Javne televizije vlagajo v filme in kratke serije, zasebne pa zlasti v telenovele

Produkcija avdiovizualnih fikcijskih del v EU se je v letu 2020 v primerjavi z letom poprej znižala za štiri odstotke oz. za približno 600 ur, kar je posledica pandemije covid-19 in prekinitve snemanj po Evropi, v svoji raziskavi ugotavlja Evropski avdiovizualni observatorij. Ta ob tem poudarja, da je v poročilu za leto 2020 viden le del učinkov pandemije, saj so bila številna dela, ki so jih predvajali predlani, posneta pred letom 2020 oz. pred razglasitvijo globalne pandemije.

Predlani je bilo v EU tako ustvarjenih 1149 naslovov fikcijskih del oz. 13.745 ur posnetkov in 21.655 različnih nadaljevank. Kot ugotavlja observatorij, je to manj od leta 2019, a še vedno več od povprečja med letoma 2015 in 2020. To znaša 1032 naslovov fikcijskih del, 13.409 posnetih ur in 20.846 nadaljevank. Telenovele, ki jih največ producirajo v Grčiji, Španiji, na Portugalskem in na Madžarskem, predstavljajo le devet odstotkov vseh naslovov, a več kot 60 odstotkov vseh posnetih ur. V EU se sicer največ ustvari serij, ki imajo od 2 do 13 nadaljevanj, saj predstavljajo 54 odstotkov vseh naslovov in skoraj četrtino posnetih ur. Filmi predstavljajo 27 odstotkov vseh naslovov, a le tri odstotke posnetih ur, kaže raziskava.

Največ naslovov na področju filmov in TV serij, 250, so predlani ustvarili v Nemčiji, sledijo Velika Britanija (151), Francija (131), Španija (80), Poljska (69), Švedska (62), Italija (55), Nizozemska (33), Finska (32) in Norveška (31). Velika Britanija je s 124 ustvarjenimi serijami v letu 2020 vodila na področju produkcije serij z 2-13 nadaljevanji. Sledijo Nemčija (94), Francija (69), Španija (62), Švedska (55), Italija (44), Poljska (34), Norveška (27), Finska (26) in Danska (24).

Največ ur so predlani posneli v Grčiji, in sicer 1770. Sledijo Španija (1471), Nemčija (1433), Poljska (1311), Portugalska (1197), Francija (1144), Velika Britanija (983), Italija (584), Češka (519) in Madžarska (423). V omenjenih državah so namreč zelo popularne telenovele in t.i. žajfnice, ki imajo več sezon z po več deset epizod.

Obseg koprodukcije se je v letih 2019 in 2020 v primerjavi z letom 2018, ko je dosegel vrh, znižal. Mednarodna koprodukcija predstavlja le desetino vseh fikcijskih naslovov, večinoma na področju filma in serij z največ dvema oz. tremi nadaljevanji. Medtem ko je bilo v preteklosti največ koprodukcije med sosednjimi državami EU, ki delijo skupni jezik (npr. Belgija in Francija, Nemčija in Avstrija, Grčija in Ciper) se je to v letu 2020 spremenilo. Večino koprodukcije, 65 odstotkov, je bilo predlani ustvarjene med državami, ki nimajo skupnega jezika.

Javne televizije so bile leta 2020 producentke 57 odstotkov vseh fikcijskih naslovov v EU, ugotavlja observatorij, kjer ob tem poudarjajo, da javne televizije vlagajo predvsem v filme in kratke serije, zasebne pa v telenovele. Največ kratkih serij z dvema oz. tremi nadaljevanji so v letu 2020 producirali BBC, Netflix in ARD. Streaming platforme so predlani lansirale 71 originalnih evropskih serij, v letu 2019 pa 49. Glavnina novih serij je nastala pod okriljem Netflixa.

Med letoma 2015 in 2020 je skoraj 1200 producentskih hiš ustvarilo vsaj en naslov, vendar je v omenjenem obdobju vsako leto vsaj en naslov ustvarilo le sedem odstotkov producentov. Predlani so neodvisne producentske hiše ustvarile 77 odstotkov vseh naslovom, od česar jih je le 12 odstotkov bilo narejenih za javno oz. zasebno televizijo. Pri TV projektih je med letoma 2015 in 2020 sodelovalo 8200 scenaristov, od česar jih je bilo v omenjenem obdobju eno leto dejavno 55 odstotkov, le štirje odstotki pa so bili v omenjenem obdobju podpisani pod vsaj eno TV nadaljevanko. Še slabši je delež pri režiserjih. Približno 3200 režiserjev je delovalo med letoma 2015 in 2020, od česar jih je bilo eno leto dejavno 44 odstotkov, le osem odstotkov pa jih je bilo podpisano pod vsaj eno TV nadaljevanko.

Najnovejši podatki observatorija kažejo to, kar avdiovizualni ustvarjalci in njihove organizacije govorimo že vrsto let, in sicer, da se številni ustvarjalci težko pridejo do dela. Če pa ga že dobijo, pa je to, z redkimi izjemami, slabo plačano. Evropska avdiovizualna industrija letno ustvari več kot 100 milijard evrov prihodkov, povprečni mladi evropski avdiovizualni avtor pa medtem po odbitkih za svoje delo letno dobi 15.000 evrov. Če bo ta mlad avtor kljub nizkim in nerednim prihodkom nadaljeval s svojim delom, si lahko, če je moški, pri svojem 50. letu obeta letni prihodek v višini 30.000 evrov. Če pa gre za žensko avtorico pa bo ta v povprečju za 6000 evrov nižji. V 65. letu starosti si lahko avdiovizualni avtor v povprečju obeta 15.000 evrov prihodka.

Podatki jasno kažejo, da je evropski sistem nagrajevanja ustvarjalcev slab, saj ne odraža realnega razmerja med delom avdiovizualnih avtorjev in prihodki spletnih platform, ki uporabljajo njihova dela. Zato je nujno, da države članice čim prej implementirajo direktivo o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu, skupaj z 18. členom, ki ustvarjalcem omogoča, da za svoje delo dobijo pravično in proporcionalno nadomestilo.

Le s pravičnimi nadomestili za avdiovizualne ustvarjalce ohranjamo njihovo nadaljnje delo ter razvoj evropske in slovenske kulture. Ker tega nadomestila ni, se zaradi posledic pandemije covid-19 praktično vsi avdiovizualni ustvarjalci srečujejo še z večjimi finančnimi težavami kot prej. To je v primeru Slovenije še toliko bolj pereče, saj večina ustvarjalcev nima redne zaposlitve in delo opravlja s statusom samostojnih podjetnikov oz. samozaposlenih v kulturi.

V AIPA tudi poudarjamo, da pravica do nadomestila zagotavlja stalen pritok dohodkov za vse avtorje in izvajalce, in sicer za trenutne in tudi bodoče načine uporabe. To kaže tudi španski primer, ki bi mu Slovenija lahko sledila. (več o tem na tej povezavi). Pomembno je tudi to, da pravica do nadomestila ne moti izvajanja in uveljavljanje izključnih pravic, niti ne moti verige eksploatacije, ki ostaja v rokah producentov in imetnikov pravic. Prav tako - kot omenjeno - država z nadomestili ne bi imela nobenih stroškov, ampak bo lahko celo pobrala več davkov, tudi od platform. Nadomestila pa bi veliko pomenila ustvarjalcem. V trenutnih razmerah možnost nadaljnjega ustvarjanja in samo preživetje.