ZKUASP, ZUP in AIPA

Leta 2009 je AIPA v svoj poslovni načrt – bil je nujni dokument v procesu pridobivanja dovoljenja – vizionarsko zapisala:

''Celovit sistem uveljavljanja pravic avdiovizualnih in filmskih ustvarjalcev kot ga zagotavlja AIPA ne bo izločeval nikogar, ki je zavezan k plačilu nadomestil.

In nikogar, ki je do nadomestil upravičen!''

AIPA je pod eno streho združila producente, igralce in soavtorje AV del. Poskrbela je, da nihče, ki je upravičen do nadomestil, ni izključen.

Izziv vsa ta leta pa je bila zakonodaja, ki je predvidevala kolektivno upravljanje pravic le v dveh primerih – privatnega reproduciranja in kabelske retransmisije. Tako je bil iz sistema plačevanja nadomestil kolektivni organizaciji izločen večji del uporabnikov. Ti naj bi po mnenju zakonodajalca urejali svoje obveznosti do plačila v primeru uporabe AV del individualno. Poudarek je na 'naj bi', saj ni kategorije imetnikov, ki ne bi bila prikrajšana za nadomestila, čeprav so se AV dela množično uporabljala. Tak najbolj očiten primer je npr. časovni zamik – storitev, ki jo operaterji zaračunavajo že leta, do nedavne spremembe Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) in Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) pa naj bi jo imetniki pravic na AV delih urejali individualno. Vendar pa je individualno uveljavljanja teh obveznosti in dolžnosti možno samo v teoriji, saj iz  prakse ne poznamo primera, da bi npr. igralec ali producent časovni zamik uredil individualno z operaterjem.

Na srečo pa je nedavno Slovenija dobila najmodrejši avtorskopravni zakon. Tako se sedaj zgoraj omenjeni izzivi rešujejo skozi sistem kolektivnega upravljanja, ki pa je dokazano najustreznejši način za obe strani – zavezance (uporabnike) in imetnike pravic (upravičence).

AIPA je, ko je novi zakon stopil v veljavo, oddala vloge za uveljavljanje novih pravic za vse tri kategorije imetnikov, ki jih zastopa. Podporo pri tem koraku ji je s številnimi pismi podpore in izrazi namere o sodelovanju izrekla vsa svetovna srenja.

Stališče URSIL v teh postopkih je, da lahko odločbo o izdaji dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic izda le ob pogoju predloženih veljavnih aktov (beri, potrjenih s strani skupščine), na podlagi katerih se za dovoljenje zaproša.

Na AIPA na podlagi 15-letnih izkušenj s pridobivanji dovoljenj skozi prizmo ZKUASP ocenjujemo, da omenjeno ni in ne more biti ovira za to, da se urad ne bi že v prvi seznanitvi o dejstvih in okoliščinah tudi po vsebini opredelil do predlogov aktov, ki jih je AIPA predložila v tem postopku – torej še preden jih formalno potrdijo člani na seji skupščine.

Na AIPA menimo, da je opredeljevanje do aktov s strani URSIL, še preden jih formalno potrdijo člani na seji skupščine, nujno tudi iz vidika dveh temeljnih načel upravnega postopka:

- načela varstva pravic strank in varstva javnih koristi iz prvega odstavka 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in

- načela ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP.

V zvezi z navedenim je AIPA pridobila pravno mnenje strokovnjaka za upravno pravo  prof. dr. Gorazda Trpina iz Inštituta za upravno pravo, z naslovom Problematika izdaje dovoljenj za kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic v pogojih neprave diskrecijske pravice. Avtor navedenega pravnega mnenja se opredeljuje do izpostavljene problematike ter pri tem pojasnjuje, da je drugi del prvega odstavka 14. člena ZKUASP, ki od AIPA v upravnem postopku zahteva, da bo zagotovila učinkovito kolektivno upravljanje pravic, zelo nedoločen.

Zakon namreč ne določa nobenih kriterijev in meril o tem, kaj je učinkovitost kolektivnega upravljanja pravic, na katere bi lahko URSIL pri izdaji dovoljenja oprl svojo odločitev. Gre torej za pravno praznino, ki URSIL omogoča odločanje, ki je zelo podobno odločanju po prostem preudarku. Ta pravna praznina pa lahko v neprijeten položaj postavlja tudi odločevalca v postopku.

Glede na to je v nadaljevanju mnenja opozorilo, da je treba v postopku izdaje dovoljenja:

- jasno opredeliti namen te zakonske norme, da se lahko presoja skladnost postopka izdaje dovoljenja z zakonom;

- jasno opredeliti kriterije in merila za ugotavljanje učinkovitosti kolektivnega upravljanja in

- z njimi seznaniti stranko v postopku izdaje dovoljenja.

Ta seznanitev pa se po mnenju prof. dr. Gorazda Trpina lahko opravi tako, da pristojni organ:

a) izdela te kriterije in merila in jih objavi na svoji spletni strani,

lahko pa tudi tako, da

b) poda svoje pripombe in predloge k osnutkom aktov, ki sestavljajo dokumente in priloge za izdajo dovoljenja.

Meni, da bi bila rešitev b) vsekakor najbolj ustrezna in tudi najbolj ekonomična, ker bi se z njo izognili nepotrebnim podvajanjem postopkov sprejemanja aktov, ki po sprejemu na seji skupščine niso dobili potrditve pristojnega organa. Spomnimo: pred leti je AIPA prav zaradi tovrstnih postopkov sklicevala seje skupščin tudi v razmaku samo enega meseca.

Ker je tako postopanje drago in neučinkovito, rešitev b) prav gotovo najbolj ustreza naravi upravnega postopka, v katerem stopata v medsebojno procesno razmerje praviloma samo stranka in pristojni organ. Slednji pa mora s svojim delovanjem stremeti k temu, da stranka čim bolj učinkovito in ekonomično uveljavi svoje pravice.

Posebej je potrebno navesti, da takšno vnaprejšnje dajanje pripomb k osnutkom aktov ne bi v ničemer poseglo v obstoječo procesnopravno ureditev, saj pomeni uresničitev dveh temeljnih načel upravnega postopka in sicer:

- načela varstva pravic strank in varstva javnih koristi

ter

- načela ekonomičnosti vodenja upravnega postopka.

Načelo varstva pravic strank samo po sebi zahteva aktivno vlogo organa pri uveljavljanju pravic strank, pri čemer ta aktivna vloga pristojnega organa v konkretnem postopku ne bi v ničemer ogrozila javne koristi ali koristi nekoga drugega, saj ne gre za dokončno odločitev, ampak zgolj za pomoč stranki, da se razčistijo morebitne nejasnosti pri uveljavitvi njenih pravic. Pristojni organ lahko kasneje, kljub temu, da je dal predhodne pripombe k vlogi in prilogam, svoje mnenje spremeni, tako da kakršnakoli odločitev v tem predhodnem postopku ne prejudicira odločitve v končnem postopku. Vsekakor pa bi takšno sodelovanje močno olajšalo uveljavitev pravic strank na eni strani, na drugi strani pa tudi delo pristojnega organa, ki bi se lahko na ta način še pred sprejemom odločitve podrobneje seznanil z obravnavano problematiko.

Istemu cilju služi tudi načelo ekonomičnosti postopka, ki zahteva, da se postopek vodi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se priskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. To načelo vsebuje tudi vprašanje učinkovitosti postopka, kjer je hitrost izdaje dovoljenja v bistvu predpogoj za učinkovito kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic. Brez te učinkovitosti je vsaka druga učinkovitost brezpredmetna, saj se proces, ki ga določa zakon, sploh ne more začeti odvijati brez izdanega ustreznega dovoljenja.

Iz mnenja lahko zaključimo, da bi se za odpravo te zakonske pomanjkljivosti moral URSIL pri izdaji dovoljenja glede na obstoj neprave diskrecijske pravice aktivno vključiti v celoten proces kolektivnega upravljanja avtorske in sorodnih pravic in sicer tudi tako, da bi svoje pripombe k vsebini vlog in prilog za izdajo dovoljenja podal predhodno.

S tem ne bi v ničemer kršil obstoječega pravnega reda, niti ne bi kršil pravice koga drugega oziroma na kakršen koli način ogrozil javno korist.

Z mnenjem je AIPA že seznanila URSIL, pri tema pa na pristojni organ naslovila prošnjo, da naj mnenja upošteva pri vodenju postopkov razširitve dovoljenja ter se skladno s temeljnima načeloma upravnega postopka – torej načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi ter načelom ekonomičnosti postopka – po vsebini čim prej opredeli do predloženih predlogov aktov.

Kot namreč to izhaja iz pridobljenega pravnega mnenja, je takšno postopanje ne le dopustno, temveč tudi nujno z vidika pozitivne procesnopravne ureditve ZUP ter ZKUASP.

Konec koncev bodo le tako pravice, ki so sedaj zapisane zgolj na papirju, tudi dejansko zaživele v korist tistih, zaradi katerih so sploh zapisane.

Vaša AIPA