ZASP in mit o stradajočem umetniku

Potem, ko smo lani dobili Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP), se nam glede na napovedi (in posledično pričakovanja) končno obeta tudi prenova "krovnega" Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP). Kljub temu, da je v preteklosti šlo po vodi kar nekaj resnih poskusov obnove močno zastarelega ZASP, smo optimistični. Skoraj 22 let stari ZASP nujno potrebuje spremembe, česar se morajo zavedati vsi, saj je v preteklosti prepotrebne spremembe, kot po pravilu odnesla nesložnost v tistih delih zakona, ki urejajo kolektivno upravljanje. Zaradi 10 členov, ki v ZASP urejajo to področje, je bilo drugih 190 členov zakona talec razmer, kar vsekakor ni dobra popotnica razvoju avtorskih pravic v Sloveniji. Te so tako, kot drugod v svetu, lahka tarča vse hitrejšega razvoja različnih digitalnih platform in negativnih posledic, ki jih ta prinaša imetnikom pravic.

Imetniki pravic zato od ZASP pričakujejo, da jim bo dal mesto, ki jim pripada. Mesto tudi za mizo, "kjer se deli pogača", ki se jo ustvari s (pre)prodajo njihovih vsebin. Glavni delež trga pomenijo prav avdiovizualne vsebine, zato vam v razmislek priporočamo ogled odličnega prispevka, ki ga je pripravila Terrice Carrington, svetovalka za avtorsko pravo pri Copyright Alliance.

Čas je, da prenehamo romantizirati mit o stradajočem umetniku

Vsi smo že kdaj slišali o stradajočem umetniku - ponavadi je to pisatelj, slikar, glasbenik ali izvajalec, ki prisega na govejo juho in preskakuje obroke, ga težijo neplačani računi in izvršbe ter skače od enega kavča do drugega v domovih svojih prijateljev ali pa živi kar v svojem avtu. Vse to v imenu umetnosti.

Gre za popularen prizor, ki ga srečujemo v knjigah, filmih, gledališču in na televiziji. Včasih so ti junaki prisiljeni oditi v realni svet in si poiskati "pravo službo", nakar se ponavadi znajdejo v vlogi natakarjev ali v zakotni pisarni, kjer opravljajo delo, ki posrka iz njih ves življenjski sok. Vam osvežimo spomin?

Hannah Horvath iz HBO-jeve serije Girls je nekaj čez 20-letna pisateljica, ki na začetku serije dela kot neplačana pripravnica v knjižni založbi, medtem ko piše svojo knjigo. Potem, ko so ji starši odrekli finančno podporo, se pomika od ene nezadovoljive službe v drugo, komaj plačuje najemnino in se ves čas trudi postaviti na noge svojo kariero kot pisateljica.

J. J. Evans iz TV serije Good times iz 70. let je talentiran slikar, ki odrašča v revni četrti in upa, da bo njegova umetnost lahko poskrbela tudi za boljše življenje njegove družine. Končno mu uspe zagotoviti pogodbo za serijo stripov, ki temelji na njegovi junakinji z imenom Dyno-woman, vendar se skozi celo serijo njegova družina sooča s težavo plačati račune in se pogosto sprašuje, od kod bo prišel njihov naslednji obrok.

Celotna zasedba "mjuzikla" Rent ustreza isti sliki. Ta umetniška stvaritev z odločnimi kritikami pripoveduje zgodbo revnih mladih umetnikov, ki se stežka prebijajo skozi življenje in se poskušajo uveljaviti v East village četrti New Yorka.

O tem se samo po sebi postavlja starodavno vprašanje: "Ali umetnost oponaša življenje ali življenje oponaša umetnost?" Vsakič znova gledamo te junake v popularni kulturi in pojavi se vprašanje ali te romantizirane predstave "stradajočih umetnikov" nemara tudi potrjujejo našo predstavo o dejanski vrednosti umetnosti in umetnikov.

Samostojni ustvarjalci in neuveljavljeni umetniki pogosto navajajo primere zlorab njihovih avtorskih pravic in nepravično plačilo s strani platform za pretok vsebin kot ene glavnih ovir do njihovega uspeha. Članek v reviji Forbes z naslovom "How online piracy hurts emerging artists" (Kako spletno piratstvo škoduje neuveljavljenim umetnikom, op. p.) razloži, kako so samostojni ustvarjalci še posebej ranljivi pred finančno škodo, ki jo povzroča spletno piratstvo.

V članku je moč prebrati citat direktorja družbe Copyright Alliance Keitha Kupferschmidta, ki pravi: "Piratstvo verjetno veliko bolj škoduje samostojnim ustvarjalcem, ki se šele trudijo uspeti, vključno s fotografi, filmskimi producenti, glasbeniki in razvijalci aplikacij, bolj kot škoduje uveljavljenim umetnikom. Samostojni ustvarjalci se trudijo zaslužiti za preživetje in si ustvariti kariero. Ko so tarča kraje njihovih del, pa je s tem ogrožen njihov osnovni prihodek in eksistenca. Zato izgubijo samozaupanje. Izgubljen prihodek pa jim tudi onemogoča nadaljnje vlaganje v lastno ustvarjanje."

Če to združimo z rastočimi trendi zlorabljanja avtorskih del, kot je t.i. "stream ripping" (snemanje obstoječega posnetka s spleta, ki je namenjen zgolj predvajanju v realnem času, op. p.), s študijami, da je skoraj četrtina vsega prometa na spletu namenjena iskanju zlorabljenih vsebin, dobimo majhen vpogled v to, kako družba podcenjuje ustvarjalce in ustvarjene vsebine.

Povrhu tega celo nekatere legalne uporabe zaščitenih del pogosto premalo plačajo umetnike. Kot primer lahko navedemo pritožbe mnogih avtorjev glasbe na račun platform, kot je Spotify, ki služijo milijarde, medtem ko sami kot ustvarjalci vsebin, ki jih platforma trži, zaslužijo manj od odstotka  ob vsaki uporabi njihovega dela.

Temu pritrjuje tudi pogovor s samostojno avtorico glasbe Michelle Lewis, ki je za revijo New Yorker dejala, da je za svoj hit "Wings" (Krila op.p.) prejela samo 17,72 ameriških dolarjev. Na Spotifyju pa so ga zavrteli več kot tri milijonkrat. In za razliko od izvajalcev, avtorji glasbe ne dobijo prihodkov od igranja na turnejah ali od prodaje blaga, ki bi nosilo njihovo blagovno znamko.

Romantiziranje ideje stradajočega umetnika, ki se trudi ustvarjati na račun finančne varnosti, nenehno potrjuje misel, da bi morali umetniki ustvarjati zgolj "zaradi umetnosti same", in to brez pričakovanja povračila. To pa normalizira dogmo, da je nezmožnost preživljanja samega sebe pač del običajnega življenja umetnika.

Za nekatere umetnike so te finančne težave zelo resnične in vprašanje, ali si danes sploh lahko privoščiš večerjo, nikakor ni niti romantično niti ni znamenje častivrednosti. J. K. Rowling, na primer, se je med pisanjem Harryja Potterja opisala kot "nezaposlena mati samohranilka, revna, kot si pač lahko reven v moderni Britaniji, ne da bi še bil brezdomec". Drugi umetniki, kot so Vincent Van Gogh in Claude Monet, so živeli v revščini, danes pa se njihova umetnost prodaja za desetine milijonov dolarjev.

V članku "Copyright as a platform for artistic and creative freedom" (Avtorska pravica kot platforma za umetniško in ustvarjalno svobodo, op. p.) Matthew Barblan diskutira o tem, kako avtorska pravica omogoča umetniku ekonomsko svobodo, ki v zameno omogoča ustvarjalno svobodo:

"Ne glede na to, kako privlačen je kliše 'stradajočega umetnika', mora resnični umetnik v resničnem življenju tudi jesti. Zadovoljevanje najnujnejših potreb umetnika kot človeka, naredi največ v smeri omogočanja temu umetniku, da svobodno ustvarja. Vloga avtorske pravice v zagotavljanju umetnikove ekonomske svobode prek prodaje lastnih umetniških del, v kateri lahko mirno zadovolji svoje eksistenčne potrebe, je pomemben člen v razmerju med avtorsko pravico in ustvarjalno svobodo. Umetnik težko sledi svojim sanjam, če ne ve, od kod bo prišel njegov naslednji obrok in ali bo lahko nocoj prenočil pod streho. Na koncu večina umetnikov najde neko drugo službo, s katero lahko plačuje račune, če ne more preživeti od svoje umetnosti, ter na ta način postavi svojo umetnost na raven hobija."

Predstavljajte si svet brez Harryja Potterja ali svet, v katerem imena, kot so van Gogh ali Monet ne bi bila znana, ker so neverjetno talentirani ustvarjalci prenehali ustvarjati zaradi finančnih težav. Na žalost se nekateri umetniki odločijo prenehati ustvarjati zaradi zlorab, kot je piratstvo / kraja, ki jim omejujejo prihodek.

Morda je vaš sodelavec neslišan umetniški glas naše generacije, morda je bančni uslužbenec v vaši banki glasbeni genij. Realnost je taka, da umetniki ne stradajo, zato da bi vsi mi lahko uživali v umetnosti, pač pa si najdejo službe, ki jim omogočajo preživetje in mi - javnost - smo tisti, ki izgubljamo.