Tudi film je kultura!

Ko so prvi entuziasti pred skoraj poldrugim stoletjem začeli premikati filmske sličice, so se predvsem igrali in zabavali ljudi, ki so kukali skozi takšne in drugačne naprave. Ko so se prvi gledalci prestrašili vlaka bratov Lumière, so možje s kamerami zaslutili spektakelsko moč filma. Kmalu so ugotovili, da je zelo donosno snemati norčije in jih prikazovati v dvoranah širom po svetu. Vendar so film zelo kmalu vzljubili tudi umetniki, ugotovili so da ima film večji ustvarjalni potencial kot slikarsko platno, da lahko preseže besedo in glasbo, da lahko film vse to združi, da filmskim zgodbam ni treba ostati pod lučmi na omejenih odrskih deskah, ampak lahko grejo ven, v resnični svet in potem iz resničnega sveta nazaj ali naprej v fantazijo, v sanje, v vizualno poezijo.

Vsaj 100 let filmsko ustvarjanje niza tudi velike umetniške presežke in vendar se zdi, da mu družba, občasno pa tudi prijateljske umetniške zvrsti le nerade priznajo te kvalitete. V ZDA filma ne boste »zguglali« v predalu art ampak v tistem z nalepko entertainment. V Evropi je vendarle drugače. Najuglednejši filmski festivali, Evropska filmska akademija in razprostranjena mreža art kinematografov priča o uveljavljeni zavesti, da je film enakovreden del sodobne evropske kulture.

Zatakne se, ko pogledamo v slovensko kulturno zrcalo. V primerjavi s sodobno Evropo, ki celotno avdiovizualno produkcijo razume kot najbolj vitalno in se zaveda njenega velikanskega kulturnega vpliva, je Slovenija neverjetno konzervativna. Šolski sistem z vztrajnostjo, ki včasih meji na duhamornost, prisega na stare pisateljske veličine, stoletju obstoja slovenskega filma pa ne nameni niti minimalne pozornosti. Že dolgo nismo več kmečki večerniški narod, ki je rad posegal po knjigah iz zbirk, ki so izhajale v več deset tisoč izvodih. Danes slovenske knjige izhajajo v nekaj sto izvodih. Gibljiva slika (takšna ali drugačna), si je prisvojila večere povprečnega Slovenca. Če hočemo dejansko okrepiti slovensko kulturno zavest, moramo kultivirati avdiovizualne vsebine v kinematografih, na televizijskih programih in na spletu. Samo s premišljenimi kulturnopolitičnimi ukrepi lahko preprečimo trend komercializacije in žal tudi vulgarizacije filmskih in televizijskih programov. Pametne evropske države investirajo prav v te vsebine, zavedajo so kompleksnosti avdiovizualne produkcije in dolgoročnosti njenih ciljev, ne pričakujejo, da bo vsak vloženi evro nagrajen na velikem festivalu in hkrati v kinematografih vrnil dva.

Za položaj slovenskega filma v slovenski kulturni konstelaciji so značilna velika pričakovanja in malo denarja. Zmota, ki traja desetletja, je v resnici zelo nevarna. Upravičeno smo ponosni na slovenske književne velikane, vendar hkrati zaradi spoštovanja slovenske kulturne tradicije ne smemo spregledati, kako zelo se je spremenil svet.  Če bomo izgubili bogastvo in specifičnost svojega avdiovizualnega izraza, to ne bo dosti drugače, kot bi izgubili svoj jezik in svojo kulturo.

Gregor Štibernik