Pravično nadomestilo v skladu z zakoni in normami

Uzakonitev neodtujljive in neodpovedljive pravice do nadomestila za avdiovizualne avtorje je kompatibilna z mednarodnimi sporazumi, mednarodno zakonodajo in direktivami EU. Sama uvedba pa je nujna zaradi vse hitrejšega razvoja avdiovizualnega sektorja in bliskovite rasti uporabe digitalnih del, v študiji o pomenu uvedbe pravičnega nadomestila ugotavlja ugledna profesorica na pravni fakulteti katalonske univerze UOC in vodja katedre za intelektualno lastnino na tej univerzi Raquel Xalabarder. Študija ugotavlja, da je uvedba novih pravil igre na področju popravka pogodb in transparentnosti, ki jih predvidevajo nekatere države in nova EU direktiva, nujna, vendar ne bo zagotovila pravičnega nadomestila za avtorje. To je moč doseči le z uzakonitvijo neodtujljive in neodpovedljive pravico do nadomestila, ki pa mora v zakonu imeti zapisane nekatere zaveze.

Xalabarderjeva poudarja, da ima avdiovizualen sektor za razliko od npr. glasbenega ali literarnega precej 'posebnosti', med glavne pa prav gotovo sodi domneva prenosa pravic iz avtorja na producenta. Avtorji imajo v teoriji glede na že zdaj veljavno zakonodajo v nekaterih državah možnost dobiti nadomestilo preko producenta, vendar pa zaradi slabe pogajalske moči in ker so brez informacij o uspehu svojega dela (eden najodmevnejših primerov je Roger Michell http://www.aipa.si/sl/Novice/2018/Januar/%E2%80%A6film-se-se-ni-izplacal%E2%80%A6), razen vnaprejšnjih plačil ne dobijo nič. Veriga na področju avdiovizualnega sektorja je namreč dolga in zapletena, z veliko posredniki, distributerji, prodajnimi kanali, itd, nadzorujejo pa jo producenti in distributerji, avtorji pa so v njej velikokrat soočeni s ponudbami 'vzemi ali pusti'.

Študija kaže, da je nujna uzakonitev mehanizma popravka pogodb in transparentnosti, ki so jih npr. uvedle Francija, Italija, Španija, Poljska, Estonija, Litva, Bolgarija, Romunija, Gruzija, Armenija, Kolumbija in Mehika. Vendar ta sama po sebi ne zagotavlja pravičnega nadomestila. To je moč doseči le z uzakonitvijo neodtujljive in neodpovedljive pravico do nadomestila, ki pa mora vsebovati nekaj nujnih elementov in zavez. V zakonodaji mora tako biti določeno, da pravica do nadomestila ni nova pravica, da jo je možno uveljaviti le s strani licenciranih oz. drugače pooblaščenih uporabnikov, da je neodtujljiva in neodpovedljiva, da je ni možno prenesti na producenta oz. tretjo osebo in da jo obvezno uveljavljajo kolektivne organizacije.

Med nujnimi pogoji, da bi sistem nadomestil učinkovito deloval, je tudi čezmejno sodelovanje kolektivnih organizacij pri zbiranju nadomestil, tako znotraj EU kot tudi globalno. To sodelovanje pa mora temeljiti na podlagi recipročnosti. Ker je pravica do nadomestila teritorialna omejena, bi moralo biti samo nadomestilo obračunano v vseh državah, kjer se delo predvaja, tudi če je bila podeljena le ena licenca za uporabo del v več državah, kot to ponavadi velja za splet. Nadomestilo bi morali plačati uporabniki, se pravi spletne ponudniki videa na zahtevo, in ne producenti, kar bi olajšalo zbiranje nadomestil. Omenjene platforme namreč vodijo evidenco uporabe del, ki so na voljo javnosti. Med ključnimi pogoji je tudi ta, da mora biti višina nadomestila pravična, in sicer glede na finančne in kulturne okoliščine države, v katerem se zbira.

Študija profesorice tudi kaže, da je uzakonitev neodtujljive in neodpovedljive pravice do nadomestila za avdiovizualne avtorje kompatibilna z mednarodnimi sporazumi, npr. Bernsko konvencijo in sporazumi Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), predvsem ker ne pomeni zamenjavo pravice do nadomestila za ekskluzivne pravice, ampak zagotavlja pravico do nadomestila po prenosu ekskluzivne pravice na producenta. Uzakonitev omenjene pravice je tudi skladna z EU zakonodajo, saj so države članice dolžne avtorjem podeliti izključne pravice z naslova reproduciranja, distribucije in obveščanja javnosti. Po sedanji zakonodaji države EU morajo zagotoviti samo pravico do pravičnega nadomestila ob prenosu ali dodelitvi najemne pravice, nič pa ni predpisanega glede drugih ekskluzivnih pravic, ugotavlja študija.

Sprejem neodtujljive in neodpovedljive pravice do nadomestila v mednarodno zakonodajo in zakonodajo EU je nujna glede na bliskovito rast digitalne tehnologije in rasti obsega avdiovizualnega sektorja. Trenutno je najbolj verjetna implementacija zakona na ravni EU, predvsem zaradi prenosa Direktive o pravicah do najema, ki predvideva čezmejno izkoriščanje avdiovizualnih del na notranjem trgu. Po ocenah Xalabarderjeve bi bilo zato najbolje, če bi pravico do nadomestila uvrstili v Direktivo o avtorskih pravicah na enotnem trgu, ki je zdaj v proceduri v Evropskem parlamentu. Na uveljavitev v mednarodnem pravu pa bo treba še nekoliko počakati, je ugotovila.

….kar pa ne pomeni, da obstaja kakršnakoli omejitev, da Slovenija že sedaj ne bi naredila prepotrebnih korakov k posodobitvi četrt stoletja starega ZASP. Ta ne samo, da že davno ne odraža več potreb imetnikov pravic v čedalje bolj digitalnem okolju, temveč z zastarelimi dogmami še naprej zlasti avdiovizualni sektor neupravičeno in neutemeljeno diskriminira v primerjavi z drugimi ustvarjalci.