Potem, ko je Združenje evropskih organizacij izvajalcev AEPO-ARTIS več kot sedem let pozivalo Evropsko komisijo, da izpolni določbe iz t.i. Direktive o podaljšanju dobe varstva intelektualne lastnine izvajalcev iz leta 2011 in pripravi poročilo o možnostih prenosa določil te Direktive tudi na avdiovizualne ustvarjalce, se je končno ''zgodil premik''. Vendar se to ni zgodilo zaradi ”dobre volje” komisije, ampak je to posledica prijave Evropski varuhinji človekovih pravic Emily O’Reilly.
Ombudsmanka je prijavo AEPO-ARTIS ocenila kot utemeljeno, zato je pred tedni uradno odprla primer proti komisiji. Naložila ji je, da do konca junija odgovori, zakaj priprava poročila traja več kot sedem let in kdaj ga bodo vendarle pripravili. Po intervenciji varuhinje je Evropska komisija AEPO-ARTIS takoj zaprosila za sestanek.
Direktor Direktorata za komunikacijska omrežja, vsebine in tehnologijo (DG CNECT) Giuseppe Abbamonte je na srečanju pojasnil, da se je komisija zadnji dve leti ukvarjala le z Direktivo o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu, zato ni bilo časa za pripravo poročila. Predstavniki AEPO-ARTIS so poudarili, da na poročilo čakajo že sedem let, in ne le dve leti, saj je prvi rok za pripravo poročila potekel leta 2012.
Kljub temu pa so pozitivno sprejeli obljubo Abbamonteja, da bo komisija v prihodnjih dnevih vsem vpletenim stranem, tudi avdiovizualnim organizacijam, poslala vprašalnik. Te bodo morale svoje odgovore posredovati najkasneje do sredine septembra, nato pa bo komisija začela s pripravo poročila.
Evropski parlament je leta 2011 sprejel Direktivo, s katero je evropskim glasbenikom podaljšal obdobje, ko dobijo plačano za uporabo njihovih del, in sicer s 50 let na 70 let. Takrat je bilo predvideno, da bo Evropska komisija pripravila tudi poročilo o možnosti širitve te pravice na igralce, a vse do danes tega ni pripravila.
V AIPA, ki je polnopravna članica združenja AEPO-ARTIS, podpiramo napore združenja. Že vrsto let opozarjamo, da imajo glasbeniki na različnih področjih zagotovljene bistveno boljše in večje pravice od avdiovizualnih ustvarjalcev. To ni prav, saj oboji prispevamo k evropski kulturni raznolikosti, kar priznavajo tudi evropski odločevalci. Zato ne razumemo razlikovanja med istimi kategorijami imetnikov pravic in pozivamo k čim hitrejši izenačitvi pravic.