Implementirajmo najbolj učinkovit mehanizem za pošteno nadomestilo
Datum objave: 16.09.2020
Z namenom podpreti implementacijo copyright direktive je AEPO-ARTIS prosil vodilno akademsko profesorico Raquel Xalabarder, da na to temo napiše ekspertizo. Javno dostopna je na tej povezavi.
Profesorica se v ekspertizi močno zavzema za idejo neodrekljive pravice do nadomestila za primere dajanja na voljo javnosti, saj dobesedna implementacija načela iz 18. člena Direktive o enotnem digitalnem trgu (DEDT) ni dovolj. Države članice so ne samo dolžne – od njih se celo pričakuje, da gredo dlje in implementirajo vse tiste mehanizme, ki bodo učinkovito zagotovili pošteno nadomestilo za avtorje in izvajalce.
“Poleg tega, da načelo poštenega nadomestila iz 18. člena DEDT potrjuje pomembnost nacionalnega zakonodajalca v zagotavljanju dosege tega cilja, mu nalaga tudi obveznost raziskati in implementirati poln potencial različnih mehanizmov ter njihovo prilagoditev potrebam posameznih sektorjev.”
Nadalje v ekspertizi (na straneh 25 do 47) naslovi več možnih “mehanizmov”, ki bi lahko prišli v poštev ((i) obvezna pogodbena določila, (ii) kolektivna pogajanja in (iii) zakonske pravice do nadomestila), po preučitvi vseh pa na strani 59 sklene, da ''…pretekle izkušnje kažejo, da obvezna pogodbena določila sama po sebi niso dovolj…”
Za najbolj učinkovit mehanizem za zagotovitev primernega in sorazmernega nadomestila za avtorje in izvajalce so se izkazale ''…neodrekljive (in neodtujljive) zakonske pravice do dodatnega nadomestila, ki jih avtorjem in izvajalcem dodeli zakon, plačajo jih uporabniki varovanih del, zbirajo in delijo pa kolektivne organizacije.''
Kasneje v prispevku gre v svojem podajanju profesorica Raquel Xalabarder še dlje in neposredno zagovarja uporabo zakonske pravice do dodatnega nadomestila. Navaja (na strani 62, odstavek označen s številko 7):
“Države članice smejo in se jih spodbuja, da uporabijo mehanizem dodatnega nadomestila (kot je to urejeno za pravico izposoje v členu 5.3 Direktive o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine), da bi zagotovile nadomestilo za druge namene in trge uporabe. Pri tem bi se morali učiti iz izkušenj: pravice do dodatnega nadomestila so najbolj učinkovite, kadar so določene kot neodrekljive (in neodtujljive), upravljane kolektivno (obvezno kolektivno, če je treba) in plačane s strani uporabnikov.”
Pri svoji poti do tega zaključka avtorica tudi ugotavlja (stran 63, odstavek označen s številko 10), da so ukrepi, zajeti v členih 19 do 22 direktive (o preglednosti, mehanizmu prilagoditve pogodbe, postopku alternativnega reševanja sporov in pravici do preklica), neučinkoviti.
“Dlje kot gre nacionalni zakonodajalec v implementaciji polnega spektra mehanizmov, ki so dovoljeni v 18. členu DEDT, manj potrebe bodo imeli avtorji in izvajalci po posluževanju ex-post mehanizmov iz členov 19 do 22 DEDT, ki v splošnem niso uspeli, kot smo že videli, zagotoviti poštenega nadomestila za avtorje in izvajalce.”
“Pravice do dodatnega nadomestila zagotavljajo stalen pritok dohodkov za vse avtorje in izvajalce ne glede na njihovo narodnost, in sicer za trenutne kot tudi bodoče načine uporabe brez potrebe po prilagajanju pogodb ali ponovnih pogajanjih o določilih pogodb. Te pravice niti ne motijo izvajanje in uveljavljanje izključnih pravic, niti ne motijo verige eksploatacije, ki ostaja v rokah producentov in imetnikov pravic.”