Afrika in Slovenija

Danes, 21. junija, se pričenja v Harareju v Zimbabveju seminar z naslovom Digitalno licenciranje in dokumentacija. Organizira ga Afriška regionalna organizacija za intelektualno lastnino (ARIPO)

v sodelovanju s Svetovno organizacija za intelektualno lastnino (WIPO).

Med sodelujočimi bo tudi Gregor Štibernik, ki bo sodeloval na panelu o pomenu pozitivnega pravnega in regulativnega okolja za učinkovito kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic.

Na AIPA smo že večkrat poudarili, da pozitivno okolje kolektivnega ustvarjanja sestavljajo trije stebri:

a) imetniki pravic in njihove kolektivne organizacije

b) uporabniki in njihova reprezentativna združenje

c) država z vsem svojim aparatom.

In kakšno je stanje pri nas?

Spričo poslovnih rezultatov, ki jih dosegamo na AIPA, bi morali biti več kot samo zadovoljni. Zlasti v primerjavi z Afriko. Pa vendarle bi bilo takšno razmišljanje varljivo.

Vsi ti, tudi v mednarodnem merilu, izjemni rezultati AIPA težko zakrijejo kruto realnost kolektivnega uveljavljanja pravic na AV delih v Sloveniji. Žal smo v globoki hibernaciji in v primerjavi z ostalimi državami vse bolj nazadujemo. Medklic: za nove pravice je bilo pri nas dovoljenje zadnjič podeljeno daljnega leta 2007!

Pred petnajstimi leti.

Vmes smo dobili pametne telefone, tablice, Netflix, HBO, Voyo, Amazon Prime, 180˚ in 360˚ video itd. In pravice ? Te se še vedno upravljajo na nivoju leta 1995, po principih, ko smo si navdušenci izmenjavali filme na VHS kasetah! Približno takrat je bil v tem delu zadnjič spremenjen tudi ZASP.

Že bežen mednarodni pregled stanja pokaže, da čez mejo imetniki pravic na AV delih uveljavljajo svoje pravice v 4-, 5- ali celo 6-krat večjem obsegu kot v Sloveniji! »Zmagovalke«, se pravi Švica, Francija, Slovaška (!) in Španija, preko sistema kolektivnega uveljavljanja za imetnike uveljavljajo kar 9-krat (!) več pravic!

V Sloveniji samo dve ! Kar pomeni, da smo na tem področju trikrat slabši od najslabšega!

Zato na AIPA menimo, da bi morala tudi država z vsem svojim aparatom, ki je še kako pomemben del sistema kolektivnega upravljanja, narediti vse, kar je v njeni moči, da bi bile te razlike čim manjše.

A zaenkrat smo ujeti v tog sistem izjemno razdrobljenih dovoljenj, vsaka sprememba (ali dopolnitev) le-teh pa se je navkljub drugačnemu in povečanemu načinu uporabe zaščitenih del izkazala za nemogočo, v najboljšem primeru pa 10-let trajajočo sago.

In to navkljub kopici pravnikov, ki so v zadnjih petnajstih letih ne samo v zvezi z AIPA, temveč tudi ostalimi 4 kolektivnimi organizacijami delali na pridobitvah ali razširitvah dovoljenj kolektivnih organizacij pri nas.

Priznajmo si: naše okolje kolektivnega upravljanja je zastarelo in nekonkurenčno, do imetnikov pravic na AV delih pa izjemno neprijazno.

Manj kot se pravic uveljavlja skozi sistem kolektivnega uveljavljanja, bolj se oddaljujemo tudi od koncepta »one-stop-shop«; uporabniki pa morajo namesto ene pogodbe s kolektivno organizacijo imeti stotine individualnih s prav vsakim posameznim imetnikom pravic. Zastarel sistem področja kolektivnega upravljanja, ki ne upošteva realnega življenja, slabi celoten slovenski prostor, draži uveljavljanje pravic in nas oddaljuje od tako opevanega skandinavskega sistema.

Strateškega dialoga na to temo ne pomnimo in ob njegovem izostanku tako ne imetniki pravic ne uporabniki in ne kolektivne organizacije ne vemo, kako si pristojni v državi predstavljajo razvoj področja intelektualne lastnine.

AIPA ima vizijo in rešitve, ki jih od nas terja izjemen razvoj AV področja, kot aktivna članica svetovnih in evropskih krovnih organizacij pa smo pripravljeni svoje znanje in izkušnje, ki jih imamo, ter izjemne mednarodne povezave, deliti z vsemi deležniki.

Prepričani smo, da bo le ustrezno voden strokoven dialog vseh deležnikov sistema Slovenijo zopet vrnil na mesto, kjer je nekoč že bila: v 1990-ih je imela vzorno urejeno področje avtorskega prava in bila model, kako »se stvari streže«.