CEPI poziva: Producenti ne smejo biti izločeni

Slovenski filmski producenti skupaj z ostalimi ustvarjalci na avdiovizualnem (AV) področju letno ustvarijo blizu 200 milijonov EUR prihodkov, v državni proračun pa neposredno in posredno (prek multiplikativnih učinkov) prispevajo kar 72 milijonov EUR. S fiskalnimi prispevki je državni proračun napolnil s skoraj 40 odstotki bruto dodane vrednosti (BDV), zaposluje blizu 3.000 ljudi, od tega kar 1.600 neposredno. Količnik multiplikatorja ekonomskih učinkov znaša v našem sektorju kar 1,8 – to pomeni, da na 100 zaposlenih v branži ustvarimo še 80 delovnih mest v nacionalnem gospodarstvu. Zgolj opomba: količnik postavlja slovenski AV sektor ob bok norveškemu.

Na zaposlenega ustvarijo kar 59.300 EUR BDV, kar je nekajkratnik slovenskega BDV na prebivalca in predstavlja 0,27 % državnega BDV. Dosegajo prvo mesto po pomenu panoge v BDV med primerljivimi državami. Več o AV sektorju kot konstitutivnem delu gospodarstva, razvojno usmerjenem v prihodnost, najdete v javno dostopnih študijah. Domači producenti odločevalce že vrsto let opozarjajo, da je ustrezno pravno okolje, primerljivo z evropskimi ureditvami, tisti manjkajoči del zgodbe o uspehu.

Zato je CEPI, mednarodna organizacija neodvisnih producentov, na pobudo DAVP - Društva avdiovizualnih producentov Slovenije in Društva FPS - Filmski producenti Slovenije na g. ministra Počivalška naslovila pismo (v originalu se nahaja na tej povezavi), v katerem ga poziva, da v procesu implementacije Direktiv EU 2019/789 in 2019/790 nikakor ne smemo pozabiti na pravice filmskih producentov. Ker smo v fazi prenosa za AV sektor morda najpomembnejših direktiv pri nas, so tudi v CEPI ministrstvo opozorili, kako pomembno je, da se postopek prenašanja določil t.i. Copyright[1] in SatCab II direktive[2] v naš pravni red izkoristi za odpravo več desetletij trajajoče anomalije, saj je prav vprašanje pravic na AV področju že od leta 1995 dalje izjemno pomanjkljivo neurejeno.

Spomnimo: filmski producenti (ki so prav tako imetniki pravic) so, kar se vprašanja nadomestil tiče, popolnoma izrinjeni iz sistema kolektivnega upravljanja. Po določbi (zastarelega) zakona uživajo zgolj eno in edino kolektivno pravico – pravico do nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, kar pa je v primerjavi s proizvajalci fonogramov nedopustno (nekateri opozarjajo, da morda celo protiustavno!) stanje.

Da to odpravimo, je nujno potrebno v nabor kolektivnih pravic, kjer je trenutno le ena pravica, dodati še druge, saj je kolektivno upravljanje tudi za marsikatero pravico producentov najučinkovitejši način upravljanja!

Če tega ne storimo, ignoriramo namen direktive, ki jo prenašamo v naš pravni red. Ta namreč navaja ukrepe za spodbujanje kolektivnega licenciranja (12. člen direktive). 

Menimo, da se sedaj, ko imamo odprta krovna zakona s tega področja, ponuja izjemna priložnost, da sistem kolektivnega upravljanja celostno uredimo tako, da ne bi bil nihče izključen. Pozor: proizvajalci fonogramov trenutno kolektivno uveljavljajo kar 10 pravic, medtem ko filmski producenti uveljavljajo zgolj eno (1!), pa tudi sicer imajo producenti priznanih zgolj 6 svojih izvornih pravic, proizvajalci fonogramov pa kar 14!

Za tako drastično razlikovanje in neenakomerno obravnavanje filmskih producentov v primerjavi z imetniki z glasbenega (ali literarnega področja) ni prav nobene ne racionalne ne pravne podlage. Nova zakonodaja bi morala tudi za producente določati, da se kolektivno upravljajo vsaj naslednje pravice:

- pravica do ponovnega oddajanja (kabelske retransmisije);

- pravica do sekundarnega oddajanja (trgovine, lokali, telovadnice ...);

- in morda celo nekatere oblike dajanja na voljo (na primer časovni zamik).

To bi avdiovizualnim producentom zagotovilo enako raven zaščite, kot jo imajo proizvajalci fonogramov, ki že več kot tri desetletja uživajo prednosti kolektivnega upravljanja, kar pa ustvarja neupravičeno in nepošteno neskladje med njimi in avdiovizualnimi producenti.

Ob implementaciji direktiv je torej obligatorna odprava neenakosti istih kategorij imetnikov sorodnih pravic.

________