ZKUASP ali prvi korak

22.septembra 2016

je bil po dolgotrajnih peripetijah s spreminjanjem našega krovnega zakona (ZASP) in kljub močnemu nasprotovanju nekaterih v parlamentu potrjen Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP). Celoten postopek sprejemanja je nekjakrat prstal zgolj z minimalno večino, kar zaradi številnih lobističnih manevrov ni zelo presenetljivo. Vendar je zakon nazadnje prestopil tudi zadnjo oviro – glasovanje o odložilnem vetu v Državnem svetu. Po objavi v Uradnem listu bo ZKUASP stopil v veljavo. S tem bo v slovenski pravni red prenesena Direktiva EU o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu.

Kaj ZKUASP načelno prinaša in kaj odnaša?

Kar nekaj resnih poskusov obnove starega in močno zastarelega ZASP-a je šlo po vodi. Kljub obsežnemu usklajevanju jih je odnesla nesložnost na tistem delu zakona, ki ureja kolektivno upravljanje. Zaradi 10 členov, ki v ZASP-u urejajo to področje, je bil talec preostali del zakona (190 členov), ki urejajo samo bit oziroma vsebino avtorskega zakona. Če nič drugega, je ZKUASP odnesel jabolko spora. ZKUASP je zgolj 'tehnični' zakon: govori o tem, kako se uveljavljajo kolektivne pravice. Zato se zdi upravičeno pričakovati, da se bomo zdaj lahko končno posvetili za avtorje bistveno bolj pomembnemu vprašanju kaj. Vsebinski del ZASP ostaja že od l. 1995 nespremenjen. Tehnološke inovacije so prinesle nove oblike distribucije, zato so se uporabe avdiovizualnih del skokovito povečale. Zaradi zastarelosti vsebinskega dela zakonodaje pa imetniki pravic na avdiovizualnem področju nosijo bistveno večji izpad prihodkov kot njihovi glasbeni kolegi ter prijatelji iz pisateljskih krogov. Producenti in igralci na ta razkorak pristojne inštitucije opozarjajo že leta.

ZKUASP natančneje predpisuje obveznosti poslovodstvom kolektivnih organizacij. Mnogo bolj natančno definira tudi pravila poročanja, še zlasti poročanje o stroških kolektivnih organizacij. To je izjemno pomembno, saj do sedaj npr. imetniki pravic, ki so člani več organizacij, stroškov poslovanja sploh niso mogli medsebojno primerjati.

ZKUASP v ničemer ni okrnil pravic imetnikov, saj te še naprej ostajajo enake in jasno zapisane v ZASP. Prej nasprotno: ZKUASP avtorjem daje še večja pooblastila, kar je morda pomembno zagotovilo za dober sistem kolektivnega upravljanja.

Nadzor s strani članov je bil v ZASP zapisan v zgolj enem členu, z ZKUASP pa smo dobili samostojen zakon s kar 70 členi, ki natančno urejajo upravljanje in še večjo transparentnost delovanja kolektivnih organizacij.

In kaj ZKUASP dejansko prinaša?

Pet kolektivnih organizacij je le eden od stebrov sistema kolektivnega upravljanja pri nas. Ostala dva sta (1) država z vsem svojim aparatom (z URSIL na čelu) in (2) uporabniki. Zato je iluzorno pričakovati, da bo z uveljavitvijo ZKUASP vse drugače.

Ker ne bo. Marsikateri zakon je na papirju dober, učinkovit pa je le toliko, kot so učinkoviti ljudje, ki ga izvajajo.

Nadzor seveda izvaja URSIL, vendar pa naloge in obveznosti URSIL tudi v novemu zakonu ostajajo na ravni iz leta 1995. Ker se je v 21 letih na področju avtorske in sorodnih pravic v svetu in v Sloveniji marsikaj spremenilo, bi se moral najprej in v prvi vrsti »posodobiti« tisti del sistema, ki ga tvori država s svojim ključnim organom – URSIL. Ta mora s sistematičnim, strokovnim in argumentiranim pristopom nemudoma začeti s proaktivno politiko na področju avtorske in sorodnih pravic. URSIL si mora z razvojem, z izobraževanjem in s primernim vzpodbujanjem lastnega kvalitetnega kadra, ki se ne boji novih izzivov, priboriti mesto in ugled, ki ga je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja že užival ne samo v regiji temveč tudi širše. V preteklih letih so se žal prepogosto dogajale nedoslednosti prav pri izvajanju nadzora in posledično pri ukrepanju URSIL. V dobrobit učinkovitosti celotnega sistema kolektivnega uveljavljanja je AIPA večkrat pozvala k temeljiti analizi dela URSIL v zadnjih 10 letih, tej pa naj bi sledil še temeljitejši razmislek o celoviti ureditvi sistema.  Ker se to ni zgodilo, nimamo samo zastarelega zakona, ampak imamo vse kolektivne organizacije tudi vsebinsko tako zastarela dovoljenja, da ta kot mlinski kamen visijo okrog vratu in že tako okoren sistem kolektivnega upravljanja delajo še bolj tog.

Potovanje, dolgo tisoč milj, se začne z enim samim korakom. Zato je treba na ZKUASP gledati kot na prvi korak v prenovi celotnega sistema kolektivnega uveljavljanja pri nas. In temu bi moral smelo in čim prej slediti naslednji – še bolj odločen, še bolj vizionarski. 

Gregor Štibernik