Kako to delajo Italijani

PRAVICA DO NADOMESTILA…

Italija ima vrhunsko avdiovizualno industrijo, ki producira svetovno znane filme, drame, TV oddaje in druga avdiovizualna dela. To je privedlo do hitrega razvoja sektorja, ki vsako leto beleži višje prihodke, večjo prodajo kino vstopnic, višjo produkcijo in izvoz, pa tudi višja nadomestila za avtorje.

Italija je namreč že leta 1997 sprejela avtorsko zakonodajo, ki med drugim predvideva tudi neodpovedljivo pravico do nadomestila, in sicer za praktično vse vrste uporabe del, tudi na spletu. Prav to je tisto, kar je povzročilo, da se je po letu 1997 v Italiji eksponentno povečalo spodbujanje ustvarjalnosti, kar je vzgojilo nove rodove avdiovizualnih ustvarjalcev in se odrazilo v hitri rasti panoge in novih delovnih mestih. Zato ni presenetljivo, da italijanska filmska industrija na letni ravni ustvari največ igranih filmov v Evropi, in sicer še več, kot kolegi iz Španije ali Francije, Nizozemske in Švice.

…ZA VSE VRSTE UPORABE

Italijanska avtorska zakonodaja, ki s stališča ustvarjalcev velja za eno najboljših na svetu, predvideva nadomestilo iz naslova petih vrst uporabe del. Tako avdiovizualni ustvarjalci dobivajo nadomestilo z naslova katerekoli javne uporabe njihovih del na televiziji, v kabelskem omrežju, na satelitu in v kinematografih, pa tudi iz naslova uporabe v javnih prostorih (hoteli, restavracije, gostinski lokali, transport) in na spletu. Nadomestilo z naslova uporabe na spletu velja za vse vrste uporabe, tudi za t.i. streamanje in video na zahtevo.

Avdiovizualni ustvarjalci so upravičeni tudi do nadomestila za prevod in adaptacijo avdiovizualnih del v italijanski jezik (večina tujih filmov, serij, ipd. je v Italiji namreč sinhroniziranih), pa tudi do nadomestila iz naslova izposoje del na različnih nosilcih.

SRCE SISTEMA SO KOLEKTIVNE ORGANIZACIJE

Osrednjo vlogo pri uveljavljanju pravic vseh italijanskih ustvarjalcev igrajo kolektivne organizacije, ki so ene najbolje organiziranih na svetu. Pravico do nadomestila za avdiovizualne ustvarjalce uveljavlja kolektivna organizacija SIAE. Ta zbira nadomestila od končnih uporabnikov del, ne od producentov, kar pomeni, da je zakonodaja ustvarila pogoje za poštena in enakopravna pogajanja. 

Članstvo v kolektivnih organizacijah ni obvezno, kljub temu pa zakonodaja predvideva sodelovanje kolektivnih organizacij v teh pogajanjih. SIAE ima na podlagi zakona pravico, da se v imenu ustvarjalcev pogaja o tarifah, zbira nadomestila in jih deli med ustvarjalce, prav tako pa lahko sodeluje s tujimi kolektivnimi organizacijami pri zbiranju in deljenju nadomestil. Producenti pa lahko obdržijo uporabno pravico na kinematografskih in asimiliranih delih, in sicer na podlagi subrogacije v zakonu (cessio legis).

Nadomestila, ki jih zbira SIAE se vsako leto zvišujejo. SIAE je leta 2007 zbrala za 31,1 milijona evrov nadomestil, predlani pa že za 54,4 milijona evrov. Zbrana nadomestila so se zviševala v celotnem obdobju od leta 1997, razen med letoma 2008 in 2012, ko je panogo, tako kot ostale dele italijanskega gospodarstva, močno prizadela globalna finančno-gospodarska kriza.

SKLADI

Poleg nadomestil, ki jih SIAE deli med imetnike pravic, ima osrednja italijanska kolektivna organizacija avdiovizualnih avtorjev poseben sklad, ki skrbi za različne projekte. Med drugim financira različne oblike izobraževanja ustvarjalcev in pomaga mladim avtorjem na tujih trgih. Samo v letu 2019 je SIAE v ta sklad namenila 13,5 milijona evrov. SIAE razpolaga tudi s posebnim solidarnostnim skladom, ki pomaga avtorjem v težavah. V tem skladu je bilo predlani 1,6 milijona evrov.

SIAE se je posebej izkazala v času pandemije covid-19, ko je odprla nujen solidarnostni sklad, prek katerega so pomoči potrebnim ustvarjalcem razdelili pol milijona evrov in 2.500 paketov s hrano. 

Ob tem je SIAE ustanovila tudi poseben podporni sklad, vreden 60 milijonov evrov, iz katerega so ustvarjalcem za dve leti vnaprej izplačali nadomestila. Vendar to še ni bilo vse. Italijanska vlada je SIAE dovolila, da med najbolj prizadete ustvarjalce zaradi pandemije razdeli deset odstotkov zbranih nadomestil z naslova privatnega kopiranja. Prihodki s tega naslova so predlani znašali 9,1 milijona evrov.

IN KJE SMO V SLOVENIJI?

V AIPA podpiramo napore krovnih organizacij, kot so SAA, CISAC in AEPO-ARTIS ter vseh drugih v prizadevanjih za pravice ustvarjalcev z namenom uzakonitve pravičnega nadomestila na ravni celotne EU. Le s pravičnimi nadomestili za avdiovizualne ustvarjalce ohranjamo njihovo nadaljnje delo ter razvoj evropske in slovenske kulture. Ker tega nadomestila ni, se praktično vsi avdiovizualni ustvarjalci v zadnjem letu in pol srečujejo še z večjimi finančnimi težavami kot prej. To je v primeru Slovenije še toliko bolj pereče, saj večina ustvarjalcev nima redne zaposlitve in delo opravlja s statusom samostojnih podjetnikov oz. samozaposlenih v kulturi.

Vendar pa bi lahko Slovenija to lahko zelo hitro in enostavno uredila. Kot vidimo, je lahko tudi italijanska ureditev dobra inspiracija za naše odločevalce, da uredili okolje, v katerem bi avdiovizualni ustvarjalci dobili pravično nadomestilo. Le-to ne bi bilo na plečih države, saj bi ga plačale spletne platforme, ki so nesporne finančne zmagovalke koronakrize. Prihodki in število naročnikov spletih platform se je v času različnih omejitev, ko so ljudje morali ostati doma, tako hitro povečevalo, da je presenetilo celo same platforme. Vendar pa svojega uspeha ne želijo, vsaj ne prostovoljno, deliti s tistimi, ki so jim razcvet omogočili: z ustvarjalci. 

Zato je dobro, da je Evropski parlament predlani sprejel Direktivo, ki omogoča tudi uzakonitev pravičnega nadomestilo za ustvarjalce. Slovenija direktive še vedno ni implementirala, vendar pa prvi osnutki implemetacije dajejo upanje. Zato v AIPA ocenjujemo, da je zamuda celo dobrodošla, saj lahko ta čas izkoristimo za dodatne pogovore in usklajevanja, s katerimi bi prišli do rešitve, po kateri bodo tudi slovenski ustvarjalci dobivali pravična in primerna nadomestila iz različnih virov uporabe AV del.

V AIPA tudi poudarjamo, da pravica do nadomestila zagotavlja stalen pritok dohodkov za imetnike pravic, in sicer za trenutne in tudi bodoče načine uporabe. Za slednje ne bo potrebe po prilagajanju pogodb ali ponovnih pogajanjih o določilih pogodb. Pomembno je tudi to, da pravica do nadomestila ne moti izvajanja in uveljavljanje izključnih pravic, niti ne moti verige eksploatacije - - ta trdno ostaja v rokah producentov. Prav tako - kot omenjeno - država z nadomestili ne bi imela nobenih stroškov, ampak bo lahko celo pobrala več davkov in dajatev tudi od platform. Nadomestila pa bi ustvarjalcem pomenila možnost nadaljnjega ustvarjanja del.

Vir: AIPA in SAA