AIPA intervju meseca: Klemen Dvornik

V tokratnem Intervjuju meseca smo se pogovarjali s Klemnom Dvornikom, filmskim režiserjem, docentom na katedri za televizijsko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predsednikom Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev  ZDSFU in od nedavnega tudi predsednikom upravnega odbora AVACI, mednarodne konfederacije avdiovizualnih avtorjev.

V ospredje smo postavili razmere na področju pravic AV ustvarjalcev v Sloveniji in po svetu, položaj slovenskega filma ter nedavni mednarodni kongres AVACI 2023, eno največjih srečanj avdiovizualnih avtorjev na svetu. Interese slovenskih avtorjev sta tam, v Riu de Janieru, zastopala prav Klemen Dvornik in direktor AIPE Gregor Štibernik, ki sta nova člana upravnega odbora AVACI.

Namen majskega srečanja je bil podpreti avdiovizualne avtorje, scenariste in režiserje v njihovem boju za sprejetje ustreznih zakonov o nadomestilu, ki jim bodo omogočili prejemanje plačila za javno objavljanje njihovih avdiovizualnih del.  V kolikšni meri je po svetu to še vedno problem in v katerih delih sveta največji?

Najprej bi se dotaknil okvirov organiziranja. Ustvarjalci najrazličnejših področij kreativne industrije, kot so na primer glasbena, avdiovizualna, likovna, fotografska, so po svetu organizirani v treh oblikah, sindikalni, društveni oziroma strokovni ali v obliki kolektivnih organizacij. Po nekaterih državah zakonodaja predvideva, da so vse te oblike združene v eni organizaciji, pri slovenskem modelu, ki se zgleduje po nemškem, pa vsaka od teh oblik deluje samostojno. Kolektivno upravljanje pravic AV ustvarjalcev je v primerjavi z nekaterimi drugimi razmeroma mlado, obstaja približno 30 let. Tako, da je vse skupaj zelo na začetku, tako sindikalni boj, strokovna organiziranost in celotno kolektivno upravljanje pravic.

AV področje je bilo tradicionalno umeščeno v glasbeno industrijo, po začetku digitalne revolucije pa je ta svet postal tako velik, da se je AV področje moralo organizirati samostojno. Ta potreba je bila prepoznana okrog leta 2019, predvsem v državah, kjer so kolektivne AV organizacije hkrati tudi krovne strokovne organizacije in začelo se je interesno združevanje. Nekakšna naravna koalicija južnoameriških držav se je povezala predvsem z afriškimi in azijskimi državami, obenem pa je vzpostavila intenziven odnos z evropskimi državami, kjer je ta svet najbolj kompleksen in najbolj zapleten.

V začetku maja letos, ko smo se dobili na ustanovnem kongresu v Riu de Janeiru, smo vzpostavili osnovne pogoje za delovanje organizacije AVACI. V organih upravljanja smo enakovredno zastopani tako avtorji kot tisti, ki vodijo kolektivne organizacije za upravljanje pravic avtorjev. S tem pride do najboljšega kohezivnega delovanja v dobro celotne industrije.

AV sektor ima v Evropi, ko gre za uveljavljanje pravic, zaradi direktive EU, razmeroma dobro zakonsko podlago. V Sloveniji smo zakon posodobili po 25 letih, kar je izjemen dosežek. Tako imamo zdaj enega najsodobnejših zakonov, ki je trenutno v postopku uveljavljanja. Po svetu je seveda precej drugače. Na srečanju smo se pogovarjali na primer o razmerah v Gani, v Maliju, obenem pa smo ugotavljali, da ni veliko v naši neposredni okolici, v Albaniji, Makedoniji, Srbiji.

Zato bo treba zelo široko in pragmatično pomagati kar nekaj državam, predvsem v manj razvitem delu sveta, kjer so zelo na začetku. Fokus AVACI-ja bo na Afriki in Aziji. Avstralci in Novozelandci pravijo, da so od evropskega in ameriškega sistema pobrali najslabše in morajo zato tudi delati na izboljšanju zakonodaje. Dela je torej ogromno. Najbolj napredno delovanje je v Evropi, ZDA pa ima povsem samosvoj koncept, ki je drugačen od preostanka sveta in bo sodeč po trenutnem dogajanju tako tudi ostalo.

Verjetno je od kolegov iz mednarodne skupnosti lepo slišati, da Slovenijo na tem področju uvrščajo med države, ki jih postavljajo za zgled?

Res je. Slovenija je po uveljavitvi direktive o avtorski in sorodnih pravicah postala nekakšen zgled države, ki je dobro implementirala direktivo, na način, da bo ta afirmativno delovala na industrijo, na imetnike pravic in da bo vzpostavila svetovno primerljiva razmerja, ob čemer zakon varuje predvsem kreativnost in ustvarjalnost. Prejšnji zakon je namreč dejansko dovoljeval razlastitve pri avtorskih pravicah. Nova zakonodaja je to odpravila in zelo pragmatično razširila imetništvo pravic na vse tri skupine, ki sodelujejo v AV ustvarjalnem procesu, na avtorje, producente in izvajalce. V tem smislu smo se pridružili tistim, ki so na tem področju prišli najdlje.

Je pa treba reči, da ta pot v Sloveniji ni bila lahka in da je bila kar dolga in zapletena.

Pred približno sedmimi leti se je začela z razmišljanjem o direktivah in takrat so se pojavili tudi njihovi prvi osnutki. To je spodbudilo razmišljanje, razlaganje, prepričevanje, raziskovanje, učenje, tudi ugotavljanje, kaj je sploh mogoče. V Sloveniji si zaradi zelo restriktivne in slabe zakonodaje sploh nismo upali razmišljati, kaj vse je mogoče. Šele, ko smo pregledali druge zakonodaje, smo ugotovili, kaj je v tej industriji v Evropi dejansko civilizacijski standard. Ključen podatek je, da je po Bernski konvenciji avtorska pravica človekova pravica. Tudi v Sloveniji 60. člen ustave ščiti avtorsko pravico.

AIPA je zelo mednarodno dejavna. Prej ste omenili, kakšne so razmere na Balkanu in širšem okolju. Tukaj zelo skušate pomagati.

Slovenijo že tradicionalno vidijo kot najbolj razvito državo na tem območju. S tem ko imamo zdaj dobro zakonodajo, smo tudi de facto postali nekakšen svetilnik za države na Balkanu, ne le za države nekdanje Jugoslavije, ampak tudi za Grčijo, Bolgarijo, Romunijo, Albanijo. Vidijo nas kot kohezivni element, kot dobro prakso. Nordijske države, na primer, znajo zelo dobro poskrbeti druga za drugo. Druge, ki se zelo dobro regijsko povezujejo, so države Latinske Amerike. Po njihovem zgledu se povezuje vzhodna, frankofonska Afrika. V Aziji se je oblikovala naveza Japonska, Južna Koreja, Indija.

Slovenija bi torej lahko odigrala povezovalno vlogo na širšem Zahodnem Balkanu?

V mednarodnem prostoru Slovenijo oziroma AIPA vidijo kot nekoga, na kogar se lahko zanesejo, na nekoga, kjer je ogromno znanja in energije za spremembe. Vidijo nas kot tistega, ki jim lahko pomaga in ki zna pomagati. Lahko prenašamo tudi dobre organizacijske prakse in pomagamo kot mednarodni subjekt. To nas uvršča med osrednje mednarodne igralce na tem področju in v tem trenutku postavlja ob bok Poljski, Španiji, Franciji.

O ugledu in aktivnosti AIPA govori tudi to, da ima kar dva predstavnika v upravnem odboru AVACI, vi ste njegov predsednik.

Upravni odbor enakovredno sestavljajo člani uprav kolektivnih organizacij - menedžerji in predstavniki avtorjev. Po statutu mora biti predsednik organizacije avtor, tako da sem bil izvoljen za predsednika, podpredsednika sta postala predstavnika Južne Koreje in Argentine. Direktor AIPE Gregor Štibernik je bil v upravni odbor izvoljen kot menedžer. Tako ima Slovenija v tem pomembnem, začetnem obdobju v vodstvu te mednarodne organizacije kar dva predstavnika. Tako močna je le še francoska kolektivna organizacija, ki ima tudi dva člana.

Kaj je treba v prihodnje še doseči in narediti, da bomo lahko rekli, da so AV ustvarjalci v Sloveniji lahko mirni, ko gre za njihove pravice?

Prvi korak je pridobitev vseh dovoljenj, ki jih potrebujemo za to, da lahko začnemo uveljavljati vse, kar zakon predvideva. Ključno vlogo tukaj ima Urad za intelektualno lastnino, ki po mojem mnenju sicer dela dobro, vendar je vsak zamujen dan izgubljen dan. Naj bo to tudi apel, da se ta dovoljenja čim prej podeli in da lahko pride do pogajanj s tistimi, ki bodo morali začeti plačevati uporabo ter da določimo tarife.  

Trenutno smo v prehodnem obdobju do začetka uveljavitve zakona, ko se bodo lahko dejansko začele obračunavati pravice. Kaj še lahko storimo, je to, da bi ob morebitnem noveliranju zakona dosegli nekaj, kar ob prvem ni bilo mogoče. V skladu z evropsko zakonodajo bi lahko 10 odstotkov denarja namenili v sklade, ki so predvideni kot komplementaren vir denarja za opolnomočenje industrije na vseh nivojih.

Kaj vas kot režiserja in predsednika Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev  ZDSFU najbolj tišči, kaj bi bilo treba čim prej narediti, da bi slovenski ustvarjalci imeli vsaj približno podobne pogoje za delo kot njihovi kolegi iz razvitih držav?

Poskusov smo imeli že veliko. Najlažji odgovor je, da je treba vzpostaviti sistem, da bo v kreativnem delu industrije več denarja. To je kompleksen problem. Mislim, da se je proces prenavljanja organiziranosti celotne industrije že začel. Zdi se mi, da je to ključen korak - Zakon o avdiovizualni dejavnosti, ki bo predvidel osrednjo državno institucijo, ki mora, po mojem mnenju, združiti štiri, zdaj obstoječe institucije, ki delujejo na tem področju. Ta nova institucija mora celostno poskrbeti za industrijo, najti način, kako omogočiti razvoj AV industrije, kako omogočiti tuje naložbe, razvoj talentov, omogočiti trajnosten in lokalni razvoj tako industrije kot talentov, poklicev in vsebin. Za to bo treba najti nove vire financiranja. AVMS direktiva enega predvideva in Slovenija ga, kot edina država v Evropi, ni implementirala. To je nek sklad iz naslova AVMS direktive.

Prvi korak je torej sprememba okolja in zakonskih podlag. Drugi korak, ki bo sledil, bo posledica tega, da bo prvi korak omogočil več denarja in njegovo drugačno prerazporeditev. Vedeti moramo, da AV industrija v državi letno ustvari 200 milijonov evrov, država od tega dobi 44 milijonov, trenutno pa v filmski sklad vrača le 7 milijonov, kar je znatno premalo. Nobena druga industrija si ne bi dovolila, da bi država vračala samo 20 odstotkov. Zahtevala bi vsaj polovico, če ne več. Da bi bili primerljivi, bi ta sektor moral od države dobiti od 25 do 30 milijonov.

Že omenjeni drugi korak bi bila kolektivna pogodba za svobodne poklice, ki bi ki bi določala osnovne delovne pogoje, minimalne tarife, delovnike, ter da jo podpišejo vsi večji nacionalni igralci, na primer filmski center, javna in zasebne televizije. Torej, da odpravimo vse tisto, pri čemer smo danes najbolj Divji zahod v Evropi.

Smo potem spričo trenutnih trendov lahko optimistični glede slovenskega filma?

Mislim, da smo lahko. Kdaj bo pravi politični trenutek za to, oziroma, kdaj bo politika to želela premakniti naprej, bomo videli. Mi se v vsakem primeru pripravljamo, kot da bo to jutri, in delamo vse, da bo celoten AV sektor pripravljen na spremembe. Imamo tudi nekaj notranjih težav, a dokler bo obstajala skupna želja po napredku, v zvezi društev filmskih ustvarjalcev čutimo, da se ta moment vzpostavlja, je neizogibno, da se bodo stvari premaknile naprej. Vse je na nas. Nehali smo se zanašati na to, da bo prišel in nas rešil. Sami želimo ponuditi rešitev, ki bo AV industrijo premaknila naprej.

Če se na koncu še malo na splošno zazreva v prihodnost. V Riu de Janeiru ste imeli tudi okroglo mizo, na kateri ste režiserji in scenaristi analizirali predloge za izboljšanje razvoja svojih poklicev, govorili pa ste tudi o vplivu novih tehnologij, kot je umetna inteligenca. Kakšne so bile ugotovitve, obstajajo strahovi?

Prva ugotovitev je bila, da si moramo med seboj pomagati, da se povsod vzpostavi zakonodaja, ki bo varovala ustvarjalnost. Glede novih tehnologij, še zlasti umetne inteligence (AI), se je izkazalo, da je to zelo pereča tema in razprava je bila kar živahna. Splošen vtis je, da se bo umetna inteligenca razvila do te mere, da bo postala orodje, ki bo v pomoč, zelo težko pa bo nadomestila kreativnost človeka. Filmov se ne da delati po nekih receptih. Vedno mora obstajati neka iskra, nekaj iz resničnega življenja, po navadi nekaj, kar izhaja iz napak. Običajno napaka postane kanon ali pa nekaj, kar je interesantno. Umetna inteligenca v tem trenutku takšnih napak ne producira. Naslanja se le na tisto, kar se je že zgodilo. Lahko bo skrajšala določene procese, prihranila čas in bo tudi odlično orodje, zaradi katerega bomo lahko produktivnejši.