Slovenija brez strategije pri restavraciji filmov

Digitalizaciji in restavriranju filmov v tujini posvečajo veliko pozornosti, pa tudi sredstev, saj gre za ohranjanje kulturne dediščine določenega naroda. V Sloveniji smo tudi na tem področju precej mačehovski, saj lahko na prste obeh rok preštejemo število restavriranih filmov. Zakaj je temu tako in kako to delajo drugje, smo se pogovarjali s svetovno znanim direktorjem fotografije Radom Likonom, ki je tudi prvi slovenski diplomant slavne praške šole za film, fotografijo in televizijo FAMU, in filmskim snemalcem Simonom Tanškom. Oba sta tudi člana Upravnega odbora Združenja filmskih snemalcev Slovenije (ZFS).

Koliko arhivskega gradiva je po vaših ocenah v Sloveniji? Na RTV pravijo, da imajo samo oni približno 29.000 ur 16-milimetrskega filmskega gradiva in več kot 100.000 ur videogradiva?

Za RTV ste že sami ugotovili. Baje imajo samo za digitalizacijo za več kot 22 let dela, restavrirajo pa le priložnostno, torej ob obletnicah, določenih dogodkih... Na spletni strani Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu Republike Slovenije (SFA) lahko zasledimo, da imajo do konca leta 2016 vpisanih 11.577 naslovov filmov na 37.605 filmskih kolutih in v drugih elektronskih oblikah in formatih. Bolj natančne informacije vam lahko posredujejo oni. Imamo pa informacijo, da se v slovenskih arhivih nahaja okoli 200 celovečernih slovenskih filmov. O količini materiala v hrambi Slovenske kinoteke nimamo podatkov. Hranijo pa predvsem avtorske filme.

Koliko gradiva je sploh možno digitalizirati in restavrirati?

Digitalizirati in restavrirati je možno prav vse gradivo, seveda če imamo zagotovljena finančna sredstva, čas, strokovnjake in opremo. Najpomembnejše pa je seveda osveščanje o nujnosti ohranitve filmske dediščine. Žal ugotavljamo, da odgovornim manjka predvsem slednje. Če bi se zavedali pomembnosti, bi se našla ali pridobila tudi finančna sredstva. Materiala je res veliko in zato je nujno potrebna strategija.

Koliko sploh imamo "originalov"? Veliko gradiva naj bi bilo tudi v tujini, v Beogradu, Zagrebu...

Na sestankih o restavriranju smo nekajkrat o tem vprašali predstavnike SFA, vendar natančnega odgovora nismo dobili. Rečeno nam je bilo, da naše vmešavanje lahko ovira nadaljnje postopke sukcesije. Mogoče bodo odgovor povedali vam... Nekaj izvirnikov je seveda ostalo izven meja Slovenije, kar naj bi reševale diplomatske službe, ki delujejo na področju nasledstva. Od osamosvojitve je minilo že precej časa, zato je že čas za to.

Obstaja kakšen seznam, kaj bi v Sloveniji sploh restavrirali?

Vsaka od treh ustanov, ki se ukvarja z ohranjanjem filmske dediščine, ima seveda svoje prioritete, kar je razumljivo. Slovenski filmski center (SFC) bi restavriral filme, ki bi jih občinstvo gledalo zlasti ob določenih obletnicah. SFA bi restavriral filme, ki jih najbolj najeda zob časa. Slovenska kinoteka pa skrbi za avtorske filme. Vsaka ustanova ima tako svoj prioritetni seznam. Na sestankih o restavriranju smo poudarjali pomembnost enotne strategije in enega seznama. Predstavniki zgoraj naštetih ustanov so potem naredili enotni seznam. Bomo videli, kaj bo to prineslo v praksi.

Kakšen je tehničen postopek, kateri postopek je najboljši, saj obstaja več načinov?

Zelo na kratko, najprej je potrebno analogni material (torej iz filmskega traku) pretvoriti v digitalni zapis. Za to se uporabljajo skenerji. Ta proces imenujemo digitalizacija. To je zgolj prepis analognih informacij, ki jih vsebuje filmski trak v digitalni zapis. Pri procesu digitalizacije ni nobenega posega v avtorstvo avdiovizualnega dela. Sledi restavriranje, oziroma remastering, odvisno za kaj se naročnik odloči. Pri Združenju filmskih snemalcev Slovenije (ZFS) zagovarjamo, da se v primeru pokojnih avtorjev vedno naredi restavracija filma in nikakor ne remastering.

Kaj v osnovi sploh pomenijo digitalizacija, restavriranje in remastering?

Digitalizacija je - kot omenjeno - postopek spreminjanja analognega zapisa v digitalnega. Restavriranje je večstopenjski postopek, ki poteka po točno določenih strokovnih standardih, katerega končni produkt je tehnično obnovljena, popravljena in prvotnemu izgledu enaka kopija filma v digitalni in filmski obliki. Restavrirano avdiovizualno delo je tako praktično zamenljivo z originalom. Remastering pa je večstopenjski postopek, katerega končni produkt je tehnično obnovljena, popravljena ter izboljšana kopija filma, ki po svojih tehničnih in/ali vsebinskih lastnostih odstopa od prvotne verzije filma. Remaster ni zamenljiv z originalom in se obravnava kot nova verzija filma.

Koliko npr. traja digitalizacija filma, ki traja dve uri. Kako je nato z restavriranjem?

Pred digitalizacijo celovečernega filma je potrebno narediti sanacijo filmskega materiala. To pomeni fizično pregledati filmski material in odpraviti fizične poškodbe. Le tako smo lahko prepričani, da gre lahko material na skeniranje in ga ne bomo še dodatno fizično poškodovali ali celo uničili. Sanacija lahko traja nekaj dni ali pa tudi mesecev, odvisno od stanja poškodb in števila ljudi, ki material sanirajo. Sama digitalizacija (skeniranje) celovečernega filma je lahko opravljena v recimo največ tednu dni.

Restavriranje pa je dolgotrajnejši proces, saj se tu odstranjujejo praske, nečistoče, slika se lahko stabilizira, glede na izvirnik se določijo barve in kontrasti, ipd. Ne smemo pozabiti tudi na zvok, ki se prav tako restavrira. Restavriranje je postopek, ki lahko traja recimo od 3 do 6 mesecev.

Kako je s stroški? Kolikšni so v povprečju na minuto filma oz. na film?

O tem je težko govoriti brez ustreznih podatkov. Odvisno od projekta. Zato v Smernicah o poteku dela in kriterijih za restavriranje slovenske filmske dediščine tudi toliko poudarjamo pomen strokovne skupine, ki naj bi ocenila stanje materiala in izdelala poročilo o stanju, na osnovi katerega bi bil narejen finančni plan. Šele nato bi se objavil razpis in v njem tudi konkretna finančna sredstva, ki so namenjena restavriranju določenega filma. Zdaj pa je tako, da se v razpisu že vnaprej, brez raziskav izvirnega materiala, ponuja vsota približno 15.000 do 20.000 evrov, izvajalci posel sprejmejo, s tem pa tudi mačka v žaklju. Ne vedo, v kakšnem stanju je material in koliko časa bodo porabili za restavriranje. Tudi časovni pogoji so v razpisih nemogoči, na kar opozarjamo že od leta 2016. Seveda nas ne upoštevajo in razpisi ostajajo enaki.

Slovenija na ravni države nima strategije za restavracijo filmov? Kdo bi moral tu prevzeti vajeti?

SFC, SFA in Slovenska kinoteka so ustanove, ki trenutno skrbijo za restavracijo filmov. Vsaka ustanova ima seveda svojo vizijo. ZFS je junija 2016 začelo s sestanki o ohranjanju slovenske filmske dediščine, kamor so bili vabljeni predstavniki zgoraj omenjenih treh ustanov, predstavniki filmskih društev in izvajalci digitalizacije in restavriranja . Dosegli smo vsaj to, da so se med seboj začeli pogovarjati o tej temi. Cilj teh sestankov je bilo skupaj napisati Smernice o restavriranju, kar nam je nekako tudi uspelo. Da bi pripravili po vsebinski in formalni plati kar najbolj kakovosten dokument, pa smo hoteli oblikovati posebno delovno skupino pod okriljem Ministrstva za kulturo. Uradno imenovana strokovna skupina, v kateri bi bili zastopani vsi deležniki, bi pripravila predlog za širšo javno razpravo. Ta dokument bi bil potem v skladu z zakonodajo in mednarodnimi standardi. Do oblikovanja strokovne skupine ni nikoli prišlo. Ko je bilo ministrstvo za, je bil SFC proti in obratno. Kot da nihče ne potrebuje resnega pristopa k ohranitvi naših filmov.

Potrebno je tudi omeniti, da Smernice o restavriranju še niso uradno priznane, pa jih je SFC vseeno objavil kot prilogo pri razpisu za restavriranje filma Na svoji zemlji, kot tudi pri zadnjem razpisu za film Tistega lepega dne. Kljub temu pa se vsebina Smernic pri restavriranju ne spoštuje. To pove vse o strategiji za restavracijo filmov.

Verjetno so Smernice "živ organizem", ki se spreminja glede na tehnološki razvoj?

V Smernicah je zapisano, da jih je potrebno enkrat letno strokovno pregledati in prilagoditi glede na razvoj tehnologij in strokovnih splošnih dobrih praks in spremembe standardov (zlasti arhivskih in restavratorskih). Prav sedaj so Smernice v fazi ažuriranja. Podpreti jih je nujno predvsem v skladu s priporočili Mednarodnega združenja filmskih arhivov (FIAF). Nadavno so objavili prvi del novega dokumenta Digital Statemen (http://www.fiafnet.org/pages/E), kmalu pa naj bi sledil še dokument. Ta se bo bo ukvarjal z etičnimi načeli stroke in podrobneje opredelil etična vprašanja, ki se tičejo restavracije oziroma poseganja v avdiovizualno delo.

V tujini v restavracijo filmov države namenjajo milijone. Koliko denarja je pri nas namenjenega za restavracijo?

Letno se v Sloveniji pojavi eden ali dva razpisa za restavriranje filmov v vrednosti med 15.000 in 20.000 evrov. Leta 2015 se je restavriral film Sedmina, leta 2016 Dolina miru, lani pa film To so gadi. Lansko leto naj bi premiero doživel tudi restavriran film Na svoji zemlji, a ga kljub razpisnim rokom še nismo videli. Letos smo lahko videli tudi restavrirane kratke filme Karpe Godine, ki jih je restavrirala Slovenska kinoteka. Trenutno je zunaj razpis SFC za restavriranje filma Tistega lepega dne. Če seštejemo vse restavrirane filme, je bilo od leta 2015 v Sloveniji restavrirano največ pet celovečernih filmov in kratki filmi Karpa Godine. V treh letih je bilo tako za restavriranje slovenskih filmov namenjeno približno 120.000. Bolj natančne številke pa boste dobili pri zgoraj omenjenih treh ustanovah.

Zakaj tako malo?

Mogoče je vzrok temu tudi to, da se ohranjanje filmske dediščine ne financira iz proračuna namenjenega kulturni dediščini.

Koliko sredstev bi letno potrebovali, da bi npr. v 10 letih restavrirali najpomembnejše gradivo oz. tisto, ki je v najslabšem stanju?

Poglejmo širše in bolj dolgoročno. V enem izmed dokumentov, ki so nastali kot produkt sestankov o restavriranju smo zapisali, da bi v primeru sodelovanja z ustreznimi domačimi ponudniki storitev na daljši rok z ustreznimi pogodbami, lahko na koncu prišli tudi na vsoto do 35.000 evrov za digitalno restavriranje (oz. 389 evrov za minuto filma) in v primeru izdelave internegativa še dodatnih 25.000 evrov (oz. 278 evrov za minuto filma). Realna skupna vsota za profesionalno digitalno restavriranje in izdelavo internegativa za en celovečerni film tako znaša 60.000 evrov. To je podobno vsoti, kot jo namenjajo tudi v tujini. Za restavriranje 200 celovečernih filmov bi torej potrebovali 12 milijonov evrov v obdobju 20 let. To pomeni 600.000 evrov letno. Bolj točen izračun za vse filme, ki jih hrani SFA, bomo lahko izdelali, ko bomo dobili točen spisek vseh filmov od SFA in vedeli več o tem, v kakšnem stanju so.

Ob tem je potrebno dodati, da smo oktobra predlani ministru za kulturo gospodu Antonu Peršaku poslali pismo, v katerem ga opozarjamo na kritičnost razmer in v katerem smo mu ponudili pomoč. Do sestanka ni nikoli prišlo. Bi pa izkoristili priliko in ga znova pozvali k sestanku.

Zelo veliko gradiva vsak dan propada. Stroka pravi, da je najprej potrebna digitalizacija, nato restavriranje. Ali ni to stroškovno manj učinkovito, kot če bi to opravili takoj? Obstaja še kakšna optimalnejša opcija?

Čas nas neusmiljeno preganja. Potrebno je ukrepati takoj! O resnih finančnih sredstvih za ohranitev slovenske filmske dediščine ne moremo govoriti. Najprej je nujna digitalizacija, s katero bi zaustavili propadanje avdiovizualnih del, potem bi sledilo priložnostno restavriranje. Opcija je tudi, da bi digitalizirana in še ne restavrirana dela lahko ponudili javnosti na ogled kot video na zahtevo ali prek drugih digitalnih sredstev predvajanja ter finančni izkupiček namenili restavriranju.

Ali je možno pridobiti sredstva od EU? Evropska komisija restavriranje spodbuja.

Seveda je možno pridobiti sredstva od EU. Dober primer je Češki filmski narodni arhiv, ki je leta 2010 začel z digitaliziranjem in restavriranjem 14 čeških filmov. Projekt je stal milijon milijon EUR, od Islandsko-lihtenštajnsko-norveških skladov so še pridobili 800.000

Naj navedemo še en novejši primer. Poljski filmski inštitut je lansko leto od EU skladov za digitalizacijo pridobil več kot 18 milijonov evrov.

Torej ni ovir?

Zakaj se slovenske ustanove, ki so zadolžene za ohranjanje slovenske filmske dediščine, ne prijavljajo na razpise za evropski denar, je potrebno vprašati njih.

Katera evropska država ima najbolje urejeno restavriranje filmov?

Težko je pokazati s prstom na eno državo. Že zgoraj omenjeni Češka republika in Poljska. Po lanskem Simpoziju o restavriranju, ki ga je organiziral ZFS, in ko smo pridobili precej informacij lahko rečemo, da za svojo filmsko dediščino dobro skrbijo Francozi, Nizozemci, Angleži, Avstrijci. Skratka države, ki se zavedajo pomena ohranjanja filmske dediščine in ki temu namenjajo resna finančna sredstva.

Ali v Sloveniji sploh obstaja soglasje glede restavriranja filmov? Znan je primer nesoglasij glede restavracije filmov o Kekcu...

Pri restavraciji treh filmov o Kekcu je prišlo do absurda.

Absurda?

Na spletni strani Ministrstva za kulturo lahko preberete o njihovih smernicah, ki obstajajo že od 2013. Smernic iz tega dokumenta se SFA, ki spada pod direktorat za dediščino na Ministrstvu za kulturo, pri Kekcu ni držal, ker izrecno piše, da naj se filme skenira v 4k. Poleg tega je bilo tudi v razpisu določeno skeniranje v 4k. Tu je bil začetek vseh problemov. Za restavriranje so si vzeli premalo časa in namenjeno je bilo premalo finančnih sredstev. Tudi na kontrolni projekciji v Slovenski kinoteki je beograjski vodja restavriranja povedal, da več v tem času in za ta denar niso mogli narediti. Pri digitalizaciji in restavriranju ne smemo delati kompromisov. Postopek mora biti narejen tako, da lahko s čisto vestjo rečemo, da smo za kvaliteto naredili vse, kar je bilo mogoče s sedanjo obstoječo tehnologijo, saj bodo takšen film gledale generacije, ki pridejo za nami. Nekateri uradniki pa si žal želijo pri projektu čimprej narediti kljukico, brez dialoga z avtorji in s strokovno javnostjo. Mogoče smo tudi zato komu trn v peti...