Nadomestilo za avdiovizualne ustvarjalce

Evropska komisija je ob predstavitvi predloga nove avtorske zakonodaje poudarila, da želi s predlogom zakona doseči pošteno plačilo vsem ustvarjalcem za njihovo delo, kar je sam po sebi dober namen. Vendar tega ne bo mogla doseči v praksi, če ne bo sprejela nekaterih popravkov, med drugimi tudi jasno določene neodpovedljive pravice do nadomestila. Ta bi morala biti v zakonodaji zapisana na način, da je to pravica ustvarjalca do pravičnega nadomestila za dajanje njegovih del na voljo javnosti, zato je neodtujiva in neodopovedljiva. Poleg tega bi morala jasno določati, da avdiovizualni ustvarjalec, kadar je prenesel svojo pravico do dajanja na voljo javnosti na producenta, obdrži pravico do pravičnega nadomestila, upravljanje te pravice pa se zaupa kolektivnim organizacijam, razen, če je mu na podlagi drugih kolektivnih sporazumov zagotovljeno nadomestilo za to pravico. Kolektivne organizacije avtorjev bi ta nadomestila zbirala od ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev, ki dajejo avdiovizualna dela na voljo javnosti.

To so ključne zadeve, ki jih prinaša nedopovedljiva pravica do nadomestila. Ostalo so miti in zmote.

Zato smo zbrali 10 najpogostejših:

1. mit:

Neodpovedljivost pravice avtorjem odvzema možnost izbire.

Nekaterim avtorjem bi bil ljubši t.i. »buy out« (prodaja vseh pravic v paketu)!

Ne drži!

Pravica dajanja na voljo javnosti je bila ustvarjena v Direktivi o avtorski in sorodnih pravicah iz leta 2001 kot nova izključna pravica, ki naj bi avtorjem omogočila vrednotenje uporabe njihovih del na spletu. Kljub temu pa se, vsaj v avdiovizualnem sektorju, prakse sklepanja pogodb v skoraj 20 letih niso spremenile. Pravica dajanja na voljo javnosti se je preprosto pridružila paketu vseh ostalih pravic, ki so s pogodbo prenesene na producente, ponavadi v zameno za enkratno pavšalno plačilo. Posledično avtorji od svoje nove pravice nimajo nič, kljub temu, da se področje še naprej intenzivno razvija, spletno tržišče pa raste. In z njim prihodki, veča pa se tudi kolač.

2. mit:

Pravica do nadomestila pomeni dvojno plačevanje – v času produkcije in uporabe.

Ne drži!

Glede na to, da pravica dajanja na voljo javnosti do sedaj ni bila ovrednotena v pogodbah, bo uvedba neodopovedljive pravice pravzaprav končno uvedla prvo plačilo te pravice, nikakor pa ne dvojnega plačevanja.

3. mit:

Avtorji bodo zaradi uvedbe neodopovedljivosti pravic dobili manj plačila vnaprej, medtem ko so kasnejša plačila iz tega naslova negotova.

Ne drži!

Avtorji bodo tudi odslej prejeli enak znesek ob podpisu pogodbe, saj pravica dajanja na voljo javnosti v pogodbah do sedaj še ni bila nikoli ovrednotena. Vrednost pravice dajanja na voljo javnosti pa bo ovrednotena v trenutku uporabe končanega avdiovizualnega dela.

4. mit:

Neodopovedljiva pravica do nadomestila bo onemogočala pogodbeno svobodo.

Ne drži!

Avtorji in samostojni umetniki so pogosto v šibkem pogajalskem položaju na visoko konkurečnem trgu. Večina pogodb se sklepa po principu »vzemi ali pusti«, zato avtorji v pogajalskem postopku niso v enakovrednem položaju s producenti.

5. mit:

Avtorji v času nastajanja AV del ne prevzemajo takšnih finančnih tveganj, kot jih producenti.

Ne drži!

Tudi avtorji prevzemajo velik delež rizika in sicer vedno pogosteje. Razvojna faza projektov je pogosto neplačana, režiserji so vse pogosteje naprošeni, da počakajo na izplačila dogovorjenih zneskov. Scenaristi in režiserji pogosto sprejmejo ponudbo, da prilagodijo višino svojega plačila proračunu produkcije (kot to storijo producenti, ki si izplačajo del proračuna produkcije).

6. mit:

Načelo neodtuljivosti pravic bi otežil razvoj novih spletnih storitev.

Ne drži!

Predlagani sistem že obstaja na uveljavljenih, močnih AV trgih trgih (Francija, Belgija, Španija in Italija), pri čemer ni bilo opaziti nobenih negativnih posledic ne za produkcijo ne za razvoj spletnih storitev. V navedenih državah so kolektivne organizacije sklenile sporazume z iTunes, Netflix in drugimi ponudniki videov na zahtevo in na ta način dosegle poplačila scenaristov in režiserjev za spletno uporabo njihovih del.

7. mit:

Kolektivne organizacije denarja ne bodo dale avtorjem.

Ne drži!

Od uveljavitve direktive o upravljanju avtorske pravice iz leta 2014 so vse kolektivne organizacije podvržene strogim zahtevam po transparentnosti in odgovornosti, ki so hkrati veliko strožje, kot kakršenkoli nadzor avtorjevih neposrednih pogodbenih partnerjev. Avtorske kolektivne organizacije so bile ustanovljene s strani avtorjev za avtorje in delujejo v njihovem interesu.

8. mit:

Tako imenovani »trikotnik transparence« v trenutnem predlogu direktive zadošča.

Ne drži!

Zahteva po transparentnosti in mehanizem za ponovno izpogajanje pogodb sta sicer namenjena avtorjem in izvajalcem v vseh sektorjih. Vendar pa je zaradi narave avdiovizualne industrije potrebno zagotoviti dodatno rešitev za spletno uporabo del, ki bo specifična za ta sektor. Nedopovedljiva pravica do nadomestila zagotavlja, da bodo scenaristi in režiserji ohranili ekonomsko vez, če bodo njihova dela uspešna na spletu, ne da bi jo morali izterjati na sodišču.

9. mit:

Ni možno imeti rešitev, ki so specifične samo za posamezni sektor.

Ne drži!

Predlog direktive že sedaj vsebuje specifične rešitve za izdajatelje novic na eni strani ter za glasbeni sektor na drugi. Tudi specifična rešitev za avdiovizualni sektor bi imela svoje mesto v končni direktivi.

10. mit:

Ni potrebe po ukrepih na ravni EU.

Ne drži!

Zaščita avtorjev ne more biti več prepuščena nacionalnim zakonodajam v času, ko se dela uporabljajo po vsej celini. Pomanjkanje harmoniziranosti mehanizmov poplačila scenaristov in režiserjev po Evropi škoduje razvoju enotnega digitalnega trga.