Nekaj misli ob dnevu intelektualne lastnine

Na današnji dan države članice Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO) praznujejo svetovni dan intelektualne lastnine, saj je 26. aprila 1970 začela veljati Konvencija o ustanovitvi Svetovne organizacije za intelektualno lastnino.

Ta praznik obeležujemo tudi v Sloveniji. Vsak praznik, vsak mejnik oz. obeležje, pa nudi priložnost za postanek in razmislek o tem, kje smo in kam gremo. Na AIPA – organizaciji, ki ščiti igralce, avtorje in producente – današnji dan praznujemo z mešanimi občutki.

Avtorji avdiovizualnih del zato, ker so v primerjavi z avtorji z drugih področij, tako kot njihovi kolegi igralci, že desetletja del pravne anomalije, v kateri nikakor ne morejo priti do svojih nadomestil na način (in za vse tiste oblike uporabe), kot ga poznajo njihovi kolegi glasbeniki ali literati. Še huje: avtorji avdiovizualnih del so po našem zakonu edina skupina avtorjev, za katere se 'kar tako' predvideva, da so prenesli svoje pravice na pravno osebo. Naloga dokazovanja imetništva pravic je torej na izvornem avtorju in ne na tistem, ki je pravico pridobil. To dejstvo zaskeli še bolj, če samo malček pomislimo, kako široka je danes uporaba avdiovizualnih del in kako globok je prepad med tistimi, ki z uporabo zaščitenih del služijo, in tistimi, ki ta dela DEJANSKO ustvarjajo. Evropa se je zganila in upamo, da bo tudi slovenski prostor znal in zmogel slediti najboljšim praksam. Zadnje spremembe zakonodaje v Čilu so pokazale dvoje: smer in to, da se da, če se hoče!

Igralci zato, ker že leta zaman opozarjajo pristojne organe na anomalijo, ki jih kot del avdiovizualnega sektorja spravlja v neenakovreden pravni in posledično tudi ekonomski položaj. Zahtevajo zgolj in samo izenačitev in enakomerno obravnavanje imetnikov pravic, saj naš zakon navkljub istim mednarodnim temeljem istovrstne kategorije imetnikov pravic še vedno obravnava diskriminatorno: izvajalci (glasbeniki) že od prve verzije ZASP dalje uživajo pravico do primernega nadomestila v primeru kabelske retransmisije fonogramov, medtem ko v primeru prav tako kabelske retransmisije izvajalci v avdiovizualnih delih (igralci) nimajo prav nobene zakonske podlage za zahtevek po nadomestilu za kabelsko retransmisijo videograma z njihovo izvedbo. Enako je tudi pri drugih oblikah uporabe, kjer izvajalci v avdiovizualnih delih že leta 'vlečejo ta kratko'. Prepoznava slabega položaja izvajalcev v avdiovizualnih delih je še posebej izjemnega pomena ob dejstvu, da edinega nadomestila, ki jim trenutno pripada po obstoječi zakonodaji (pravica do nadomestila za privatno uporabo), že več let ne zbira nihče. Čeprav je zakon jasen in kljub temu, da je država določila tarife.

Producenti avdiovizualnih del zato, ker za razliko od proizvajalcev fonogramov ne morejo kolektivno uveljavljati npr. predvajanj zaščitenih del v lokalih in trgovinah (individualno početi kaj takega na nivoju države za več 1000 uporabnikov pa seveda ni smotrno). Prav tako nimajo razloga za veselje, saj samo zaradi nezbiranja nadomestil iz naslova privatnega reproduciranja izgubljajo več 100.000 € letno. Poleg tega producenti iz naslova kabelske retransmisije nimajo neposrednih upravičenj (proizvajalci fonogramov to pravico že desetletje in več tudi materialno uživajo), zaradi nerodnega 107. člena pa jih kreativni del avdiovizualne scene neupravičeno gleda postrani.

* * * 

Zato je danes, ko opevamo stvaritve in umetnike, več kot primeren dan, da ponovimo poziv, da te pomanjkljivosti končno odpravimo. Ratifikacija Pekinške pogodbe in implementacija njenih načel v nacionalno zakonodajo (nobene ovire ni, da ne bi tega naredili tudi v obratnem vrstnem redu!) je NUJNA! Zato je dopolnitev 107. člena ZASP nujna, kot je tudi nujno potrebno osvežiti več kot 20 let stare postulate na način, da se imetnike pravic na avdiovizualnih delih, kar se tiče vprašanja uveljavljanja njihovih pravic, izenači z njihovimi kolegi – glasbeniki in literati.  

Le upamo lahko, da ob tem – na to nas v današnjem komentarju v Delu opozarja novinar Igor Bratož – ne trčimo na večno inertnost slovenskih oblasti.

Bodimo prvi, ne zadnji! Proaktivni in ne pasivni!

Gregor Štibernik