Odločevalci, ne pozabite na pravično nadomestilo!

Združenje evropskih filmskih režiserjev (FERA), Združenje evropskih scenaristov (FSE) in Svetovno združenje avdiovizualnih avtorjev (SAA) so kot predstavniki avdiovizualnih organizacij na pristojne ministre za področje avtorske zakonodaje držav članic unije in predstavnike pristojnih institucij v EU naslovili odprto pismo. V njem opozarjajo, da kljub pozivom avtorjev in stroke Evropske institucije, žal, ne prepoznajo pomena uzakonitve neodtujljive in neodpovedljive pravice do nadomestila za ustvarjalce z naslova uporabe njihovih del na spletu. V Sloveniji so združenja pismo poslala gospodarskemu ministru, ki opravlja tekoče posle, Zdravku Počivalšku in direktorju Urada RS za intelektualno lastnino Vojku Tomanu.

V združenjih sicer pozdravljajo dialog in nekatere rešitve Evropske komisije za uzakonitev obsežnejših pravic avtorjev v produkcijskih pogodbah (člena 14. do 16. v predlagani Direktivi o avtorskih pravicah), vendar pa je uzakonitev neodtujljive in neodpovedljive pravice do nadomestila veliko boljša in trajnejša rešitev. To kaže tudi nedavna raziskava, ki jo je v 26 evropskih državah med 57 organizacijami, članicami Združenja evropskih filmskih režiserjev (FERA) in Zveze scenaristov Evrope (FSE), pripravila Univerza v Gentu.

Raziskava je namreč med drugim znova opozorila na nestabilnost dohodkov avdiovizualnih ustvarjalcev, njihovo šibko pogajalsko moč in visoko tveganje, da njihovo delo v razvojni fazi projektov ne bo plačano. Temu bi se z uzakonitvijo neodtujljive in neodpovedljive pravice do nadomestila lahko izognili, vsekakor pa bi to za sabo potegnilo več kreativne energije za ustvarjanje, poudarjajo v združenjih.

Številne države imajo v zakonodaji določila, ki avtorjem zagotavljajo pravično nadomestilo – tako  za specifične uporabe, kot tudi na spletu. Med te države sodijo Španija, Italija, Francija in Belgija, nobena od njih pa zaradi uzakonjenega nadomestila ne beleži negativnega vpliva na industrijo, kar nasprotniki uzakonitve neodtujljive pravice velikokrat uporabijo za argument pri svojem nasprotovanju nadomestilu. Raziskave kažejo, da je ravno  obratno: pravica do nadomestila bi imela zelo pozitivne učinke na evropsko kreativnost, raznolikost in finančno neodvisnost avtorjev, ki delujejo na zelo konkurenčnem trgu. Ob tem je nujno treba omeniti, da je študija ugledne profesorice na pravni fakulteti katalonske univerze UOC Raquel Xalabarder pokazala, da je pravično nadomestilo tudi v skladu z zakoni in normami v EU in svetu. Več o tem lahko preberete na tej povezavi. 

"Evropska avdivoizualna skupnost, podprta s skoraj 14.500 podpisi peticije za uzakonitev neodtujljive in neodpovedljive pravice do nadomestila (Več o tem lahko preberete na tej povezavi), vas poziva, da na Evropski svet naslovite to vprašanje. Kot kažejo izkušnje avtorjev in držav, kjer imajo uzakonjeno pravično nadomestilo, je ta model, ki avtorjem zagotavlja nadomestila z naslova uporabe njihovih del na spletu, preprost, uporaben in stroškovno učinkovit", so v pismu zapisali v FERA, FSE in SAA. Omenjena združenja skupaj zastopajo skoraj 150.000 avdiovizualnih ustvarjalcev v Evropi in svetu.

Ob tem navajajo, da sta predlog evropskih avdiovizualnih avtorjev o pravičnem nadomestilu med drugimi podprla tudi Odbora Evropskega parlamenta za industrijo (ITRE) in kulturo (CULT), pa tudi številni Evropski poslanci. "Zato pričakujemo, da bo ta tematika na dnevnem redu Evropskega Sveta. Vas, kot pristojne ministre, pa prosimo, da jo podprete", so zapisali v FERA, FSE in SAA.

Konkurenčna prednost Evrope v kulturni in ustvarjalni industriji, pa tudi ohranitev kulturne raznolikosti, sta odvisni od tega, ali bodo ustvarjalci ustrezno nagrajeni za svoja uspešna dela. Kanali za distribucijo in poslovni modeli se lahko spreminjajo, pravično in primerno nadomestilo pa mora biti stalnica. Zato predstavniki avdiovizualnih avtorjev menijo, da je to področje nujno potrebno urediti, kar lahko storimo le z uzakonitvijo pravičnega nadomestila.

V AIPA, ki je članica SAA in FERA, s FSE pa tesno sodeluje, podpiramo napore omenjenih organizacij, saj lahko le z ustreznim sistemom poplačila za ustvarjalno delo ohranjamo nadaljnjo produkcijo avdiovizualnih del, s tem pa tudi razvoj evropske in slovenske kulture. V primeru Slovenije je to toliko bolj pomembno, saj gre za jezikovno in produkcijsko zelo omejen prostor. Slovenski avdiovizualni avtorji (kot tudi njihovi kolegi igralci) so namreč že desetletja del pravne anomalije, saj glede na obstoječo zakonodajo ne morejo priti do svojih nadomestil na način, kot ga poznajo njihovi kolegi glasbeniki ali literati. Avdiovizualni avtorji so po slovenskem zakonu edina skupina avtorjev, za katere se kar tako – pavšalno – domneva, da so svoje pravice prenesli na pravno osebo, naloga dokazovanja imetništva pravic pa je na njih, in ne na tistih, ki so njihovo pravico 'pridobili'.

To dejstvo govori o neprimernosti in nekompatibilnosti slovenskega sistema, saj vsi vemo, kako široka je danes uporaba avdiovizualnih del in kako globok je prepad med tistimi, ki z uporabo zaščitenih del služijo (zlasti platforme), in tistimi, ki ta dela dejansko ustvarjajo.