Kolektivno licenciranje je najbolj primeren model avtorizacije uporabe AV del

Uvod

Implementacija direktiv v našo zakonodajo ponuja izjemno priložnost, da v Sloveniji sistemsko uredimo področje. Dejstvo je, da letošnje leto različne spletne platforme beležijo najboljše poslovne rezultate v zgodovini, saj so ljudje po svetu zaradi omejitev prisiljeni ostati doma in preživljati čas pred zasloni. Zato je treba prisluhniti pozivom ustvarjalcev k pravični delitvi ustvarjenih prihodkov, saj brez del ustvarjalcev ne bi bilo niti prihodkov platform. Med dokazi za to, kako močno se je v zadnjih mesecih povečal promet na internetu, s tem pa tudi prihodki in dobički platform, so tudi izsledki vodilnega svetovnega podjetja za raziskavo interneta Sandvine.

Največ, 15 odstotkov, globalnega internetnega prometa odpade na YouTube. Temu sledi Netflix. Največji svetovni ponudnik televizijskih serij in filmov generira kar 11 odstotkov celotnega svetovnega internetnega prometa. Na mobilnih omrežjih sta si YouTube in Netflix odrezala še večji kos pogače. Na YouTube odpade kar 35 odstotkov svetovnega internetnega prometa na mobilnih omrežjih, na Netflix pa 15 odstotkov. 

Da so spletne platforme z avdiovizualnimi vsebinami v zagonu kaže tudi podatek, da so med 10 največjimi generatorji celotnega internetnega prometa v ZDA kar štirje ponudniki avdiovizualnih vsebin, in sicer poleg Netflixa še Amazon Prime, Hulu in Disney+.

Prvič se je zgodilo, da so med 10 največjimi generatorji prometa na internetu v ZDA kar štirje ponudniki filmov in serij, je povedal Lyn Cantor, predsednik in glavni izvršni direktor podjetja Sandvine. "Pandemija covid-19 je drastično vplivala na uporabo interneta po svetu, saj je veliko operaterjev doseglo 100-odstotno rast obsega prometa. Uporabniki pa so se iz podjetniških in izobraževalnih omrežij preselili na potrošniška omrežja, zato je na video igre, filme in socialna omrežja v prej omenjenem obdobju odpadlo kar 80 odstotkov globalnega internetnega prometa", je poudaril.

Medtem, ko so pogajalci in mediji v fazi sprejemanja posvečali pozornost predvsem 17. členu Direktive o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu, se je SAA (katere član upravnega odbora sem v imenu AIPA) zavzemala za uvedbo dodatne določbe v osnutku predloga Evropske komisije, in sicer za pravico do nadomestila za avdiovizualne avtorje z naslova uporabe njihovih del, zlasti na spletu.

S podporo Evropskega parlamenta je bil v okviru Sveta EU dosežen kompromis o 18. členu, ki predvideva načelo ustreznega in sorazmernega nadomestila za avdiovizualne ustvarjalce. V trenutni fazi implementacije Direktive po državah se SAA še naprej zavzema za smiselno implementacijo 18. člena, ki bi avdiovizualnim ustvarjalcem tudi v praksi zagotovil izplačilo nadomestila. Nadomestila bi plačale spletne platforme oz. tisti, ki njihova dela izkoriščajo.

Zdravstvena kriza zaradi izbruha pandemije covid-19 je za nekaj mesecev ustavila ustvarjanje avdiovizualnih del, zaradi česar ustvarjalci niso imeli dela. Kriza je tako pokazala, kako pomembno je, da se avdiovizualni avtorji lahko zanesejo na mehanizme, ki niso omejeni zgolj na plačila v fazi produkcije, ampak se nanašajo tudi na plačila licenčnin za uporabo njihovih del.

V mnogih evropskih državah nadomestila avdiovizualnim avtorjem zagotavljajo njihove kolektivne organizacije. Tako kolektivne organizacije, članice SAA, ne zbirajo samo vseh nadomestil z naslova kabelske retransmisije v Evropi, ampak zbirajo tudi 62 odstotkov nadomestil z naslova radiofuzije. Pri nas tega dela (še) ne uveljavljamo.

Povsem drugačna zgodba je na področju spleta. Licenčnine od ponudnikov videa na zahtevo zbirajo le v šestih državah EU (Belgiji, Franciji, Estoniji, Italiji, Španiji, Švedski) in v Švici. V omenjenih državah licenčnine zbirajo na podlagi zakonskih določb oz. na podlagi prostovoljnih sporazumov. SAA je zato EU pozvala, da spremeni zastarelo strukturo nadomestil avdiovizualnih ustvarjalcev in uvedejo neodtujiljivo pravico do nadomestila za izkoriščanje njihovih del na zahtevo.

Enako logiko - da avdiovizualni ustvarjalci dobijo licenčnine z naslova uporabe njihovih del - bi morala pri priporočilih za 17. člen Direktive zasledovati Evropska komisija. Komisija se namreč ne more več skrivati za načelom pogodbene svobode, še posebej ne več, ko se je jasno izkazalo, da so avtorji in izvajalci v šibkem pogodbenem položaju, ko podelijo licenco oz. prenesejo svoje pravice (uvodna izjava 72).

Zaradi razvoja tehnologij in z njimi povezanega razmaha uporabe AV del ni več možno dopustiti, da avdiovizualni ustvarjalci plačilo za svoje delo dobijo na podlagi pogodbe o odkupu. Takšna plačila namreč onemogočajo, da bi ustvarjalci dobili kakršnakoli nadomestila oz. plačila z naslova uporabe njihovih del. Zakon mora biti jasen: avdiovizualni avtorji morajo biti ne glede na pogodbo, podpisano s producentom, upravičeni do plačila oz. nadomestila v primeru uporabe njihovih del. Ustvarjalci večine evropskih držav so si enotni, da je za njih najustrezneje, da države članice v zakonodaje zapišejo neodtujiljivo pravico do nadomestila, tega pa naj uveljavljajo kolektivne organizacije.

Glede ponudnikov spletnih storitev za izmenjavo vsebin (OCSSP) pa: medtem, ko je bil poudarek (neupravičeno?) pri pogajanjih o Direktivi predvsem na glasbi, večina omenjenih platform ponuja javnosti tudi video posnetke. Maja 2020 je SAA med svojimi člani opravila raziskavo z namenom pridobitve ocene obsega razširjenosti avdiovizualnih del na platformi YouTube. V vseh sodelujočih državah so bili na tej platform najdeni celovečerni filmi in serije – tako celotni filmi oz. serije, kot tudi odseki le-teh. Najpogostejši uporabniki, ki so jih naložili, so bili uporabniki platforme YouTube, vsebine pa so včasih imele tudi oglase. Tako npr. francoska kolektivna organizacija SACD vsako četrtletje na platformi YouTube opravi pregled, in sicer z namenom, da bi ugotovili celotno dolžino naloženih del in izvlečkov. V zadnji raziskavi septembra lani so našli več kot 4700 videoposnetkov, povezanih z njihovim repertoarjem igranih filmov in več kot 12.000 videoposnetkov, povezanih z njihovim repertoarjem televizijskih filmov/serij.

To je med drugim dokaz, da je avdiovizualni repertoar zelo pomemben del platform, zato ga je treba v celoti upoštevati pri dajanju priporočil državam članicam EU o implementaciji 17. člena Direktive. SAA zato še enkrat predlaga, da bi morali avdiovizualni ustvarjalci dobiti nadomestilo z naslova uporabe njihovih del na platformah za izmenjavo vsebin.

Podpora sporazumom med kolektivnimi organizacijami in platformami za izmenjavo vsebin

Cilj 17. člena Direktive je (a) spodbuditi in okrepiti licenciranje in sicer zato, da je javnosti dostopno čim več vsebin, obenem pa (b) ustvarjalce tudi ustrezno plačati. V tem okvirju je kolektivno licenciranje - ob upoštevanju velikega števila avtorsko zaščitenih del, naloženih na platformah za izmenjavo vsebin - najprimernejši model avtorizacije. Zato bi ga morala Evropska komisija uvrstiti v priporočila za države članice.

Kolektivno upravljanje v EU je zelo razvito in urejeno z Direktivo o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic (2014/26), ki določa evropske standarde o upravljanju, preglednosti in odgovornosti kolektivnih organizacij. Kolektivne organizacije je enostavno najti (v skladu z 39. členom Direktive o kolektivnih organizacijah 2014/26 morajo države članice Evropski komisiji predložiti seznam kolektivnih organizacij s sedežem na njihovih ozemljih), ob tem pa so "kolektivke" prilagodljive, pripravljene zagotoviti licence vsem uporabnikom in na svojih področjih zastopati širok spekter repertoarjev. Pri tem pa so še nadzirane s strani usreznih regulatornih organov.

Avdiovizualni sektor ne bi smel biti izključen iz modela koelktivnega upravljanja. Pogosto je napačno prepričanje, da je individualno licenciranje pravilo v avdiovizualnem sektorju. Kolektivno upravljanje je obvezno za uveljavljanje pravice kabelske retransmisije. To predvideva Direktiva o satelitskem radiodifuznem oddajanju in kabelski retransmisiji iz leta 1993 in novi direktivi s tega področja iz leta 2019 (2019/798/EU). Direktiva predpisuje pravno varnost operaterjem in zagotavlja plačilo nadomestil imetnikom pravic. Kot že omenjeno, 62 odstotkov članov SAA upravlja tudi pravice z naslova radiofuzije, in sicer bodisi na zakonski podlagi oz. na podlagi prostovoljnih sporazumov.

Dodana vrednost kolektivnega upravljanja bi morala predstavljati postulat tudi za platforme za izmenjavo vsebin. S tem bi omogočili večjo razpoložljivost vsebin, hkrati pa bi zagotovili tudi plačilo avtorjem in drugim imetnikom pravic. Kolektivne organizacije pa so "naravni" sogovorniki platform za izmenjavo podatkov glede avtorskih pravic. Posledično bi morale smernice EU izrecno podpirati sporazume o sodelovanju in licenciranju med kolektivnimi organizacijami in omenjenimi platformami.

Ob tem je treba poudariti, da so članice SAA že podpisale licenčne sporazume s platformami za izmenjavo vsebin v Franciji, Belgiji, Italiji in Španiji.

Najboljši načini za pridobivanje avtorizacije

Vzpostavitev stikov s kolektivnimi organizacijami avdiovizualnih ustvarjalcev je prvi korak, ki ga morajo narediti platforme za pridobitev dovoljenja. Kot omenjeno, je kolektivne organizacije enostavno najti, same kolektivne organizacije pa se hitro prilagodijo velikosti in poslovnemu modelu različnih platform za izmenjavo vsebin. Komisija bi morala v smernicah platformam kot minimum določiti proaktivne stike s kolektivnimi organizacijami.

Narava AV del je taka, da je za njihov nastanek sodelovanje številnih imetnikov pravic predpogoj. Avdiovizualni avtorji običajno pod določenimi pogoji pogodbeno prenesejo svoje pravice na producente, tako da lahko za ta dela dovoljenja dajo producenti oz. (če zakon oz. prostovoljni sporazumi tako določajo) kolektivne organizacije. Večina avtorskih pogodb pa zaenkrat ne vključuje primerov, ko avdiovizualna dela uporabljajo platforme za izmenjavo vsebin. Še slabše je zadeva urejena v primeru pogodbenih verig za starejša dela, kjer je vprašanje lastništva oz. prenosa pravic nejasno oz. prekinjeno.

Zato bi moralo veljati, da tudi v primeru, če nekateri posamezni imetniki pravic avdiovizualnih del, kot so producenti oz. distributerji, zavrnejo izdajo licence platformam za izmenjavo vsebin oz. se ne odzovejo na njihovo zahtevo za dovoljenje, platforme ne bi smele biti brez obveznosti, da pridobijo dovoljenje od drugih imetnikov pravic. V prvi vrsti gre tu za avdiovizualne ustvarjalce in njihove kolektivne organizacije. Licenca, ki jo izdajo kolektivne organizacije, je nujna in bo igrala ključno vlogo pri zbiranju nadomestil za avdiovizualne ustvarjalce od platform za izmenjavo vsebin. To predvideva tudi uvodno izjava 61. Direktive, ki določa, da bi morali imetniki pravic prejeti primerno plačilo za uporabo njihovih del.

Dokler nekateri imetniki pravic ne bodo platformam onemogočili objavo njihovih del (z različnimi pravnimi sredstvi), bodo številna avdiovizualna dela v celoti ali delno na voljo v njihovi ponudbi. To je potrdila tudi študija SAA o navzočnosti avdiovizualnih del na platformi YouTube, kjer je na voljo veliko število filmov in serij, za katere imetniki pravic niso izdali izrecne licence in niso zahtevali odstranitve. Ključnega pomena je, da avdiovizualni avtorji niso prikrajšani za plačilo, če so njihova dela na voljo, tudi če drugi imetniki pravic ne ukrepajo. Tarifni sporazumi med avdiovizualnimi kolektivnimi organizacijami in platformami za izmenjavo vsebin bodo odigrali vlogo, ki je nujna za to, da bodo ustvarjalci dobili nadomestila za uporabo njihovih del.

Zakonska pravica do plačila za avtorje

Da bi tudi v praksi zagotovili, da bodo avdiovizualni ustvarjalci dobili pravično nadomestilo za uporabo njihovih del s strani platform za izmenjavo vsebin, bi morala Evropska komisija državam članicam priporočiti, da v zakone implementirajo neodtujiljivo in neprenosljivo pravico do nadomestila, ki jo uveljavljajo kolektivne organizacije avdiovizualnih ustvarjalcev. S tem se bo omogočilo, da bodo lahko ustvarjalci zahtevali plačilo nadomestil in jih tudi dobili od spletnih platform. Podobna shema je bila že ustvarjena s SAT-CAB direktivo iz leta 1993. Ta predvideva nekatera pravila na področju avtorskih pravic, ki je bila pred kratkim razširjena na vse vrste retransmisije. S tem je bil položen temelj za uporabo avtorskih in sorodnih pravic za določena spletna predvajanja televizijskih hiš in retransmisije televizije in radia.

To je tudi pristop, ki ga predvideva nemški predlog (glede implementacije 17. člena Direktive je bil objavljen 12.6.2020).  Nemški predlog v 7. členu predvideva, da bi platforme za izmenjavo vsebin plačale avtorjem proporcionalno nadomestilo, ki bi ga zbirale kolektivne organizacije.

7. člen bi bil tudi v skladu z 20.b členom nemškega zakona o avtorskih pravicah, ki govori o obveznem kolektivnem uveljavljanju retransmisijskih pravic, in v skladu s 60. členom nemškega zakona o avtorski pravici, ki predvideva zbiranje nadomestil za manjšo uporabo avtorskih del. Ta bi bil tudi kolektivno upravljan, vendar z izjemami glede nekaterih kompenzacij. Zakonska ureditev nadomestil, ki bi jo plačevale platforme za izmenjavo vsebin in bi bile kolektivno upravljane, bi bila velik napredek pri tem, da bi avdiovizualni ustvarjalci dobili pravično nadomestilo za uporabo njihovih del na spletu. To pa bi bil tudi korak k temu, da bi dosegli pravično in kulturi prijazno digitalno okolje.

Nadomestilo avdiovizualnim ustvarjalcem za uporabo na spletu s strani platform za izmenjavo vsebin bi moralo biti obvezno, neodtujiljivo in kolektivno upravljano. Zato bi moralo biti tudi predvideno v 18. členu Direktive kot splošno pravilo za vse uporabe "na zahtevo" oziroma vsaj minimum kot specifično pravilo, ki ga vključuje 17. člen Direktive. Nekatere države članice so, že poleg omenjenega nemškega predloga, pripravile predloge, po katerih bi bilo nadomestilo zakonsko določeno. Kljub temu pa so le nekatere to rešitev predvidele za spletno uporabo. Le Španija in Italija sta pripravili ureditev, ki predvideva nadomestila za vse oblike uporabe v javnostih, tudi na spletu.

Priporočila Evropske komisije bi zato morala zasledovati princip proporcionalnega in pravičnega nadomestila za avdiovizualne avtorje in predlagati, da je to zakonsko določeno v 18. členu Direktive o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu ali pa vsaj kot posebna točka v 17. členu, kot to npr. predvideva nemški predlog.

Deljenje informacij o uporabi s kolektivnimi organizacijam

Priporočilo bi moralo platforme za izmenjavo vsebin spodbujati, da bi kolektivnim organizacijam zagotavljale primerne in jasne informacije o uporabi del. S tem bi se močno olajšalo zbiranje in distribucijo nadomestil, kar predvideva tudi 17. člen Direktive o upravljanju avtorske in sorodne pravice in licenciranja pravic glasbenih del na spletu znotraj EU. 

V uvodu omenjena raziskava je pokazala na to, na kar ustvarjalci in njihove organizacije opozarjamo že vrsto let, pandemija pa je to še bolj razgalila: spletne platfrome izkoriščajo dela, na njih dobro služijo, ustvarjalcem pa ne vrnejo nič oz. zelo malo. Zato je nujno, da se razmere spremenijo.

V EU morajo države članice čim prej sprejeti Direktivo o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu, ki med drugim predvideva pravično in proporcionalno nadomestilo.

V AIPA in v krovnih avdiovizualnih organizacijah menimo, da bi države EU s tem korakom poslale pozitivno sporočilo celotnemu svetu, ki mu bodo marsikje sledili.

Gregor Štibernik