8. marec je mednarodni praznik žensk, ki ga obeležujemo v približno 100 državah. Dan žena je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti ter dosežkov žensk. Čeprav ni dela prost dan, je kljub temu eden najpomembnejših in najbolj vidnih praznikov.
V t.i. zahodnem svetu imajo sicer ženske na papirju zagotovljene vse pravice, vendar pa je dejstvo, da na marsikaterem področju še vedno niso povsem enakopravne z moškimi. To je vidno predvsem na trgu dela. Ženske težje dobijo delo, predvsem v poklicih, ki veljajo za 'moške', če pa že dobijo službo, so zanjo plačane manj.
Tudi v avdiovizualni industriji razmere niso rožnate. Raziskava Evropskega avdiovizualnega observatorija je pokazala, da so režiserke v obdobju 2003 - 2017 režirale le 17 odstotkov evropskih filmov, pri čemer je polovica v omenjenem obdobju režirala le po en film, le tretjina pa dva ali več. Ženske sicer predstavljajo le dobro petino evropskih režiserjev. Podobno velja tudi za producentke, medtem ko so v nekoliko boljšem položaju scenaristke. EU in druge organizacije so v zadnjih letih sprožile več kampanj, da bi se razmerje med spoloma v avdiovizualni industriji uravnotežilo.
Neenakopravnost med spoloma na področju filma je očitna tudi v Sloveniji. Študija o enakosti spolov, ki so jo pripravili v Slovenskem filmskem centru leta 2018, je pokazala, da smo v samostojni Sloveniji šele leta 2002 dobili dva celovečerna igrana filma režiserk, in sicer Maje Weiss (Varuh meje) ter Hanne Slak (Slepa pega).
Razmere so se od takrat malenkost izboljšale, vendar ne bistveno. Podatki iz študije namreč kažejo, da smo v obdobju 1995-2017 znotraj nacionalnega filmskega programa gledali v približno 90 odstotkih filme moških režiserjev, v 78 odstotkih zgodbe moških scenaristov in v približno 80 odstotkih filme, ki so jih producirali moški. Enega od devetih prikazanih igranih celovečernih filmov znotraj nacionalnega filmskega programa je v tem obdobju režirala ženska.
Študija je med drugim pokazala, da so režiserke tudi najmanj uspešne na razpisih za celovečerne filmske projekte in razvoj scenarija, razmeroma uspešne pa so na projektih za realizacijo prvencev in realizacijo avdiovizualnih del.
Kljub vsemu pa se "kaže luč na koncu predora", saj si lahko, glede na minule razpisne prijave, v prihodnje vendarle lahko obetamo več celovečernih igranih in dokumentarnih filmov avtoric. Po vesnah za režijo, ki sta ju prejeli Hanna Slak za film Rudar (2017) in Maja Weiss za film Varuh meje, je Urša Menart za svoj prvenec Ne bom več luzerka leta 2018, na 21. Festivalu slovenskega filma, prejela vesno za najboljši celovečerni film. Šlo je za zgodovinski trenutek za slovenski film, saj se do tedaj v zgodovini podeljevanja vesen še ni zgodilo, da bi glavno nagrado prejela ženska avtorica.
V AIPA vsem ženskam čestitamo za njihov praznik in pozivamo k temu, da bi morali 8. marec in vlogo žensk slaviti prav vsak dan, ne le en dan v letu. To je toliko bolj pomembno v trenutnih razmerah, ko se vsi soočamo z globalno pandemijo covid-19, ki je globoko zarezala v vse pore našega življenja, (pre)mnoge ženske pa potisnila nazaj v vloge (zgolj) gospodinj. Zato naj bo letošnji Dan žena tudi poziv sodobni družbi, da je razlikovanje med spoloma nesprejemljivo in da šteje le sodelovanje. Le s skupnimi močmi bomo namreč lahko premagali trenutne težave in zgradili lepšo prihodnost.