Seul gostil drugo konferenco Mednarodne konfederacije avdiovizualnih avtorjev

Seul je od 17. do 19. maja gostil drugo konferenco Mednarodne konfederacije avdiovizualnih avtorjev (AVACI), ki je prvič potekala v živo. Lanska konferenca je bila namreč zaradi pandemije covid-19 virtualna. Na konferenci so se zbrali svetovno znani režiserji, scenaristi in drugi predstavniki avdiovizualne industrije, ki so na številnih panelih govorili o trenutnih razmerah v panogi in njenem prihodnjem razvoju. Dogodek je gostilo društvo korejskih režiserjev (DGK), udeležili pa so se ga tudi predstavniki AIPA.

Gostitelji so poleg panelov oz. okroglih miz organizirali tudi številna srečanja s korejskimi odločevalci, s katerimi so jih želeli prepričati v spremembo avtorske zakonodaje, predvsem na področju nadomestil za avdiovizualne ustvarjalce. Zgled je direktiva o avtorskih pravicah, ki jo je leta 2019 sprejel Evropski parlament.

Kot poudarjajo v AVACI, so korejski filmi v zadnjih letih pustili močan pečat v svetovni filmski industriji. Korejska uspešnica Parazit je leta 2019, kot prvi tuji film, osvojil oskarja za najboljši film, serija Squid Game pa je globalno "zasvojila" več kot 140 milijonov gledalcev. Kljub temu uspehu pa korejski ustvarjalci od tega niso imeli veliko, saj Koreja nima zakonodaje, ki bi jim omogočila pravična nadomestila.

Korejski avdiovizualni ustvarjalci so v podobnem položaju kot slovenski, le da bi slovenski lahko že sedaj dobivali nadomestila, saj obstaja evropska pravna podlaga, prej omenjena direktiva. Ki pa je Slovenija še vedno ni implementirala, kar je velika škoda. Prenos direktive o avtorskih pravicah namreč ponuja edinstveno priložnost za oblikovanje ustreznih mehanizmov nagrajevanja avdiovizualnih avtorjev. Tak sistem so že vzpostavili v številnih evropskih državah (Belgiji, Franciji, Estoniji, Italiji, Španiji...), kjer avdiovizualni ustvarjalci s pomočjo kolektivnih organizacij prejemajo nadomestila. To ni dobro zgolj za ustvarjalce, ampak ohranja tudi zdrav razvoj industrije.

Kot je pokazala študija na primeru Španije, omenjena ureditev ni negativno vplivala na poslovanje avdiovizualnih operaterjev, saj je Španija danes evropski center za globalne platforme videa na zahtevo. Podobno pozitivno so se zadeve uredile v Italiji, kjer ustvarjalci vrsto let prejemajo nadomestila. Za uspeh tega sistema pa so nujne štiri "sestavine", in sicer zakonsko določena pravica do nadomestila, neodtujljivost in neprenosljivost pravice do nadomestila, da nadomestilo plačajo končni uporabniki in da je pravica kolektivno upravljana.

V AIPA smo večkrat poudarili, da le s pravičnimi nadomestili za avdiovizualne ustvarjalce ohranjamo njihovo nadaljnje delo ter razvoj evropske in slovenske kulture. To se zdaj, v času okrevanja po pandemiji novega koronavirusa, dodatno potrjuje. Produkcija del se je povečala, gledanost se povečuje, ustvarjalci pa od tega še vedno nimajo nič, čeprav bi bil zdaj skrajni čas, da bi bili pravično nagrajeni. Avdiovizualni ustvarjalci so bili zaradi pandemije globalno ena najbolj prizadetih skupin, spletne platforme, ki uporabljajo dela teh ustvarjalcev, pa zmagovalke pandemije.

Ob tem je potrebno vnovič opozoriti, da so slovenski avdiovizualni avtorji, kot tudi njihovi kolegi igralci, pri svojih pravicah že desetletja žrtev pravne anomalije. Gre za to, da glede na obstoječo zakonodajo ne morejo priti do svojih nadomestil na način, kot ga poznajo njihovi kolegi glasbeniki ali literati. Avdiovizualni avtorji so po slovenskem zakonu edina skupina avtorjev, za katere se pavšalno predvideva, da so svoje pravice prenesli na pravno osebo, naloga dokazovanja imetništva pravic pa je na njih, in ne na tistih, ki so pravico pridobili. To dejstvo govori o neprimernosti slovenskega sistema, saj vsi vemo, kako široka je danes uporaba avdiovizualnih del (predvsem na spletu) in kako globok je prepad med tistimi, ki z uporabo zaščitenih del služijo, in tistimi, ki ta dela dejansko ustvarjajo.

Zato je nujno, da se zakonodaja prilagodi novim razmeram, tudi na področju nadomestil. Sama pravica do nadomestila zagotavlja stalen pritok dohodkov za vse avtorje in izvajalce, in sicer za trenutne in tudi bodoče načine uporabe. Za slednje ne bo potrebe po prilagajanju pogodb ali ponovnih pogajanjih o določilih pogodb. Pomembno je tudi to, da pravica do nadomestila ne moti izvajanja in uveljavljanje izključnih pravic, niti ne moti verige eksploatacije, ki ostaja v rokah producentov in imetnikov pravic. Prav tako država z nadomestili ne bi imela nobenih stroškov, sama nadomestila pa bi mnogim ustvarjalcem pomenila preživetje in možnost nadaljnjega ustvarjanja.

Ob tej priložnosti je AIPA z DKG podpisala tudi pismo o nameri o skupnem sodelovanju v prihodnosti.