Primer dobre pravne prakse – Španija

Podrobna analiza razvoja španske avdiovizualne industrije kaže, da je sektor v minulih desetletjih beležil izjemen uspeh. Filmi, serije, televizijski programi in druga avdiovizualna dela so Španiji pomagali, da se uveljavi kot pomemben globalni igralec na kulturnem in gospodarskem področju. To se seveda odraža tudi v dobrih gospodarskih kazalcih, ki kažejo na rast prihodkov, višjo produkcijo filmov, višji izvoz, pa tudi vse višja nadomestila za tiste, ki so vse to omogočili – za ustvarjalce.

Razcvet avdiovizualnega sektorja v Španiji je, tako kot v Italiji, omogočila dobra pravna ureditev. Ta že od leta 1996 ustvarjalcem zagotavlja tudi neodpovedljivo pravico do nadomestila, ki velja za štiri vrste uporabe. Ustvarjalci tako že:

a.) od leta 1966 dobivajo nadomestilo z naslova uporabe njihovih del v kinematografih,

b.) od leta 1987 nadomestila z naslova uporabe del na televiziji,

c.) od leta 1994 nadomestila z naslova izposoje del na različnih nosilcih in

d.) od leta 2006 nadomestila z naslova uporabe del na spletu.

Omenjeno je nove rodove kreativcev spodbudilo k še boljšemu ustvarjanju, zato se je produkcija filmov na letni ravni z 110, kolikor so jih realizirali v letu 2003, zvišala na 265 v letu 2019.

Španska avdiovizualna industrija je visoko rast produkcije in prihodkov beležila tudi na področju TV serij. Leta 1998 so ustvarili za 459 ur različnih serij, leta 2018 pa že za 1413 ur. Leta 2018 so v Španiji realizirali 56 serij, ki so k španskemu bruto domačemu proizvodu prispevali kar 655 milijonov evrov. Hitro rast na področju spletnih prihodkov pa španski trg beleži predvsem v zadnjem desetletju, ko so na trg vstopile platforme, kot sta Netflix in HBO.

Pravica do nadomestila je po španskem zakonu obvezno kolektivno upravljana, za pogajanja, določanje tarif, zbiranje in deljenje nadomestil in sporazume s tujimi kolektivnimi organizacijami pa so za AV ustvarjalce zadolžene kolektivne organizacije AISGE (Artistas Intérpretes Sociedad De Gestión España),  SGAE (Sociedad General de Autores y Editores) in DAMA (Derechos de Autor de Medios Audiovisuales). Nadomestila ne plačujejo producenti, ampak končni uporabniki (upravljavci kinematografov, televizijske hiše, platforme VOD, itd). Ustvarjalci tako po zakonu ne morejo prenesti pravico do nadomestila na producente, ti pa v zameno obdržijo izključne pravice za licenciranje, in sicer na podlagi domneve, da so jih jim avtorji in igralci dodelili.

Z višjimi prihodki in uporabo na spletu so se zvišala tudi zbrana nadomestila. Leta 2015 sta kolektivni organizaciji SGAE in DAMA zbrali za okoli 500.000 evrov nadomestil za režiserje in scenariste iz naslova uporabe del na spletu, predlani pa že 3,2 milijona evrov. SGAE in DAMA sicer letno zbereta za približno 45 milijonov evrov vseh nadomestil, kar je lani pomenilo približno devet odstotkov vseh nadomestil, ki so jih avdiovizualne "kolektivke" zbrale globalno.

Španska zakonodaja predvideva, da gredo zbrana nadomestila tudi za razvoj ustvarjalcev in sektorja. Tako so AISGE, SGAE in DAMA dolžne spodbujati socialne, promocijske in kulturne aktivnosti avdiovizualnih ustvarjalcev, in sicer z 20% zbranih sredstev iz naslova privatnega kopiranja in s 15% nerazdeljenih sredstev z naslova drugih nadomestil. DAMA je tako med drugim predlani iz sklada z 1,2 milijona evrov članom izplačevala enkratno pomoč ob rojstvu otrok, sofinancirala stroške zdravljenja oz. nakup medicinskih pripomočkov (tudi npr. nakup očal ali slušnih aparatov) in pomagala v primeru socialne stiske.

DAMA se je izkazala tudi v času pandemije covid-19, ko je izplačala za pol milijona evrov nepovratnih sredstev za pomoč ustvarjalcem, ki niso dobivali nadomestil. SGAE svoje naloge izvaja prek posebnega sklada, ki je predlani razpolagal z 8,2 milijona evrov. Iz tega sklada so npr. podprli več kot 460 dejavnosti, vključno s 331 tečaji in usposabljanji, med drugim pa so med 7500 avtorjev razdelili 419.000 evrov pomoči, in sicer v obliki dotacij in podpor.

Kot poudarjajo v SAA, se je španska ureditev v času pandemija izkazala kot zelo dobra. Nadomestila so španskim ustvarjalcem omogočila dostojnejše življenje, kot so ga imeli njihovi kolegi v državah, kjer ne dobivajo nadomestil.

V AIPA podpiramo napore združenja in vseh drugih organizacij v boju za pravice ustvarjalcev za uzakonitev pravičnega nadomestila na ravni celotne EU. Le s pravičnimi nadomestili za avdiovizualne ustvarjalce ohranjamo njihovo nadaljnje delo ter razvoj evropske in slovenske kulture. Ker tega nadomestila ni, se praktično vsi avdiovizualni ustvarjalci v zadnjem letu in pol srečujejo še z večjimi finančnimi težavami kot prej. To je v primeru Slovenije še toliko bolj pereče, saj večina ustvarjalcev nima redne zaposlitve in delo opravlja s statusom samostojnih podjetnikov oz. samozaposlenih v kulturi.

Vendar bi lahko Slovenija to zelo hitro uredila. Španska ali italijanska ureditev je zelo dobra, saj avdiovizualni ustvarjalci dobijo pravično nadomestilo, mnogo pa je tudi drugih sredstev, namenjenih ustvarjalcem. Taka ureditev ne bi bila na plečih države, saj bi ga plačale spletne platforme, ki so nesporne finančne zmagovalke koronakrize. Prihodki in število naročnikov spletih platform se je v času različnih omejitev, ko so ljudje morali ostati doma, tako hitro povečevalo, da je presenetilo tudi same platforme. Vendar pa svojega uspeha ne želijo, vsaj ne prostovoljno, deliti s tistimi, ki so jim razcvet omogočili. Z ustvarjalci.

Zato je dobro, da je Evropski parlament predlani sprejel Direktivo, ki omogoča tudi uzakonitev pravičnega nadomestilo za ustvarjalce. Slovenija direktive še vedno ni implementirala, čeprav se je rok za to iztekel junija. Kljub temu pa v AIPA ocenjujemo, da zamuda pri implementaciji ni tako zelo problematična oz. je lahko celo koristna. Ta čas namreč lahko izkoristimo za dodatne pogovore in usklajevanja, s katerimi bi prišli do rešitve, po kateri bodo slovenski ustvarjalci tudi v resnici dobivali pravična nadomestila.

V AIPA tudi poudarjamo, da pravica do nadomestila zagotavlja stalen pritok dohodkov za vse avtorje in izvajalce, in sicer za trenutne in tudi bodoče načine uporabe. Za slednje ne bo potrebe po prilagajanju pogodb ali ponovnih pogajanjih o določilih pogodb. Pomembno je tudi to, da pravica do nadomestila ne moti izvajanja in uveljavljanje izključnih pravic, niti ne moti verige eksploatacije, ki ostaja v rokah producentov in imetnikov pravic. Prav tako - kot omenjeno - država z nadomestili ne bi imela nobenih stroškov, ampak bo lahko celo pobrala več davkov, tudi od platform. Nadomestila pa bi veliko pomenila ustvarjalcem. V trenutnih razmerah možnost nadaljnjega ustvarjanja in samo preživetje.