Dan, ko se je zgodilo desetletje

Včasih pride dan, ko se zgodi desetletje. Tak je bil prejšnji torek. V Uradnem listu so bile objavljene spremembe ZASP in ZKUASP, ki so prinesle kvantni skok na področju pravic na AV delih.

Že Megafon iz leta 2013 jasno pokaže, kako determinirano, vztrajno, predvsem pa konsistentno je AV sektor komuniciral v zadnjem desetletju. Takrat smo zapisali:

V prihodnjih letih nas čaka še kar nekaj sprememb, saj se spričo silovitega tehnološkega razvoja spreminja in dopolnjuje evropska zakonodaja ter sprejemajo nove deklaracije in konvencije, vezane na avtorsko področje.

Zato je naloga nas, imetnikov pravic in stroke, da odločevalcem v procesu spreminjanja zakona jasno predstavimo naše želje in cilje ter skozi strokovni diskurz pridemo do stanja, ko bo dober zakon (tudi) ustvarjalcem na AV področju zagotavljal ustrezne vzvode za upravljanje njihovih nadomestil.

Desetletje in več dela, prizadevanj, preučevanja in še več prepričevanja, dopisovanja in sestankovanja je dalo rezultate, kot si jih AV sektor zasluži. Zakona, ki bosta stopila v veljavo 26. 10. 2022, prinašata spremembe na bolje za prav vse kategorije imetnikov pravic: avtorjem in izvajalcem priznavata nove pravice – tokrat neodpovedljive, nove pravice pa končno prinaša tudi filmskim producentom, ki so do sedaj preko sistema kolektivnega upravljanja uveljavljali zgolj in samo eno pravico. Slovenija se je po skoraj 30 letih ponovno znašla v avtorskopravni svetovni špici. Kar se zakonske ureditve AV področja tiče, pa je to urejeno tako moderno kot npr. v Španiji, na Poljskem, Franciji, Belgiji in Italiji.

Izjemno pomembno poglavje je za nami, na tej poti pa smo uspeli samo zaradi tega, ker je bil sektor tako enoten in povezovalen, da je bil manevrski prostor za nekaj tistih, ki so spremembam nasprotovali, zožen na tak minimum, da sta bila zakona – ah, kako zgodovinsko! – sprejeta brez glasu proti. To je prav gotovo še eno dejstvo, ki ga ne gre spregledati.  

Na dan objave zakonov je obletnico kolektivnega upravljanja tiho, nekje v ozadju tega velikega zakonodajnega poka, praznovala AIPA. 11. oktober 2010 namreč štejemo za naš rojstni dan, saj je takrat AIPA dobila dovoljenje Urada za intelektualno lastnino in tako postala kolektivna organizacija.

Na ta dan se je končal proces pridobivanja dovoljenja, ki se je pričel že mnogo let prej. AIPA je bila namreč le zadnja v seriji poskusov ustanovitve kolektivne organizacije, skupni imenovalec prav vseh pa je bilo Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev (predhodnik današnje Zveze).

V njegovem imenu je bil na začetku tisočletja gonilna sila Milan Ljubić (ustanovitev in poskus pridobitve dovoljenja s strani ZAVAS), pozneje pa je krmilo prevzel tedanji predsednik DSFU Igor Koršič. Milan Ljubić je takrat prekinil z aktivnostmi ZAVAS ter se skupaj z Igorjem Koršičem priključil iniciativni skupini, ki je bila širše zastavljena, saj je poleg soavtorjev AV del vključevala tudi producente in igralce.

Tako je bil že 11. decembra 2006 poslan mail s pobudo za sestanek, s tem pa uradno sprožena pobuda za začetek ustanavljanja Zavoda za uveljavljanje pravic, avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije. K ideji so pristopila in jo podprla naslednja društva in sekcije: Združenje dramskih umetnikov Slovenije, Združenje videogramske industrije Slovenije, Združenje fonogramske industrije Slovenije, Sekcija filmskih distributerjev pri GZS, Društvo oblikovalcev Slovenije, Društvo slovenskih režiserjev in Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev, po nekaj mesecih pa je k ideji pristopilo še Gospodarsko interesno združenje slovenskih filmskih producentov.

Skupina zgoraj omenjenih združenj, v kateri so bili najprej Igor Koršić, Milan Ljubič, Janko Čretnik, Sreten Živojinović in Sebastijan Artič, nekaj mesecev pozneje pa se jim je priključil še Matjaž Žbontar, je v sodelovanju s pravnikom Borutom Bernikom Bogatajem najprej pripravila prve ustanovne akte za zavod, Gregor Štibernik pa vodil in koordiniral vse potrebne aktivnosti za uspešno registracijo AIPA, ki je bila formalno ustanovljena 22. 6. 2007. Nato so se takoj pričele priprave vloge in aktov, potrebnih za izdajo dovoljenja za kolektivno uveljavljanje.

AIPA je tako leto dni pozneje 1. 7. 2008 vložila vlogo za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic. K zadevi je pristopila inkluzivno in vizionarsko, saj je kot prva na svetu pod eno streho združila avtorje, izvajalce in filmske producente.

Na tem mestu je potrebno posebej navesti, da je iz vloge in odločbe urada jasno razvidno, da so v postopku ustanavljanja intenzivno sodelovali predstavniki združenj s področja avdiovizualnih del: Združenje videogramske industrije Slovenije, Združenje avtorjev avdiovizualnih del Slovenije in združenje Slovenskih neodvisnih filmskih producentov ter predstavniki Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev.

To posebej navajamo zato, ker so pozneje določeni posamezniki skušali mandat in nalogo, ki so jo v procesu ustanavljanja imeli zgolj v funkciji in imenu organizacij, katere so zastopali, predstaviti tako (in nekateri jo še vedno), kot da je šlo za individualne 'ideje' in pobude teh posameznikov – fizičnih oseb. Kar seveda ne drži.

Sledil je več kot dve leti trajajoč postopek pridobivanja dovoljenja, ki je podrobno opisan v dovoljenju AIPA, izdanem 11. 10. 2010[1].

AIPA strukture organizacije ni kopirala iz že obstoječih ureditev, ampak je nastala kot izziv: ali bodo ustvarjalci na avdiovizualnem področju zmogli stopiti skupaj in uveljaviti izvirno, za slovenske razmere pa prav gotovo najbolj primerno obliko kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic? Pri vsem je morda še najbolj dragoceno to, da so imetniki pravic presegli zastarelo politiko delitev in parcialnih interesov – pod skupno streho so se združili avdiovizualni avtorji, producenti in izvajalci.

Nekateri posamezniki so AIPA prav zaradi tega napovedovali hiter razpad, češ da je 'zakon' imetnikov avtorske in sorodnih pravic nenaraven. Zgodilo pa se je ravno nasprotno: s širjenjem članstva je AIPA iz leta v leto postajala močnejša in kot taka svetel vzor sodelovanja doma in v tujini.

Če je bila na začetku AIPA za marsikoga nekaj posebnega, jo danes marsikdo – zlasti v državah, kjer postavljajo sistem upravljanja AV pravic popolnoma na novo - jemlje za vzor.