulturne in izobraževalne namene prejelo sredstva preko 40 organizacij za izvedbo različnih projektov. Več na tej povezavi. 

III. Digitalno izobraževanje

Skupaj s kolektivnima organizacijama ZAMP in IPF tudi AIPA ugotavlja, da so se na področju digitalnega in čezmejnega poučevanja (pri čemer se – pozor! – v predlogu ZASP-I implementacija razširja kar na celotno poučevanje), možnosti imetnikov pravic za uveljavitev svojih pravic in sploh razpolaganja z njimi, tako bistveno skrčile, da so praktično ukinjene.

To pomeni, da so avtorji na slabšem, kot pred predlagano implementacijo, kar pa je seveda v direktnem nasprotju s smislom in namenom direktive. Zakonodajalec je pri reševanju tega vprašanja očitno zagotavljal visoko stopnjo varstva uporabnikov, čeprav za reševanje teh vprašanj že obstajajo ustrezne zakonske rešitve.

Zato ponovno: če zakonodajalec za mnenja sprašuje ali morda celo upošteva mnenja in pripombe uporabnikov o tem, kako in na kakšen način naj imetniki pravic uveljavljajo svoje pravice, je zgrešil bistvo in namen direktive, saj direktiva  v tem vprašanju uporabnikov pač ne naslavlja.

Ostro torej protestiramo proti možnosti, da se avtorje in imetnike sorodnih pravic v okviru digitalnega izobraževanja brezprizivno razlasti njihove osnovne pravice do pravičnega nadomestila v celoti in za vse primere, saj bi takšno zakonsko določilo pomenilo institucionalno ukinitev avtorske pravice kot take, kajti v okviru šolanja na daljavo dovoljene uporabe dajejo uporabnikom na voljo izjemno širok spekter načinov uporab.

Poudarjamo, da ne razumemo takega pristopa zakonodajalca. Prosto dostopno izobraževanje v 57. členu Ustave ne pomeni tudi brezplačnega izvajanja izobraževanja in neobstoječih stroškov pri zagotavljanju za to potrebne infrastrukture.

Ob taki zakonski logiki se lahko upravičeno vprašamo, kakšnim prihodnjim interpretacijam bo tak zakon še lahko podvržen. Ali je zakonodajalec, ko je v svojem drugem osnutku predlagal tako nacionalizacijo avtorskih vsebin v primeru izobraževanja, morda razmišljal tudi v smeri, da se bo v bodoče nacionaliziralo tudi same učne ure, tako da se bo učno uro z delom učiteljev posnelo, potem pa brezplačno uporabljalo posnetke?

Rešitev vidimo v uveljavitvi nadomestila za prosto uporabo po vzoru nadomestila za prosto uporabo v primeru privatnega in drugega lastnega reproduciranja, ki v praksi že dobro deluje.

Ker dobra praksa obstaja, predlagamo tudi, da bi dovoljenje za zbiranje sredstev za to področje pridobila ena kolektivna organizacija, ki bi sredstva po dogovorjenih deležih nato razdeljevala ostalim kolektivnim organizacijam z upravičenim repertoarjem.

Na AIPA ponovno poudarjamo, da ne želimo zavirati sprejema obeh zakonov, prizadevamo pa si poiskati dolgoročno vzdržne rešitve.

_____

Obe direktivi pomenita tektonski premik na področju avtorskega prava v zadnjih desetletjih. Take priložnosti (in naloge!) naša generacija ne bo več imela, zato moramo toliko bolj skrbno in v dobro celotnega AV sektorja obe direktivi implementirati na način, ki bo skozi prizmo kolektivnega uveljavljanja za imetnike pravic na AV delih najbolj optimalen, hkrati pa bo upošteval zgodovino in specifiko dosedanjega kolektivnega uveljavljanja pravic pri nas.

Vaša AIPA