AIPA in IPF za učinkovitejšo zaščito imetnikov pravic

Kolektivni organizaciji AIPA in IPF sta podpisali pismo o nameri, s katerim želita poenostaviti upravljanje določenih pravic na videogramih, zlasti na videospotih. Glede na to, da so t. i. kratki glasbeni filmi zelo specifično AV delo, je AIPA v novih dovoljenjih zaprosila za njihovo uveljavljanje pravic na videspotih zgolj za soavtorje, za izvajalce in producente pa je za to vrsto AV del vloge oddal IPF. Namen pisma je vzpostavitev organizacijsko in stroškovno učinkovitega načina zbiranja in delitve nadomestil za ta dela.

Postulat AIPA je povečanje učinkovitosti zaščite naših članov. Področje, kjer imamo še nekaj izzivov, so videospoti, to so avdiovizualne oblike glasbenih del, kjer smo ugotovili veliko prekrivanje zaščitenih vlog s siceršnjimi imetniki pravic, ki jih ščiti IPF. »AIPA upravlja pravice soavtorjev, izvajalcev in filmskih producentov na videogramih oz. avdiovizualnih delih, IPF pa pravice glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, s tem da so izvajalci na fonogramih v veliki večini tudi izvajalci na videogramih, proizvajalci fonogramov pa večinoma filmski producenti videospotov,« pojasnjuje ugotovljeno stanje direktor AIPA Gregor Štibernik.

Brez nepotrebnega podvajanja prijav in stroškov

Ker tako IPF kot AIPA (sicer vsak za svojo kategorijo imetnikov pravic) uveljavljata pravice iz naslova uporabe videspotov, morajo ustvarjalci posledično prijavljati dela pri obeh kolektivnih organizacijah: »Takšen pristop podvaja opravila pri kolektivnem upravljanju in po nepotrebnem viša stroške imetnikov pravic, zato smo presodili, da je bolje, da organizaciji vzpostavita sistem upravljanja omenjenih pravic na enem mestu,« pojasnjuje Gregor Štibernik.

Glede na to, da ima tudi IPF za glasbene izvajalce in proizvajalce fonogramov vzpostavljeno IT infrastrukturo, ustvarjeno bazo podatkov o varovanih delih in bazo imetnikov pravic na varovanih delih ter dostop do mednarodnih baz podatkov o varovanih delih in imetnikih pravic, na drugi strani pa znotraj repertoarja, ki ga zastopa AIPA, t. i. videospoti predstavljajo manjši obseg uporabe varovanih del, je z vidika obeh kolektivnih organizacij smiselno, kot izpostavlja Štibernik, da se naloge zbiranja in delitve skoncentrirajo na enem mestu. T. i. videospoti so, tako kaže tudi tuja praksa, posebna vrsta AV del, ki je tesneje povezana s fonogrami, kot pa s ‘klasičnimi’ producenti in pri tem še dodaja: »Naše pismo o nameri še ni zavezujoči dogovor organov upravljanja kolektivnih organizacij in še ne predstavlja vloge za spremembo dovoljenj v smislu ZKUASP. Želimo le narediti najboljše in največ za imetnike pravic, ki bodo morali koncept podpreti, postopek spremembe dovoljenj pa bo treba izvesti tudi na Uradu za intelektualno lastnino.«

Na vrsti so imetniki pravic

V IPF izpostavljajo, da pismo o nameri pomeni pomemben korak k optimizaciji zbiranja in delitve nadomestil za vsa glasbena dela in da jih zdaj čakajo naslednji koraki: »Po tem, ko smo ugotovili nesmiselnost dvojnega zbiranja podatkov, obračunavanja, deljenja in drugih opravil, moramo zdaj s tem seznaniti vse deležnike, jim to predstaviti in iskati najboljše rešitve upravljanja pravic. Pridobiti je treba tudi soglasja, potem bomo lahko uradno zaprosili za ustrezna dovoljenja,« izpostavlja direktor IPF Viljem Marjan Hribar.