Španija z implementacijo direktive zaščitila vse pravice avdiovizualnih ustvarjalcev

Španija je pred dnevi brez velikega "pompa" implementirala direktivo o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu, skupaj z 18. členom, ki predvideva primerno in proporcionalno nadomestilo za avdiovizualne ustvarjalce. Še bolj pomembno je to, da so španski odločevalci v zakonodaji ohranili obstoječo pravico do nadomestila z naslova štirih vrst uporabe (kinematografija, televizija, različni nosilci in splet). To pomeni, da bodo španski avdiovizualni ustvarjalci odslej dobivali nadomestilo z naslova vseh vrst znane uporabe, tudi z naslova uporabe na platformah UGC (uporabniško ustvarjena vsebina). Kot so poudarili na španskem kulturnem ministrstvu, so se z novo zakonodajo o avtorskih pravicah prilagodili digitalnemu okolju, ob tem pa prav vsem umetnikom in ustvarjalcem omogočili, da bodo za svoje delo pravično plačani.

Španija je bila že doslej eden najboljših primerov pravne prakse na področju zaščite avtorskih pravic avdiovizualnih ustvarjalcev na svetu (več o tem na tej povezavi). To je spodbudilo tudi hiter razvoj sektorja, saj je ta v minulih desetletjih beležil izjemen uspeh. Filmi, serije, televizijski programi in druga avdiovizualna dela so Španiji pomagali, da se uveljavi kot pomemben globalni igralec na kulturnem in gospodarskem področju. To se seveda odraža tudi v dobrih gospodarskih kazalcih, ki kažejo na rast prihodkov, višjo produkcijo filmov, višji izvoz, pa tudi vse višja nadomestila za tiste, ki so vse to omogočili - za ustvarjalce.

Razcvet avdiovizualnega sektorja v Španiji je, tako kot v Italiji (več o tem na tej povezavi), omogočila dobra pravna ureditev. Ta že od leta 1996 ustvarjalcem zagotavlja tudi neodpovedljivo pravico do nadomestila, ki velja za prej omenjene štiri vrste uporabe. Prav ta pravica je nove rodove kreativcev spodbudila k še boljšemu ustvarjanju, zato se je produkcija filmov na letni ravni z 110, kolikor so jih realizirali v letu 2003, zvišala na 265 v letu 2019.

Pravica do nadomestila je po španskem zakonu obvezno kolektivno upravljana, za pogajanja, določanje tarif, zbiranje in deljenje nadomestil in sporazume s tujimi kolektivnimi organizacijami pa so za avdiovizualne ustvarjalce zadolžene kolektivne organizacije AISGE (Artistas Intérpretes Sociedad De Gestión España), SGAE (Sociedad General de Autores y Editores) in DAMA (Derechos de Autor de Medios Audiovisuales). Nadomestila ne plačujejo producenti, ampak končni uporabniki (upravljavci kinematografov, televizijske hiše, platforme VOD, itd). Ustvarjalci tako po zakonu ne morejo prenesti pravico do nadomestila na producente, ti pa v zameno obdržijo izključne pravice za licenciranje, in sicer na podlagi domneve, da so jih jim avtorji in igralci dodelili.

Z višjimi prihodki in uporabo na spletu so se zvišala tudi zbrana nadomestila. Leta 2015 sta kolektivni organizaciji SGAE in DAMA zbrali za okoli 500.000 evrov nadomestil za režiserje in scenariste iz naslova uporabe del na spletu, predlani pa že 3,2 milijona evrov. SGAE in DAMA sicer letno zbereta za približno 45 milijonov evrov vseh nadomestil, kar je lani pomenilo približno devet odstotkov vseh nadomestil, ki so jih avdiovizualne "kolektivke" zbrale globalno.

Španska zakonodaja predvideva, da gredo zbrana nadomestila tudi za razvoj ustvarjalcev in sektorja. Tako so AISGE, SGAE in DAMA dolžne spodbujati socialne, promocijske in kulturne aktivnosti avdiovizualnih ustvarjalcev, in sicer z 20 odstotkov zbranih sredstev iz naslova privatnega kopiranja in s 15 odstotkov nerazdeljenih sredstev z naslova drugih nadomestil. Španska ureditev se je v času pandemije izkazala kot zelo dobra. Nadomestila so španskim ustvarjalcem omogočila dostojnejše življenje, kot so ga imeli njihovi kolegi v državah, kjer ne dobivajo nadomestil.

V AIPA pozdravljamo odločitev španskih odločevalcev in hkrati upamo, da se bo Slovenija z ustrezno implementacijo direktive kmalu pridružila državam, ki ščitijo svoje avdiovizualne ustvarjalce in panogo kot celoto. Le s pravičnimi nadomestili za avdiovizualne ustvarjalce ohranjamo njihovo nadaljnje delo ter razvoj evropske in slovenske kulture. Ker tega nadomestila ni, se praktično vsi avdiovizualni ustvarjalci v zadnjem letu in pol srečujejo še z večjimi finančnimi težavami kot prej. To je v primeru Slovenije še toliko bolj pereče, saj večina ustvarjalcev nima redne zaposlitve in delo opravlja s statusom samostojnih podjetnikov oz. samozaposlenih v kulturi.

Vendar bi lahko Slovenija to zelo hitro uredila. Španska ali italijanska ureditev je zelo dobra, saj avdiovizualni ustvarjalci dobijo pravično nadomestilo, mnogo pa je tudi drugih sredstev, namenjenih ustvarjalcem. Taka ureditev ne bi bila na plečih države, saj bi ga plačale spletne platforme, ki so nesporne finančne zmagovalke koronakrize. Prihodki in število naročnikov spletih platform se je v času različnih omejitev, ko so ljudje morali ostati doma, tako hitro povečevalo, da je presenetilo tudi same platforme. Vendar pa svojega uspeha ne želijo, vsaj ne prostovoljno, deliti s tistimi, ki so jim razcvet omogočili. Z ustvarjalci.

V AIPA tudi poudarjamo, da pravica do nadomestila zagotavlja stalen pritok dohodkov za vse avtorje in izvajalce, in sicer za trenutne in tudi bodoče načine uporabe. Za slednje ne bo potrebe po prilagajanju pogodb ali ponovnih pogajanjih o določilih pogodb. Pomembno je tudi to, da pravica do nadomestila ne moti izvajanja in uveljavljanje izključnih pravic, niti ne moti verige eksploatacije, ki ostaja v rokah producentov in imetnikov pravic. Prav tako - kot omenjeno - država z nadomestili ne bi imela nobenih stroškov, ampak bo lahko celo pobrala več davkov, tudi od platform.