Ob svetovnem dnevu intelektualne lastnine posebna številka Megafona

Najprej čestitke vsem članicam in članom AIPA ter seveda tudi vsem ostalim imetnikom pravic na avdiovizualnih delih!

Zdi se, kot da so snovalci osrednje teme letošnjega svetovnega dneva intelektualne lastnine, ki ga 26. aprila praznujejo vse države članice Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), imeli v mislih prav domačo AV industrijo. Današnji dan je namreč namenjen malim in srednje velikim podjetjem (MSP). Po podatkih Svetovne banke MSP predstavljajo okoli 90 % podjetij, zaposlujejo 50 % delovne sile in ustvarijo 40 % nacionalnega dohodka v številnih gospodarstvih. Zato WIPO še posebej izpostavlja letošnji svetovni dan intelektualne lastnine in ga v celoti posveča MSP z geslom “Od ideje do uspeha na trgu”. Cilj svetovnega dneva intelektualne lastnine je tudi krepitev zavedanja o pomenu pravic intelektualne lastnine, kamor sodijo tudi avtorska in sorodne pravic.

Intelektualna lastnina pomeni premoženje podjetja, krepi konkurenčnost, poveča možnost za zaslužek, omogoča povečanje tržnega deleža, pridobivanje dodatnih sredstev s prodajo, licenciranjem ali franšizingom in izboljša privlačnost podjetja za partnerje in vlagatelje.

Kakšen je gospodarski prispevek številnih podjetij na AV področju doma, je predstavljeno v Študiji državnih podpor ter ekonomskih in fiskalnih učinkov AVI v Sloveniji[1], ki jo je lani priznana analitska hiša Deloitte Slovenija pripravila v sodelovanju z Društvom avdiovizualnih producentov Slovenije in Društvom Filmskih producentov Slovenije ter Slovenskim Filmskim centrom.

Uvodni odstavki so povzeti iz strani Urada RS za intelektualno lastnino, ki ob tej priložnosti čestita vsem imetnikom pravic, še posebej MSP in jim želi uspešno poslovno pot. Ne bi se mogli bolj strinjati z zapisanim! V Sloveniji v AV sektorju prevladujejo majhna in mikro podjetja, ki letno ustvarijo slabih 200 milijonov evrov prihodkov, v državni proračun pa je neposredno in prek posrednih multiplikativnih učinkov prispevajo kar 72 milijonov evrov. Delež bruto dodane vrednosti, ki jo prek plačanih fiskalnih prispevkov sektor prispeva v državni proračun, znaša skoraj 40 odstotkov. Študija je pokazala, da je avdiovizualna panoga tudi pomemben zaposlovalec, saj zaposluje skoraj 3.000 ljudi.

Samo z ustreznim prenosom načel direktiv bomo zagotovili pravno okolje, katerega neločljivi del so tudi evropsko primerljivo urejene avtorske in sorodne pravice. Avdiovizualni sektor zato pozdravlja zapisano na spletnem mestu Urada RS za intelektualno lastnino in s posebno skrbnostjo naslavlja odločevalce, da se v slovenski pravni red ustrezno, predvsem pa skladno s pričakovanji deležnikov, preneseta Direktiva (EU) 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 (o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu in spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES (t.i. Copyright direktiva))[2] in Direktiva (EU) 2019/789 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 (o določitvi pravil glede izvrševanja avtorske in sorodnih pravic, ki se uporabljajo za določene spletne prenose radiodifuznih organizacij in retransmisije televizijskih ter radijskih programov, in spremembi Direktive Sveta 93/83/EGS (t.i. SatCab direktiva))[3].

Glavni predstavniki AV sektorja, zbranih v Društvu DSR, Združenju ZFS, Društvu DSAF, Društvu FPS, Društvu DAVP, Društvu DPPU in Društvu DSI, so pod okriljem Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki povezuje zgoraj navedena nacionalna strokovna združenja s področja avdiovizualnega ustvarjanja, ponovno sedli skupaj in v drugem sodelovanju z analitsko hišo Deloitte pripravili predloge prenosov navedenih direktiv v slovenski pravni red. Ob tem je potrebno navesti, da se študija omejuje na avdiovizualni sektor s posebnim poudarkom na 3. poglavju Copyright direktive. Poleg pričakovanj in želja glavnih deležnikov procesa prenosa direktiv – soavtorjev, igralcev in producentov – je Deloitte pri pripravi predlogov poleg ugotovitev iz prve študije upošteval tudi predloge krovnih združenj Agicoa Alliance[4], FERA[5], AEPO-ARTIS[6] in SAA[7].

Tako je nastala še ena za AV sektor pomembna študija[8], ki jo predstavljamo v novi posebni izdaji Megafona z naslovom Več za vse, več za domače!

Več za vse, več za domače! je bil moto sestankovanj društev pred letom dni, ko so bile s strani tistih, ki jih Copyright direktiva naslavlja, zastavljene smernice implementacije direktiv.  

Več za vse!

Ob implementaciji Direktive o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu, ki se osredotoča na avtorje in igralce, nikakor ne smemo pozabiti na tretjo skupino imetnikov pravic in na pereč problem, na katerega opozarjajo naša vidnejša producentska združenja: producenti AV del so kar se nadomestilih iz naslova sorodnih pravic tiče v primerjavi s kolegi iz drugih držav, predvsem pa v primerjavi s proizvajalci fonogramov, zakonsko izrazito diskriminirani.

Uživajo zgolj eno (!) kolektivno pravico, pa še ta je do pred kratkim 'živela' zgolj na papirju. Šele letos po desetletju nezbiranja bodo deležni prvih izplačil s tega naslova.

Ta anomalija in neenaka obravnava istovrstnih (in celo istih) imetnikov pravic je neprimerna in krivična, je pa relativno hitro rešljiva z nekaj razumevanja in volje. Na to namreč kažejo primeri iz npr. Španije, Poljske, Srbije ter celo Mongolije, Severne Makedonije in Kosova*), ki so isti kategoriji pravic zakonsko zagotovile enake pravice.

Kot je razvidno iz spletnega mesta MGRT so bile ustrezne pobude in rešitve s strani strokovne in zainteresirane javnosti že dane.

Več za domače!

Zaradi prepovršnega prenosa Direktive o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic[9] v naš pravni red, so slovenski ustvarjalci v primerjavi s tujimi v podrejenem položaju.

Veljavna ureditev vplačil v namenske sklade otežuje, na nekaterih mestih pa celo onemogoča izvajanje skladov v praksi. Trenutno veljavna ureditev npr. popolnoma odveč in neupravičeno razlikuje med avtorskimi organizacijami in tistimi organizacijami, ki upravljajo s sorodnimi pravicami, saj izrecno prepoveduje namenske sklade za izvajalce, proizvajalce fonogramov in filmske producente. Tako razlikovanje nima ne dejanske ne pravne podlage, ni ustrezno in ga je potrebno nadgraditi. V večini tujih zakonodaj so vplačila v namenske sklade namreč mnogo širše opredeljena, v Sloveniji pa smo prikrajšani za mnogokatero dobrobit iz namenskih skladov, ki se zdijo našim kolegom nekaj samoumevnega.

Sedanja ureditev je premalo domišljena tudi glede višine sredstev, ki jih lahko organizacija odvede v sklade, saj smo z 10% glede privatnega reproduciranja na samem repu EU držav! S takim pristopom po nepotrebnem slabimo naše ustvarjalno okolje.

Temelj vseh težav pa tiči v tem, da ZKUASP sploh ne pozna termina 'nerazdeljiv avtorski honorar', ki pa je v Direktivi o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic jasno opredeljen, vsebinsko ločen od 'nerazdeljenih avtorskih honorarjev', nedvoumno zapisano pa je tudi določilo, kaj in kako ravnati z nerazdeljivimi honorarji.

Zato je potrebno izkoristiti procese amandmiranja ZASP in ZKUASP in ob tem odpraviti nedoslednosti, ki so se prikradle v navedena zakona. To je brez slabe vesti potrebno narediti tako, da bo iz naslova kolektivnega upravljanja ostalo več tudi za domače, saj je iz samih recitalov direktive jasno razvidno, da mora Unija pri svojih ukrepih upoštevati kulturno raznolikost ter prispevati k razcvetu kultur držav članic, pri čemer upošteva njihovo nacionalno in regionalno raznolikost ter hkrati postavlja v ospredje skupno kulturno dediščino.

Organizacije za kolektivno upravljanje pravic imajo in bi morale še naprej imeti pomembno vlogo pri spodbujanju raznolikosti kulturnega izražanja, tako da najmanjšim in manj priljubljenim repertoarjem omogočajo dostop na trg ter da zagotavljajo socialne, kulturne in izobraževalne storitve v korist imetnikov pravic in javnosti.

Deležniki in ostala strokovna javnost s tega področja pričakuje, da bodo spremembe obravnavane celostno in prenesene v oba zakona na način, ki je podrobneje predstavljen in utemeljen v nadaljevanju. Le tako bodo namreč odpravljene več desetletij trajajoče anomalije našega pravnega reda, s pravilno implementacijo pa bo vzpostavljeno kreativni industriji prijazno okolje. 

Sprejetje direktiv na ravni EU prav gotovo pomeni enega največjih premikov – morda je celo ustrezneje, da zapišemo preskokov – na področju avtorskega prava v zadnjih desetletjih.

Ker take priložnosti (in s tem naloge) naša generacija ne bo več imela, se moramo zavedati, da je v dobro celotnega AV sektorja izjemno pomembno direktivi implementirati na način, ki bo skozi prizmo kolektivnega uveljavljanja za imetnike pravic na AV delih najbolj optimalen, ob tem pa upoštevati zgodovino in specifiko dosedanjega kolektivnega uveljavljanja pravic pri nas.

Prijetno branje vam želimo!