Za implementacijo Sat/Cab Direktive je čas do 7.6.2021

Televizijski programi so pomembni vzvodi za spodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti in socialne kohezije ter za povečanje dostopa do informacij. Razvoj digitalnih tehnologij in interneta je preoblikoval tudi distribucijo televizijskih programov ter dostop do njih. Uporabniki vse bolj pričakujejo, da bodo imeli dostop tako v živo kot na zahtevo, prek klasičnih kanalov, kot so satelitski ali kabelski, pa tudi prek spletnih storitev.

Radiodifuzne organizacije zato poleg lastnih radiodifuznih oddajanj televizijskih in radijskih programov vedno bolj ponujajo spletne storitve, ki so pomožne glede na takšna radiodifuzna oddajanja, kot so storitve sočasnega oddajanja in časovno zamaknjene storitve. Operaterji storitev retransmisije, ki združujejo radiodifuzna oddajanja televizijskih programov v pakete in jih nespremenjene ter neskrajšane zagotavljajo uporabnikom sočasno s prvotnim prenosom teh radiodifuznih oddajanj, uporabljajo različne tehnike retransmisije, kot so kabelska, satelitska, digitalna prizemna omrežja ter mobilna omrežja ali omrežja zaprtega kroga na podlagi IP, kot tudi odprti internet.

Poleg tega operaterji, ki distribuirajo televizijske programe uporabnikom, nosilne signale programa od radiodifuzne organizacije pridobivajo na različne načine, vključno z neposrednim oddajanjem. Uporabniki vse bolj povprašujejo po dostopu do radiodifuznih oddajanj televizijskih programov, ki ne izvirajo le iz njihove države članice, ampak tudi iz drugih držav članic. Med takimi uporabniki so člani jezikovnih manjšin v Uniji kot tudi osebe, ki živijo v državi članici, ki ni država članica njihovega izvora.

Radiodifuzne organizacije dnevno prenašajo veliko število ur televizijskih programov, ki vključujejo različne vsebine, kot so varovana avdiovizualna, glasbena, literarna ali grafična dela. Rezultat tega je kompleksen postopek ureditve pravic številnih imetnikov pravic in za različne kategorije del in drugih predmetov varstva.

Operaterji storitev retransmisije običajno ponujajo več programov, v katerih je več del in drugih predmetov varstva, in imajo zelo kratek časovni okvir za pridobitev potrebnih licenc ter se zato soočajo z znatnim bremenom pri urejanju pravic.

Avtorji, producenti in drugi imetniki pravic tudi tvegajo, da se njihova dela ali drugi predmeti varstva uporabljajo brez dovoljenja ali plačila primernega nadomestila. Takšno nadomestilo za retransmisijo njihovih del in drugih predmetov varstva je pomembno za zagotavljanje raznolike ponudbe vsebine, kar je tudi v interesu potrošnikov.

Zavoljo vseh zgoraj navedenih izzivov je Evropskegi parlament 17. aprila 2019 sprejel Direktivo EU 2019/789 o določitvi pravil glede izvrševanja avtorske in sorodnih pravic.

Ta direktiva omogoča, da se sporazumi sklenejo med organizacijami za kolektivno upravljanje pravic in operaterji storitev retransmisije za pravice, za katere velja obvezno kolektivno upravljanje v skladu s to direktivo, razširijo na pravice imetnikov pravic, ki jih ta organizacija za kolektivno upravljanje pravic ne zastopa, brez možnosti, da imetniki pravic izključijo svoja dela ali druge vsebine iz uporabe tega mehanizma.

Veliki del direktive obravnava retransmisijo. V tem delu se pojem retransmisije, ki jo je predvidevala Direktiva SatCab iz leta 1993, razširja na spletno retransmisijo. Direktiva dodatno pojasnjuje, da je treba zajeti širok spekter drugih platform za retransmisijo, v tem delu pa tudi obravnava t.i. "direct injection", ko televizijske hiše signal neposredno pošljejo kabelskemu operaterju.

Čeprav se nova Direktiva opira na Direktivo iz leta 1993, te kljub vsemu ne zamenjuje, tako da slednja ostaja veljavna. Se pa spreminja v delu, ki obravnava "direct injection". Večina določb iz leta 1993, ki so povezane z retransmisijo, se tako prenaša v novo Direktivo. Te določbe bodo uporabljene v širšem obsegu retransmisij, o podrobnostih pa bodo odločale države članice pri prenosu Direktive v svojo zakonodajo.

Po naših ocenah bo to imetnikom pravic zagotovilo znatne dodatne prihodke. Novo Direktivo bodo morale države članice prenesti v svoje zakonodaje do 7. junija 2021.