Ustvarjalci v 10 letih izgubili vsaj 30 milijonov evrov

Ustvarjalci so v desetih letih izgubili vsaj 30 milijonov evrov in sicer zato, ker UIL ne podeli dovoljenja za zbiranje nadomestil za privatno reproduciranje avtorskih del. Slovenija je tako edina država v Evropi, kjer se omenjeno nadomestilo ne zbira, ker nihče za to nima dovoljenja.

Ustvarjalci vsak dan izgubijo 7.600 evrov, na letni ravni pa vsaj 2,8 milijona evrov. Vse to zato, ker Urad RS za intelektualno lastnino (UIL) že 25 let (!) področja zbiranja nadomestil za privatno reproduciranje avtorskih del ne uredi trajnostno. Samo v zadnjem desetletju neurejenih razmer so ustvarjalci utrpeli ogromno materialno škodo v višini vsaj 30 milijonov evrov, da o kreativni škodi niti ne govorimo. Slovenija je tako edina država v Evropi, kjer se omenjeno nadomestilo ne zbira, ker nihče za to nima dovoljenja. In to kljub temu, da zbiranje nadomestil predvideva evropska Direktiva in tudi nacionalna zakonodaja, je bilo ključno sporočilo na konferenci združenih slovenskih ustvarjalcev, ki so jo pripravili pred dnevom intelektualne lastnine, ki bo 26. aprila.

"Ustvarjalci in naša združenja tako deset let čakamo vsaj na začasno na dovoljenje za zbiranje nadomestil, četrt stoletja pa, da bi se zakon začel trajnostno in celovito izvajati. Škoda je velika, prav tako pa stroški, ki s tem nastajajo", je povedal generalni tajnik organizacije Kopriva Ludvik Bagari.

Nerazumno je, da UIL že desetletje nobeni kolektivni organizaciji ne podeli dovoljenja za zbiranje nadomestil, čeprav je urad v omenjenem obdobju dobil vsaj 18 zahtevkov številnih organizacij, ki pa so bile vse zavrnjene ali zavržene, je dejala odvetnica Špela Grčar. "UIL s kombinacijo zapletenih administrativnih ovir, neprestanim spreminjanjem pravil in nezakonitim vodenjem postopkov onemogoča, da bi katerakoli kolektivna organizacija dobila dovoljenje. Zakaj to počnejo, nam ni jasno, vendar imajo ustvarjalci tega dovolj", je dejala in napovedala tožbo pred Evropsko komisijo.

"Slovenija je pred četrt stoletja sprejela zakon o avtorski in sorodnih pravicah. Ko je bil sprejet, je bil eden najsodobnejših v Evropi, med prvimi je npr. uzakonil pravico do nadomestila za privatno in drugo lastno uporabo avtorskih del. Vendar, kot vidimo, se ta zaradi UIL ne izvaja že desetletje", je dejala Grčarjeva. Spomnila je, da nadomestila od leta 1995 do 1997 ni zbiral nihče. Nato je nadomestilo od leta 1997 do 2006 začasno zbirala Avtorska agencija za Slovenijo, med letoma 2007 in 2009 pa je imel za to začasno dovoljenje IPF. Od leta 2010 UIL ni izdal nobenega dovoljenja za zbiranje teh nadomestil, niti začasnega, kaj šele stalnega.

"Najbolj nerazumljivo je, da je od vseh vlog, UIL vse zavrnil oz. zavrgel. Še bolj nenavadno je, da je to, kar je npr. na področju rezervacij pri vlogi dovolil Avtorski agenciji Slovenije, tega pri obravnavi vloge ni dovolil SAZOR oz. je povečal obseg minimalnih rezervacij. Nato je UIL iznašel nove in nove kategorije avtorjev in zahteval, da kolektivke, ki so želele dobiti dovoljenje, pridobijo njihova soglasja. Administrativnim oviram in nerazumljivim zahtevam ni bilo konca, dovoljenja pa posledično ni dobil nihče," je dejala Grčarjeva.

Kot je poudarila, bi se lahko UIL zgledoval po sistemih, ki jih poznajo v drugih državah EU, z enako zakonodajo kot Slovenija. Tam so postopki bistveno hitrejši, saj praviloma trajajo le nekaj mesecev, medtem ko v Sloveniji čakamo več let. Npr. Kopriva je vlogo za začasno dovoljenje za zbiranje omenjenih nadomestil vložila 17. marca 2017, odločbe pa še ni. Še več, prvič se je UIL na vlogo odzval po sedmih mesecih od njene vložitve, čeprav zakon o upravnem postopku določa maksimum dva meseca za odločanje, je poudarila.

Predsednik Združenja fonogramske industrije Slovenije Darjo Rot je ocenil, da je izguba za ustvarjalce v desetih letih veliko višja od ocenjenih 30 milijonov evrov. Ob tem je opozoril, da neodzivnost urada izkoriščajo uvozniki računalniške opreme, podatkovnih nosilcev in tiskalnikov, saj "pobirajo" nadomestila, ki bi jih morali dobiti ustvarjalci. Nadomestilo je namreč že vračunano v ceni novih naprav za tonsko in vizualno snemanje.

Ob tem je navedel primer iz leta 2014, ko so od omenjenih uvoznikov želeli pridobiti podatke o tem, kam nakazujejo sredstva od nadomestil. Po zakonu naj bi ga položili pri sodišču oz. notarju. Namesto odgovora so dobili poziv tržne inšpekcije. "Nato se ni zgodilo nič, uvozniki, ki niso odvedli teh zneskov, pa so imeli dodaten dobiček. Sodišče pa nam je v eni izmed pravd povedalo, da predstavniki ustvarjalcev nismo naredili vse, da bi dobili ta nadomestila. Zato smo tudi na pobudo URSIL tožili tudi individualno, kar pa ni prineslo rezultatov. Če bi UIL podelil dovoljenje, bi to bilo povsem drugače," je dejal.

Direktorica Inštituta za avtorsko pravo Ingrid Kovšca je predstavila raziskavo glede zbiranja nadomestil, opravljeno v 17 državah EU. Kot je povedala, Slovenija edina v EU ne zbira nadomestil, ker nobeni kolektivni organizaciji ni bilo podeljeno dovoljenje, čeprav je to področje zakonsko urejeno. Za nastale razmere je kriv UIL, saj predolgo vleče odločanje (celo več let), ima glede na primerljive primere iz drugih držav pretirane zahteve, neprestano spreminja zahteve ne glede na predpise v zakonu, krši načelo sorazmernosti in prelaga odgovornosti za ureditev tega področja na kolektivne organizacije.

Kot rešitev za nastale razmere v inštitutu, ki so ga ustanovili ugledni strokovnjaki s področja avtorskega prava prof. dr. Miha Trampuž, prof. dr. Gorazd Trpin, prof. dr. Marko Hočevar in Branko Oman, med drugim predlagajo avtomatizem pri izdaji dovoljenj. Ta bi bila vezana na izpolnjevanje zakonskih pogojev, ki ne smejo biti predmet nadaljnjih interpretacij oz. bi zadostoval le izkaz o izpolnjevanju. Za rešitev nastalih razmer je po mnenju inštituta tudi nujno, da je učinkovitost upravljanja merljiva šele, ko se upravljanje izvaja. Ne pa kot sedaj, ko UIL ocenjuje 'učinkovitost organizacije' preden sploh ta dobil dovoljenje.

Kovšca je tudi poudarila, da ne držijo navedbe urada, da začasnega dovoljenja, po novelirani zakonodaji iz leta 2016, ni mogoče izdati. Še vedno je namreč mogoča izdaja začasne odločbe, o pogojih pa se odloča manj strogo. "Pogoji za začasno odločbo so bili že zdavnaj izpolnjeni: postopek traja izjemno dolgo in nastaja velika škoda! Zato bi tako odločbo že davno moral dobiti kdo od prosilcev," je dejala.

S tem se je strinjala tudi Grčarjeva, ki je opozorila, da je urad pri odločanju o vlogah za podelitev začasnega dovoljenja v zadnjem desetletju nadredil še eno napako: uporabljal je enake kriterije kot pri odločanju za stalno dovoljenje, kar pa seveda nima nobene logike.