Nekatera vprašanja uveljavljanja novih pravic

Slovenija hiti z implementacijo Direktive (EU) 2019/790 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu, saj je v skupini držav, ki s prenosom zamuja, o čemer smo pisali tudi na našem spletnem mestu.

Tekom dosedanjih razprav se je med drugim zastavljalo tudi vprašanje, ali se lahko nove pravice uveljavljajo samo za AV dela, ki bodo nastala po uveljavitvi ZASP, ali tudi za že obstoječa AV dela.

Odgovor na postavljeno vprašanje je mogoče poiskati v okviru instituta neprave retroaktivnosti. Institut prave retroaktivnosti preko katerega se uresničujeta ustavni načeli pravne varnosti in načelo zaupanja v pravo, ščiti posameznika pred naknadnimi in spreminjajočimi posegi zakona v določena dejanska stanja, ki v celoti pripadajo preteklosti. Neprava retroaktivnost oziroma nepravo povratno delovanje zakona pa sega na sedanja zatečena, toda še ne zaključena stvarna in pravna stanja ter pravna razmerja, ki učinkujejo v prihodnosti in zaradi tega istočasno tudi zatečene pravne položaje naknadno razvrednotijo. Z nepravo retroaktivnostjo se zajamejo sedanja, a še ne v celoti zaključena dejanska stanja, ki so sicer nastala že pred objavo in uveljavitvijo zakona. Prava retroaktivnost je načeloma prepovedana, neprava ali dejanska retroaktivnost pa načeloma ni prepovedana, razen če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo. Razmejitev med obema konceptoma je je vidna tudi v pristopu US, ki v primeru obstoja »prave« retroaktivnosti za merilo presoje vzame 155. člen Ustave RS, v primeru »neprave« retroaktivnosti pa je varstvo pravic posameznika zoper zakonske posege z učinkom za naprej zagotovljeno v okviru načela zaupanja v pravo kot enega od načel pravne države (M. Avbelj et al.: Komentar Ustave Republike Slovenije, KURS 2019, Nova Univerza 2019, str. 677).

Konceptu delitve na »pravo« in »nepravo« retroaktivnost sledi tudi pravna teorija, pri čeme Driediger »pravo« retroaktivnost poimenuje kot retroaktivnost, »nepravo« retroaktivnost pa kot retrospektivnost. Konceptualno razmejitev med retroaktivnostjo in retrospektivnostjo domišljeno razloži na naslednji način: »Retroaktivni zakon učinkuje za nazaj (torej sega v čas pred njegovim sprejetjem). Retrospektivni zakon pa učinkuje za naprej, vendar pogleduje nazaj, saj pripisuje nove prihodnje posledice dogodku, ki se je zgodil pred sprejetjem tega zakona.«

Avtorska pravica je tipični primer pravnega stanja, na katerega se nanaša pojem neprave retroaktvnosti oziroma retrospektivnosti. Ta pravica je v obdobju svojega obstoja trajna pravica, ki učinkuje vse od svojega nastanka do zakonsko določenega prenehanja.

Pri spreminjanju njene vsebine na podlagi novega zakona gre torej za situacijo, ko je avtorska pravica (dogodek) nastala v preteklosti in v času uveljavitve novega zakona to še traja, kar pomeni, da to (preteklo) stanje še ni zaključeno. To nadalje pomeni, da se v času trajanja avtorske pravice njena ureditev lahko spreminja in s temi spremembami nanjo tudi vpliva, ne da bi šlo pri tem za pravo retroaktivnost oziroma prepovedani zakonski poseg v pretekle dogodke oziroma razmerja.

Avtorska pravica je z gledišča uporabe neprave retroaktivnosti posebej zanimiva tudi zato, ker je kompleksna pravica, ki je sestavljena iz številnih pravic oziroma upravičenj, ki iz nje izvirajo. Ta upravičenja se lahko s spreminjanjem zakonodaje tudi spreminjajo, pri čemer gre v tem primeru za nepravo retroaktivnost, kar pomeni, da lahko nova zakonodaja v to trajno razmerje tudi poseže in je takšen poseg pravno dopusten.

V tej luči je treba iskati tudi odgovor na postavljeno vprašanje, ali lahko pravice soavtorjev uveljavljamo le za AV dela, nastala po uveljavitvi (novele) zakona, ali tudi za dela, nastala pred tem. Nova evropska zakonodaja na tem področju prinaša novo upravičenje, ki vsebinsko razširja avtorsko pravico tako, da uvaja nove pravice, ki iz nje izhajajo. Vse dosedanje avtorske pravice, ki jih bo zatekla nova nacionalna zakonodaja v skladu z evropskim pravom, se bodo tako znašle v položaju neprave retroaktivnosti, kar pomeni, da se bo v njihovo dosedanjo vsebino vključile nove vsebine, ki jih bo prinesla nova zakonodaja. Dosedanje avtorske pravice na tem področju bodo od uveljavitve nove zakonodaje živele naprej, obogatene z novo vsebino, ki jo bo prinesla nova zakonodaja. Iz povedanega tako jasno izhaja, da se bo nova pravna ureditev v enakem obsegu nanašala na vse omenjene avtorske pravice, tako na tiste, ki so do njene uveljavitve že obstajale, kakor tudi na tiste, ki bodo nastale po njeni uveljavitvi. Pri tem je treba posebej poudariti, da bodo nove vsebine avtorske pravice nastale po uveljavitvi nove zakonodaje, za prej nastale avtorske pravice pa bodo učinkovale samo za naprej, ne pa tudi za čas pred uveljavitvijo zakonske spremembe. Na tej podlagi v razmerjih, nastalih pred uveljavitvijo te zakonodaje, tako ne bo mogoče uveljaviti upravičenj iz navedenih vsebin, ker bi šlo v tem primeru za pravo retroaktivnost, ki pa je pravno nedopustna.

Navedena razlaga razjasnjuje tudi vprašanje v zvezi z ureditvijo vsebine, ki jo sedaj ureja 107. člen ZASP. V zvezi s to ureditvijo se je postavilo vprašanje, ali nova zakonodaja s takšno razlago ne posega v obstoječa konkretna pravna razmerja in na ta način učinkuje dejansko retroaktivno, kar bi bilo pravno nedopustno. Iz gramatikalne razlage tega člena izhaja pravna domneva, po kateri vse pravice soavtorjev preidejo na producenta, če s pogodbo ni drugače določeno. Pravna domneva je procesnopravni institut, ki v določenih primerih olajšuje nastanek materialnega pravnega razmerja. Razlog za nastanek pravne domneve leži v tem, da so v določenih zadevah dejstva praviloma enaka, zato pravo domneva, da so ta dejstva enaka v vseh primerih, razen če se v posameznem primeru ne dokaže drugače. Pravna domneva kot procesnopravni institut tako v ničemer ne vpliva na vsebino materialnopravnega razmerja, ki bi lahko nastalo tudi drugače, kot na primer z izjavo volje soavtorjev, da svoje pravice prenesejo na producenta. Glede na to tudi ne more vplivati na novo vsebino materialnopravnega razmerja, ki bo nastala z uveljavitvijo novega zakona.

Pravno stanje pred uveljavitvijo novega zakona je torej takšno, da so z uporabo pravne domneve vse pravice soavtorjev prešle na producenta. Pri te pa z uveljavitvijo novega zakona trčimo ob temeljni pravni postulat, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic kot jih sam ima (nemo plus iuris ad alium transferre potest quam ipse habet). Glede na to, da ob nastanku materialno pravnega razmerja, ki je nastalo na podlagi pravne domneve, ta pravica sploh še ni obstajala, je tako ni mogoče prenesti na drugega niti z izjavo svoje volje niti na podlagi pravne domneve, ki takšno izjavo nadomešča. Tako novo nastala pravica pripada avtorjem ne glede na to, ali so bile druge pravice pred tem na podlagi pravne domneve prenesene na producenta.

Nova ureditev tako v ničemer ne posega v zatečeno stanje konkretnih pravnih razmerij, ki so nastala na podlagi omenjenega 107. člena ZASP, ker slednja za nazaj teh razmerij v ničemer ne spreminja. Konkretna pravna razmerja po uveljavitvi nove zakonodaje ostanejo nespremenjena, tako da ne gre za položaj prepovedanega retroaktivnega spreminjanja teh razmerij. Od dneva uveljavitve novega zakona pa se pravice, ki izhajajo iz obstoječih pravnih razmerij vsebinsko dopolnijo z novimi upravičenji, ki jih prinaša novi pravni red.

Hipotetično bi lahko nova pravna ureditev sicer določila, da se nova pravica veže na pravni položaj drugih upravičenj, kar bi pomenilo, da pripada imetnikom pravic in ne neposredno avtorjem. Takšna ureditev pa bi bila neustavna, ker bi neposredno posegla v pretekla nastala pravna razmerja in bi tako šlo za pravo retroaktivnost, ki pa ni dopustna.

Iz povedanega bi torej sledilo, da bi novo upravičenje pripadlo avtorju, ki bi ga lahko začel uveljavljati od dneva začetka njegovega učinkovanja, torej od dneva uveljavitve novega zakona. To stališče jača tudi evropska zakonodaja, v skladu s katero je to novo upravičenje neodtujljiva pravica avtorja. Glede na takšen položaj se vsa upravičenja iz te pravice vežejo na avtorja, tako da postane ta pravica njegova osebna pravica, ki se ji ni mogoče odpovedati ali jo prenašati.

To pomeni, da s to pravico od uveljavitve novega zakona neposredno razpolagajo avtorji, ne glede na druge pravice, ki so jih do tedaj prenesli na producente. Praktično to pomeni, da se bodo morali producenti in avtorji v zvezi z uveljavljanjem te pravice dogovoriti za primerno in sorazmerno nadomestilo, kar bi bilo treba določiti tudi v novi zakonodaji.

Seveda ob tem ponovno opozarjamo, da je potrebna celostna ureditev tako, da se ne bo ob strani puščalo npr. filmskih producentov, ki v primerjavi z  glasbenimi založniki uživajo neprimerno manj pravic, kar je nedopustno pravno stanje.

Prav tako lahko zakonodajalec uredi vprašanje AV pravic v posebni spremembi in dopolnitvi zakona samo za AV sektor. Namreč, v diskusijah in razpravah v procesu implementacije je bilo večkrat  izraženo mnenje oblikovalcev zakona, da ne more urediti pravic samo za AV dela, temveč da mora, če že ureja, urediti pravice tudi za vsa ostala dela (glasbena in literarna).

Po temeljiti primerjalno pravni analizi teorije in prakse doma in v EU ugotavljamo, da z vidika zakonodajnega postopka ni nobene ovire, da ne bi zakonodajalec uredil AV področja v posebni spremembi in dopolnitvi zakona. Zakonodajalec je povsem suveren pri odločitvi, kdaj in kako, ter kateri del zakona bo spremenil.