Wojciech Orliński: INTERNET: ČAS JE ZA SPREMEMBE

Danes si ne predstavljamo sveta brez spleta, saj se je močno zasidral v naše vsakdanje življenje. Kdo izmed nas ni vsaj nekaj minut na spletu in išče različne informacije, novice, nasvete, plačuje račune ali pa gleda priljubljen film oz. serijo? Hote ali nehote pri tem pogosto kršimo zakonodajo in avtorsko pravico, saj nam različne spletne platforme ponujajo vsebine, za katere ne plačujejo avtorske pravice. Zakaj je temu tako in kako bi to celovito rešili, je verjetno "vprašanje za več milijonov dolarjev". Zanimivo rešitev v komentarju z naslovom Internet: Čas je za spremembe publicista in avtorja Wojciecha Orlińskega ponujajo kolegi iz poljskega združenja režiserjev. Na kratko smo povzeli Orlińskove ugotovitve in predloge za razrešitev nastalih razmer. Izvirnik si lahko preberete tu.

Wojciech Orliński: INTERNET: ČAS JE ZA SPREMEMBE

Ko se sprašujemo o avtorski pravici na spletu, se komaj kdaj vprašamo, zakaj obravnavamo splet kot ločeno področje. Zakaj za splet ne velja enaka avtorska zakonodaja kot za druga področja oz. zakaj standardne avtorske pravice ne veljajo na spletu? Da bi na to odgovorili, moramo iti nazaj v preteklost, v čas predsedovanja ameriškega predsednika Billa Clintona, ko so v ZDA začeli s komercialno uporabo sistema omrežij, ki so ga poimenovali Internet. Ta je bil prej 25 let na voljo le univerzam, raziskovalnim inštitutom in, seveda, vojski.

Običajni ameriški državljani do Interneta niso mogli dostopati, pa tudi če bi lahko, tam ne bi našli praktično ničesar, saj na njem ni bilo veliko vsebin. V enakem času je imela Evropa nekaj sedanjemu spletu podobnih računalniških omrežij, katere pa so evropski državljani lahko uporabljali. Najbolj znan je bil francoski Minitel, prek katerega so lahko že v 80-ih letih minulega stoletja uporabniki v Nemčiji, Franciji in Veliki Britaniji rezervirali hotele, plačevali račune, debatirali itd.

Američani, ki tega niso mogli početi, so kot dobri poslovneži ugotovili, da po tem "izdelku" obstaja povpraševanje. Zato so se odločili, da bodo na tem področju prevzeli primat in so svoj Internet globalizirali. Najvidnejšo vlogo pri tem je odigral takratni šef ameriškega urada za intelektualno lastnino Bruce Lehman. Rezultat je znan, Internet je postal globalno prevladujoč, njegovo reguliranje pa je postalo predmet pogajanj o prosti trgovini in ne o kulturni oz. znanstveni izmenjavi.

Kljub temu, da so se ti premiki dogajali v 90-ih letih preteklega stoletja, "v času ljubezni do globalizacije", ki se je zaradi finančno-gospodarske krize precej ohladila, še vedno veljajo zakoni od tedaj. Takrat so države za omogočen dostop do spleta od ZDA prevzemale zakone, ki jih je pripravil Lehman. Med drugim tudi tisti del, ki govori o t. i. Varnem pristanu (Safe Harbour), po katerem spletna podjetja niso odgovorna za nelegalne vsebine, ki so naložene. Seveda, če le ustrezno ukrepajo, ko so o njih obveščene. Vendar ...

Če bi podoben privilegij pred 20 oz. 30 leti imele tudi druge industrije, bi še vedno lahko gledali filme na vidorekorderjih in DVD-jih. Zakaj? Na podlagi klavzule o Varnem pristanu bi lahko lastnik videoteke svojim strankam verjel na besedo, da so naredili amatersko verzijo Jurskega parka ali Avatarja in to kopirajo za splošno uporabo. Če bi avtor originalnega filma želel preveriti, če gre za njegovo delo, bi moral teči od videoteke do videoteke in pregledovati filme. Ko bi ugotovil, da je na nekem mediju kopija njegovega filma, bi moral lastnika videoteke opozoriti na to in ta bi moral o kopijo uničiti. Seveda bi jih imel na zalogi še več.

Sliši se absurdno, vendar smo zdaj podobnim razmeram priča na spletu. Če bi imele videoteke te privilegije, bi bila npr. nekoč najmočnejša veriga videotek v ZDA Blockbuster zdaj tako močna kot YouTube in bi podobno služila. YouTube lahko namreč zdaj s svoje domene umakne vse piratske vsebine, ki jih prijavijo imetniki pravic, seveda proti plačilu. Tudi Blockbuster bi lahko tako služil in bi npr. umaknil vse piratske kopije Jurskega parka, obdržal pa bi vse kopije Avatarja, ker npr. režiser slednjega, James Cameron, ne bi plačal za umik.

Negativni vidik Varnega pristana ni omejen le na piratstvo pri filmih in glasbi. Tudi spletne klepetalnice dobro služijo na račun širjenja sovražnega govora, hujskanja k nasilju, homofobije, rasizma, antisemitizma in seksizma. Seveda, dokler kdo tega ne prijavi. Vendar, ali ima kdo moč poročati o vsakem rasističnem komentarju? Lehman je v intervjujih večkrat poudaril, da bi zakon napisal drugače, vendar ga ni. Da bi to spremenili, bi morali povabiti diplomate s celega sveta na nova pogajanja o globalizaciji, kot so bila tista leta 1995 v Urugvaju, kjer se je vse skupaj začelo.

Ker se to zagotovo ne bo zgodilo, bi se morali zateči k pravnim ukrepom, in sicer z uvedbo posebne pristojbine za internetna podjetja. Če že uživajo privilegije, naj zanje tudi plačajo. To verjetno ni idealna rešitev, vendar je najboljša, ki je trenutno na voljo. In zagotovo pravična, zaključuje Orliński.