Iz Cannesa poziv k pravičnemu nadomestilu

Filmski ustvarjalci so ob robu 71. Filmskega festivala v Cannesu EU in druge države pozvali k uzakonitvi neodtujljive in neodpovedljive pravice do nadomestila za avdiovizualne avtorje, kadar se njihova dela uporabljajo na spletu. S tem so se odzvali na uradno predstavitev študije ugledne profesorice na pravni fakulteti katalonske univerze UOC in vodje katedre za intelektualno lastnino na tej univerzi Raquel Xalabarde, v kateri ugotavlja, da je nujna uvedba novih pravil igre na področju popravka pogodb in transparentnosti, ki jih predvidevajo nekatere države in nova EU direktiva. Vendar ne bo zagotovila pravičnega nadomestila za avtorje. To je moč doseči le z uzakonitvijo neodtujljive in neodpovedljive pravico do nadomestila, ki pa mora v zakonu imeti zapisane nekatere zaveze. Več o tem na povezavi.

Združenja avdiovizualnih avtorjev pozdravljajo novo globalno študijo, ki je potrdila, da v številnih državah avdiovizualni avtorji ne dobijo ustreznega nadomestila, čeprav imajo v teoriji glede na že zdaj veljavno zakonodajo v nekaterih državah možnost individualno uveljavljati svoja nadomestila. Vendar zaradi slabe pogajalske moči in ker so brez ustreznih povratnih informacij o koriščenju svojega dela ne dobijo nič, razen vnaprejšnjega plačila. Veriga na področju avdiovizualnega sektorja je namreč dolga in zapletena, z veliko posredniki, distributerji, prodajnimi kanali, itd, nadzorujejo pa jo producenti in distributerji, avtorji – kot njen najšibkejši člen – pa so v njej velikokrat soočeni s ponudbami 'vzemi ali pusti'. O tem je v peticiji, ki jo je podpisalo več kot 15.000 ljudi, zapisalo tudi 126 uglednih scenaristov in režiserjev. Več o tem na naslednjih povezavah: peticija in novica na AIPA strani.

Xalabarderjeva v študiji, ki je nastala v sodelovanju z Mednarodno konfederacijo združenj avtorjev in skladateljev (CISAC) in Svetovnim združenjem pisateljev in režiserjev (W&DW), glede na različne prakse v državah kot najboljšo rešitev predlaga uzakonitev neodtujljive in neodpovedljive pravice do nadomestila v vseh primerih, ko se avtorska dela uporabljajo na spletu in ko se pravice prenesejo na producenta. Da bi ustvarjalci tudi dejansko dobili nadomestila, bi ta morali plačati uporabniki, zbirati pa bi jih morale kolektivne organizacije. Povzetek in celotno študijo si lahko preberete na tej povezavi.

Študija, ki kaže, da je uzakonitev neodtujljive in neodpovedljive pravice do nadomestila za avdiovizualne avtorje kompatibilna z mednarodnimi sporazumi in zakonodajo, je odličen primer za odločevalce in zakonodajalce. Z upoštevanjem priporočil iz študije bi bilo možno zagotoviti enakopravnost vseh avdiovizualnih avtorjev, ne glede na državo izvora ali avdiovizualno produkcijo.

Filmski ustvarjalec in podpredsednik CISAC Jia Zhang-ke je ob javni objavi študije dejal, da gre pri nadomestilu za pravičnost. "Potrebujemo pravne mehanizme, ki bodo omogočili, da filmski ustvarjalci dobijo ustrezno nadomestilo, ko se njihova dela uporabljajo na spletu. To je v sedanjem digitalnem svetu, ko dela v trenutku pridejo z enega konca sveta na drugega, resnično nujno", je poudaril.

S tem se je strinjala tudi filmska režiserka in članica Združenja avdiovizualnih avtorjev (SAA) Julie Bertuccelli. "Kot režiserko me zelo veseli, da se moji filmi vrtijo po vsem svetu. Vendar, če želim živeti od svojega dela kot režiserka, me morajo moje kolektivne organizacije zastopati in zbrati nadomestila od tistih, ki uporabljajo moja dela", je dejala.

Predsednik W&DW Horacio Maldonado se je tudi ozrl na globalno raven. "Avdiovizualni ustvarjalci ne smejo več biti prikrajšani za svoje pravice, saj je s tem ogrožena tudi kulturna raznolikost. Na trgu opazujemo rastočo tržno koncentracijo nekaterih igralcev. Ti, medijski velikani, pa pogosto nadzorujejo tako avdiovizualen kot radiodifuzijski trg. Zato je nujno, da dobijo ustvarjalci ustrezna orodja, s katerimi se lahko borijo za svoje pravice", je ocenil.

Prav ustrezna zakonska podlaga, ki bo omogočila pravično obravnavo je to, kar si želimo tudi za slovenske ustvarjalce. Slovenija je ena redkih držav v EU, kjer se zakonodaja ni prilagodila prehodu na digitalno družbo, čeprav je to - vsaj na besedni ravni - cilj in želja vseh dosedanjih slovenskih vlad. Če pustimo ob strani, da je država zadnjič kakšno dovoljenje za nove pravice podelila pred 11 leti, ko se je začel svet šele zares digitalizirati, je nujna sprememba zakonodaje. Četrt stoletja stari Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) že davno ne odraža več potreb imetnikov pravic, z zastarelimi dogmami pa še naprej zlasti avdiovizualni sektor neupravičeno in neutemeljeno diskriminira v primerjavi z drugimi ustvarjalci. Slovenija bi lahko kot majhna država z omejenim jezikovnim okoljem, a z odličnimi avdiovizualnimi ustvarjalci v okviru EU prevzela pobudo za ureditev razmer na področju ene najbolj kreativnih evropskih industrij in postala primer dobre prakse. A žal...