Kratek komentar k osnutkoma predlogov ZASP-I in ZKUASP-A

Morpheus je v Matrici rekel Neu, da obstaja razlika med tem, da poznaš pot in tem, da po njej tudi hodiš. Ali drugače povedano: teorija je zgolj teorija in šele v fuziji s prakso da tiste, prave, najboljše rezultate.

Pred mesecem dni sta bila v javno obravnavo[1] dana osnutka predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah in osnutka predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic. Danes se izteče rok za posredovanje predlogov, komentarjev in dopolnitev na navedena osnutka.

Prenos direktiv EU 2019/789 in EU 2019/790 v slovenski pravni red se preveša v zaključno fazo. Zlasti osnutek predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic da slutiti, da je bil pripravljen 'kabinetno', brez kakršnegakoli upoštevanja stroke in številnih predlogov, ki jih je zainteresirana javnost podala pred več kot letom dni. Še to: smo edina članica EU, ki v zvezi z implementacijo direktiv ni izvedla niti ene(!) javne razprave, pa čeprav vsa Evropa govori o tem, da gre za tektonski premik na področju avtorskega prava. Pri nas je bil zgolj z enostranskim pisnim podajanjem predlogov in pripomb tako sicer ta vedno zanimiv in živahen uvodni del zakonodajnega procesa zreduciran na nivo upravnega postopka, čeprav bi moral biti skozi razne razprave s številnimi strokovnjaki in ostalimi, 'ki s(m)o hodili pot' ZKUASP v zadnjih petih letih, bogata izmenjava idej. Kot smo ji bili npr. lahko priča v Nemčiji. Ali pa na Nizozemskem in v Belgiji.

Pandemija nikakor ne sme biti izgovor, saj je prav ta prinesla nekaj pozitivnega: danes so na voljo mnoga orodja, ki nadomeščajo zbiranje v 'živo' in ki omogočajo, da zelo enostavno strokovno diskutiramo – če bi le bila volje tudi o izzivih, ki jih direktivi prinašata. Generacijska priložnost za ureditev razmer imetnikov pravic v digitalnem okolju namreč terja aktivnejši pristop, saj bomo sadove implementacije želi nadaljnja desetletja. Za razpravo še ni prepozno in upamo, da bodo odločevalci prisluhnili pobudi po čim prejšnjem strokovnem srečanju. Vprašanj je veliko. Idej in rešitev tudi. Veliko je tudi pozitivne mednarodne prakse. Konec koncev je bil razglašen konec epidemije, ukrepi pa že omogočajo organizacijo kake (manjšega) posveta.

Ta bi bil več kot potreben, saj si glede na dosedanje predloge imetniki pravic na avdio-vizualnih želijo posodobitve sedanjega stanja upravljanja s pravicami tako, da bo le-to nudilo odgovore na izzive 21. stoletja. Upajo na to, da bodo odločevalci prisluhnili njihovim pobudam. Če ti tega ne želijo, pa vsaj, da bodo odločevalci razmislili o ugotovitvah in napotkih organizacij, kot je WIPO. Ali pa strokovnjakom, kot je dr. SIlke Von Levinsky ali dr. Rachel Xalabarder, če so že zadržani glede pobud krovnih organizacij imetnikov CISAC, SAA, APEO-ARTS ali FERA – če naštejemo le nekatere.

Ohranjanje statusa-quo in sedanjega zelo ozkega sistema kolektivnega upravljanja pravic na avdiovizualnih delih bi dolgoročno škodilo interesom ne samo domače avdio-vizualne industrije, temveč bi zaradi multiplikativnih učinkov le-te posredno škodilo tudi slovenskemu turizmu, gostinstvu, ostalim storitvenim dejavnostim in Sloveniji nasploh.

Kot že rečeno, strokovne razprave v zadnjem letu ni bilo, tako da imetniki pravic nimajo ustreznih odgovorov na vprašanja, kot so, zakaj ZASP-I neutemeljeno podeljuje več pravic igralcem, kot so-avtorjem AV del ali pa zakaj ZKUASP-A neutemeljeno še naprej razlikuje med položajema imetnikov pravic na avdio-vizualnih delih in imetniki pravic na glasbenih in literarnih delih? Slednjim namreč nerazumno omogoča bistveno širši nabor pravic znotraj kolektivnega uveljavljanja.

Dolgoročno morda še usodneje za domače kreativno okolje je dejstvo, da ZKUASP-A neutemeljeno omogoča črpanje sredstev zgolj eni vrsti imetnikov pravic (avtorjem), ne pa tudi imetnikom sorodnih pravic (igralcem in filmskim producentom), prav tako pa neutemeljeno preprečuje črpanje sredstev pravnim osebam (ki so tudi imetniki pravic). Da najnižjega dovoljenega zneska v EU, ki ga lahko organizacije odvedejo v kulturne in socialne namene, niti ne omenjamo.

Do vseh zgoraj naštetih izzivov so se imetniki pravic, delujoči v številnih društvih na področju avdiovizualne ustvarjalnosti strokovno opredelili, na spletnem mestu MGRT pa lahko preberemo, da so svoje želje in pričakovanja tudi utemeljili ter skladno z napotki tudi priskrbeli primere dobrih praks iz drugih držav članic EU.

Kot lahko beremo, so utemeljeni in obrazloženi predlogi plod ne samo več kot leto dni trajajočega dela domačih in tujih strokovnjakov (vse skupaj je povezovala Družba Deloitte), temveč tudi izkušenj s sedanjim, skoraj tri desetletja starim, režimom (ne)upravljanja z njihovimi pravicami. Igralci, režiserji, scenaristi in producenti hodijo pot. Že od leta 1995.

Kot že omenjeno, je smernice za prenos direktiv pripravil tudi WIPO, katerega članica je tudi Slovenija oz. Urad RS za intelektualno lastnino. V javno objavljeni študiji je na 49. strani nedvoumno navedeno:

»It seems that the policy goals and principles of equitable remuneration are best fulfilled by a streaming remuneration … that … is not waivable by the performer and it is collected and distributed by performers’ CMOs.«

Študija je sicer narejena z osredotočenostjo na glasbene izvajalce, so pa ugotovitve in priporočila neposredno uporabljive tudi za celoten avdio-vizualni sektor in vse druge ustvarjalce, katerih uporaba del je v 21. stoletju na krilih koronakrize dosegla širino uporabe, ki si jo dr. Trampu, Oman in Zupančič leta 1995 niso upali niti zamisliti.

Zato je v imenu imetnikov pravic na avdiovizulanih delih potrebno ponovno navesti, da racionalnega razloga za kakršnokoli nasprotovanje kolektivnemu uveljavljanju pravic enostavno ni.

Dejstvo je (in o tem govore številne študije), da kolektivno upravljanje pravic zaradi principa 'one-stop-shop' tudi uporabnikom znižuje stroške, predvsem pa zagotavlja maksimalno pravno varnost poslovanja. Kolektivno uveljavljanje – v nasprotju z individualnim ali z uveljavljenjem pravic preko raznih agentur ali 'neodvisnih subjektov upravljanja', če želite – odlikujejo tri dejstva,zapisana v členih ZKUASP in sicer je kolektivno upravjlanje:

(a) transparentno,

(b) močno regulirano in nadzorovano

in

(c) vključujoče, saj za razliko od delovanja agentur ali drugih oblik ustrezno poslovno zavetje nudi tudi najšibkejšim členom v verigi. Tega vsega prav gotovo ne moremo trditi za prav noben drug način uveljavljanja.

Kot je pokazala pretekla praksa, MGRT zna in zmore direktivo prenesti tudi v bistveno širšem obsegu. To možnost je do sedaj sicer izkoristili samo pri urejanju vprašanja nadzora kolektivnih organizacij, pa vendarle....

Slika 1:

Na tem mestu ne bi želeli zaiti v razprave o prenormiranosti našega prostora. Želimo pa poudariti, da s prenosom Direktive 2014/262016/24 o kolektiven upravljanju preko 'minimalnih' določb pred leti– vsaj na AIPA – imetniki pravic niso dobili niti evra več nadomestil.

Je pa dejstvo, bi pa se jim njihov materialni status s pozitivnim prenosom direktiv EU 2019/789 in EU 2019/790 znatno izboljšal. In s tem pogoji za nadaljnje ustvarjanje. Na kakšen način želijo imeti urejene pravice so nedavno izrazili tudi v javnem pozivu, pod katerega se je podpisalo skoraj 300 najvidnejših ustvarjalcev iz avdio-vizualnega področja.

Upamo, da jim bodo prisluhnili tudi odločevalci in da bodo z njimi stopili na novo skupno pot.

AIPA