AIPA Intervju s Petro Vidmar: O potencialu, strategiji razvoja, piratstvu in umetni inteligenci

Filmska (ko)producentka Petra Vidmar je predsedovanje Društva filmskih producentk in producentov Slovenije (FPS) lani prevzela po izjemno uspešnem vodenju producenta Danijela Hočevarja. Veliko naporov vlaga v obveščenost članstva in njihovo aktivacijo pri oblikovanju ključnih dokumentov. To se kaže tudi v njihovi dejavni vlogi pri pripravi nedavno predstavljene strategije razvoja slovenske AV industrije. Ne boji se priložnosti in ve, da je treba potencial slovenskih AV ustvarjalcev predstaviti (tujim) partnerjem. Kritično razmišlja o izzivih današnjega časa, kot je uporaba umetne inteligence (UI), in ima jasno predstavo, katere pomanjkljivosti bi slovenska filmska industrija lahko naslovila s povečanim obsegom javnega sofinanciranja. Svoje ugotovitve in opažanja redno deli kot članica upravnega odbora Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev (ZDSFU).

Kaj je tisto, kar je za vašo panogo trenutno največji izziv, in kako se prenaša na lokalno raven, v dvomilijonsko Slovenijo?

Všeč mi je, da omenjate celotno Slovenijo, saj se izzive AV industrije premnogokrat razume, kot da se nanašajo na peščico, dejansko pa so nekakšen odraz celotne države. Pred nami jih je kar nekaj in vsi so med seboj sosledno povezani, a daleč od tega, da bi bili nerešljivi. Nenaslavljanje izzivov lahko za naš sektor pomeni stagnacijo v ključnem momentu, ko imamo možnosti za rast, posledično pa celo poslabšanje, če ne pristopimo celostno in načrtno. Tako FPS kot ostala strokovna društva in naš ZDSFU na izzive opozarjamo že dlje časa, a zdaj jih naslavljamo sistemsko in strateško, saj smo s svetovalno družbo Deloitte pripravili študijo – uradno smo jo razgrnili februarja, predstavljena je bila v aprilskem Megafonu, širše in konkretneje pa na letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu, dveh okroglih mizah in posvetu v Državnem svetu Republike Slovenije. Država se mora zavedati gospodarskega potenciala AV industrije, ki ima eno najvišjih dodatnih vrednosti, deluje v skladu z EU smernicami zelenega prehoda in izjemno okolju prijazno, hkrati pa posredno učinkuje na druge (podporne) panoge, npr. turizem. Ob vsem tem nikakor ne smemo pozabiti, da je ustvarjanje slovenskih AV del tudi izredno pomemben gradnik nacionalne kulture.

Kot predstavnica industrije, je rast tista, ki si jo želite, ali je v Sloveniji sektor dosegel svoj obseg?

Zaenkrat nismo niti blizu potenciala rasti. Pa imamo okolje, ki omogoča napredek? Ne (še), in prav za to moramo delati vsi skupaj, tudi z odločevalci, od katerih potrebujemo določene premike, da bi sektor lahko rastel, šel s časom in napredoval. Zares sem mnenja, da smo kot država na neki kritični točki, ko imamo neverjeten potencial, predvsem človeški, ki pa nam kaj hitro lahko poide, če mu ne bomo zagotovili ustreznih pogojev in strokovnega, neodvisnega delovanja.

Foto: Mimi Antolović

Se odpirajo možnosti za še boljše, inovativnejše izdelke, z višjo dodano vrednostjo?

Vsekakor! Mnogo jih čaka na ustrezne pogoje in priložnosti, kar pa je seveda povezano tudi z višino (so)financiranja, zakonskimi podlagami, ki potrebujejo prevetritev, podzakonskimi akti, recimo pravilniki, nenazadnje z neodvisnim delovanjem krovne organizacije, tj. Slovenskega filmskega centra (SFC). In spet bom povezala temo s človeškim potencialom. Imamo ga, imamo ideje za projekte, ki lahko prispevajo presenetljivo visoko dodatno vrednost in presežejo meje Slovenije. 

Ko govoriva o potencialih, morava omeniti, da ste se letos kot predstavnica nacionalne AV industrije udeležili poti slovenske gospodarske delegacije v Južno Korejo.

To je bil prvi obisk, h kateremu smo bili povabljeni predstavniki AV industrije. V Seulu sta v okviru uradne diplomatsko-gospodarske delegacije poleg mene kot predstavnika slovenske AV industrije sodelovala še kolega Jure Vizjak in Boris Dolenc. Obisk Južne Koreje, na čelu z ministrom za gospodarstvo, turizem in šport  Matjažem Hanom in podpredsednico vlade ter ministrico za zunanje in evropske zadeve Tanjo Fajon, je nov mejnik, ki kaže napredek razumevanja, da mora biti AV industrija enakovredno zastopana tako v kulturi kot gospodarstvu, torej je element državnih interesov, ki jim politika nameni pozornost. Tovrstni dogodki odpirajo priložnosti za stike na najvišjih ravneh, povezovanje in nove poslovne obete za razvoj in prosperiteto ne le sektorja, temveč države.

In kako ocenjujete prvo priložnost?

Obisk v Južni Koreji je bil uspešen, saj smo spoznali organizacije, ki predstavljajo možnosti izvoznega okna za slovenska AV dela in graditve kulturne diplomacije, pa tudi producente, ki razmišljajo o snemanju v Sloveniji. Slednjim smo seveda predstavili gospodarsko okolje s poudarkom na davčnih spodbudah za snemanje, naše naravne lokacije, od morja do Alp, predvsem pa dostopnost do izjemnih, visoko usposobljenih avtorjev, igralcev in ostalih AV ustvarjalcev, ki lahko odlično prispevajo k njihovim projektom. Vsekakor so največja dodatna vrednost slovenske AV industrije ljudje.

Foto: Arhiv Ministrvo za kulturo

Na globalni ravni ne moreva mimo UI in izzivov, ki jih odpira v zahodnem svetu.

Izjemno sem zadovoljna, da sta WGA in SAG-AFTRA kot eno od tem pogajanj odprla tudi (zlo)rabo UI. Mislim, da nismo dobro pripravljeni, predvsem bo treba postaviti jasne meje in omejitve. Kot velika zagovornica avtorske pravice sem vsekakor ogorčena nad možnostjo, da bi nekdo izvorno delo nekoga s pomočjo umetne inteligence pohabil in s tem ustvaril »nov« izdelek. Prav tako se bo odprlo vprašanje, kdo je izvorni lastnik UI, kdo bo postal lastnik »pohabljenčka«. Nujna je hitra zakonodaja z nekim časovnim moratorijem, da se ta »vakum« izkoristi za preučitev, kaj se bo UI tehnologiji dovolilo in kaj ne. Ampak pretvorba in izpeljanke avtorskega, soavtorskega ali izvajalskega dela morajo biti primarne, tj. brez privolitve nedotakljive.

Vrniva se  v slovensko okolje. Kakšne so razlike v zaščiti pravic AV ustvarjalcev glede na leto 2013 danes, 10 let kasneje?

Ne morem govoriti v imenu vseh, verjetno pa lahko v večini članstva FPS: glede zaščite naših pravic smo v teh 10 letih, odkar deluje AIPA, napredovali. Seveda imamo še nekaj segmentov, ki jih je treba urediti, a teh tudi AIPA brez spremembe zakonodaje, npr. v boju proti piratstvu, in pridobitve dovoljenj, npr. namenski skladi in producenti, ne more še v celoti nasloviti.

Kakšna je vaša percepcija vloge, ki jo AIPA opravlja?

AIPA kot kolektivna organizacija predvsem vse naloge opravlja transparentno. Da je temu dosledno tako, so v nadzornih organih vsi trije nosilci pravic zastopani enakopravno, torej AIPA ni organizacija peščice, ampak skupna organizacija soavtorjev, izvajalcev, producentov. Naloge AIPA so raznotere, od dokaj monotonih in tehničnih, npr. mednarodnih dogovorov, ki omogočajo pobiranje nadomestila za vse upravičence člane AIPA zunaj naših meja, do zelo konkretnih, osebnih, npr. namenskih skladov. Pomembna sta tudi izobraževanje in pomoč članom, da se vsi zavedamo svojih pravic in jih, opolnomočeni s pomočjo pridobljenega znanja, ne le pričakujemo, ampak predvsem tudi zahtevamo.

Kje vidite področja zaščite intelektualne lastnine v vaši industriji, ki v Sloveniji danes zahtevajo poseben fokus?

Vsekakor zaščita. Največja rak rana za vse ustvarjalce je piratstvo. Še danes, morda celo bolj kot kdajkoli, krati pravice mnogim ustvarjalcem. Z ustanovitvijo Društva Kopriva k. o., ki ima dovoljenje za pobiranje nadomestila za vse prodane nosilce, na katerih se naša dela hranijo, razmnožujejo in delijo, smo težavo naslovili le delno. Današnja tehnologija ponudnikov internetnih storitev zahteva, da temo obravnavamo bolj celostno, z ustrezno zakonodajo, za začetek pa vsaj z nacionalno akcijo ozaveščanja in vzpodbude spoštovanja avtorske pravice. Naslednji fokus je sicer bolj mikronarave, tj. odnos med neodvisnimi producenti in izdajatelji AV programa, a pomemben. Govorim o filmskih in AV delih, bodisi da nastajajo v koprodukciji s prikazovalci bodisi da gre za njihov kasnejši odkup. Eurimages začenja 3-letni pilotni projekt sofinanciranja mednarodno koproduciranih serij, in ker se zaveda, da smo neodvisni producenti v slabšem položaju, podporo pogojuje s tem, da morajo dela krožiti, prikazovalci pa si za svoj doprinos ne smejo nerazumno dolgo lastiti prostora in časa.

V duhu predstavitev strateškega načrta nacionalne AV industrije, pri katerem so sodelovala društva v okviru ZDSFU, naj bi država, bodiva optimistična, sredstva za slovenski film v letu 2024 povečala na 20 milijonov evrov.

Vsekakor takšno potezo od države pričakujem; po eni strani kot progresivno zavedanje, da je AV ustvarjanje pomemben gradnik slovenske kulture, po drugi kot premišljeno pragmatično potezo, saj predstavlja AV industrija velik gospodarski potencial s svojim razpršenim delovanjem in vplivom na mnoge druge nacionalne gospodarske dejavnosti. Ker ste omenili optimizem, bom optimistično razumela, da je na voljo 20 milijonov programskih sredstev za razvoj in realizacijo filmskih in AV del. S takšnim letnim »budžetom« bi lahko SFC dvignil splošno višino financiranja po posameznem projektu. Od razvoja do realizacije, pa tudi promocije ter distribucije, ki vedno ostane kot tretje kolo zapostavljen del celotne verige. Predvsem bi višje financiranje po posameznem projektu pomenilo tudi precej hitrejši napredek nekega projekta in avtorjev. Eno je iskati po Evropi 20–30 % dodatnega, koprodukcijskega financiranja, povsem nekaj drugega pa je najti 40–50 % preostalih sredstev, kar je situacija dandanes. Ne moremo si zatiskati oči in misliti, da višina sredstev ne vpliva na končno AV delo oz. film. Zares je frustrirajoče, da mladi avtor ustvari prvenec, potem pa čaka na naslednjo priložnost 5, celo 10 let. To delno stagnacijo in zaviranje talentov moramo resno nasloviti.

Se problem sofinanciranja kaže še kje drugje?

Ob razmišljanju o dvigu sofinanciranja po posameznih projektih ne smemo zanemariti manjšinskih koprodukcij. Trenutni režim ne privablja kaj dosti zahodnoevropskih koproducentov, saj preprosto ne zmoremo zagotoviti potrebne višine sredstev. Slovenski producent, ki mu uspe postati partner v takih projektih, pa omogoči tudi našim avtorjem, igralcem in ostalim AV ustvarjalcem vstop v mednarodne, torej bolj prepoznavne projekte. Če greva naprej, sredstva, namenjena za izobraževanje, bi bilo treba sprostiti birokratskih okov – zaradi njih strokovna društva sofinanciramo programe, ki bi jih moral izvajati SFC kot del svojih nalog po zakonu. Namesto zdajšnje omejitve višine financiranja in določil, koliko moramo sami priskrbeti iz svojih sredstev, je treba naše aktivnosti in skrb za izobraževanje ter napredek primerno ovrednotiti in tudi financirati preko sistemske ureditve podpore društvom. Nenazadnje bi moral SFC, kot javna agencija, resneje vstopiti tudi v financiranje serij, ki jih dandanes financirajo skoraj že vse s SFC sorodne evropske institucije. Nujno potrebujemo resen zagon razvoja in premišljen sistem financiranja realizacije, ki bi tudi lokalno televizijsko okolje spodbudila v sofinanciranje slovenskih AV del, namenjenih tv-publiki.

Pogledava še v vrsto čakajočih?

Iz predalov bi lahko potegnili številne projekte nacionalnega pomena, v fazi scenarija so ostali marsikateri spisani po največjih literarnih delih, npr. Bobri, Alamut ... Seveda so zahtevnejši, potrebujejo dodatno sofinanciranje, najbrž do 5 milijonov, a gre za kulturne projekte posebnega nacionalnega pomena, ki se v sklopu doslej uveljavljenega sofinanciranja nikakor ne morejo realizirati.  

In za konec, pogled k publiki?

Če optimizem preobrnem realizmom in imamo 20 milijonov za slovensko filmsko in AV industrijo, moramo nasloviti še nesprejemljivo kadrovsko podhranjenost SFC, ki bi se moral okrepiti z nekaj zaposlenimi, da bi lahko na nekem nivoju izvajal javno službo in smotrno skrbel za proračun, ki mu ga zaupa država. Naj sklenem pogovor z nekoliko širšim, še vedno nacionalnim pogledom: Ustvarjena dela morajo biti dostopna kar najširšemu krogu gledalcev, a prevetriti je treba tudi financiranje – obstoječi modeli že sedaj niso zadostni, večji obseg pa bo problem samo še potenciral.