AIPA intervju z Mojco Fatur: D kot drznost, S kot sodelovanje in I kot izobraževanje

Maja je Mojca Fatur prevzela vodenje Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev (Društvo DSI), potem ko sta ga v prvih mandatih vodila Sebastian Cavazza in Jurij Drevenšek. S tretjo predsednico društva se pogovarjamo o smernicah za snemanje intimnih prizorov, o potrebi po izobraževanju koordinatorjev za snemanje intimnih prizorov in o izboljšanju pogojev za delo igralcev pred kamero.

Foto: Jaka Babnik Vir: Arhiv Mojca Fatur

Maja so vam člani društva poverili njegovo vodenje. Katere so vaše glavne naloge v mandatu, ki je pred vami?

Nekega dne sem se med sprehodom poigravala z našo kratico DSI. Pomislila sem, kako nam ponuja D kot drznost, S kot sodelovanje in I kot izobraževanje. Drznost v smislu, da si upamo biti drzni v naših idejah in v zahtevah, kaj nam pripada; drzni pri postavljanju bolj zdravih in profesionalnih temeljev našega dela; ter sodelovanje, povezovanje in izmenjava izkušenj tudi z drugimi društvi. Da nadaljujemo z izobraževanjem na delavnicah, ki jih redno organiziramo. Eden od ciljev mojega mandata je priprava smernic za snemanje intimnih prizorov. Sestaviti moramo delovno skupino, da se priprave lotimo bolj sistemsko. Ne gre samo za to, da izdelamo dokument in se ponašamo z njim. Smernice želimo predstaviti ostalim sektorjem, režiserjem, producentom in seveda kolegom igralcem, da o njih razpravljamo in ugotovimo, kako jih prenesti v prakso, da jih lahko začnemo dejansko uporabljati. Smernice bodo zastavljene s ciljem, da ob zagotovljenih sredstvih v nekaj letih izšolamo t.i. intimne koordinatorje, poklic, kot ga poznajo v tujini. Smernice opisujejo zaželeno ravnanje tudi v primerih, ko ni sredstev za delo intimnega koordinatorja na projektu. Drugi večji projekt v mojem mandatu bo vzpostavitev delovne skupine, ki se bo ukvarjala s pogoji dela filmskih igralcev in pogodbami.

Podrobneje bi se posvetil prvemu cilju: smernicah za preprečevanje spolnega nadlegovanja. V širši javnosti je problem spolnega nadlegovanja, ki se ne dogaja samo na snemanjih, postal viden z gibanjem »Jaz tudi«, zagon je dobil z zlatimi globusi leta 2018, ko je bila v podporo gibanju obvezna večerna obleka v črni barvi. Nekaj primerov smo imeli tudi Sloveniji in regiji. Med zadnjimi je zanimivo, da je hrvaški režiser Dalibor Matanić nadlegovanja javno priznal in jih hkrati opravičeval z domnevno neprištevnostjo, saj da je bil pod vplivom alkohola in drog.

V sodelovanju Društva DSI in ZDUS (Združenje dramskih ustvarjalcev Slovenije) poteka akcija za pridobivanje certifikata Iskra. Gre za projekt Z nami se neha, ki se ukvarja s tem, kako hitro se v našem poslu prekoračijo meje. Zdi se, da ko si nadeneš kostum in postaneš lik, se meje hitro zabrišejo ne samo med snemanjem kadrov, ampak tudi izven seta ali na hodnikih teatra. Potem se zgodi naivno opravičevanje »to sploh nisem bil jaz«. Nihče ne reče tega, ampak – saj vemo, »zdaj igramo Moliera in seveda smo malo razigrani«. Ali pa: »Dej no, ne bit tako zapet«. Meje so hitro zabrisane. Ali pa se režiser ali profesor na akademiji opravičuje v stilu, »to sem storil, da bi te malo spodbudil, da bi v tebi nekaj prebudil«. Ker se je v zadnjih letih začelo o tem glasno govoriti in opozarjati, so se stvari umirile. Smernice se nam zdijo pomembne, ker je v resnici zelo smešno, da za denimo prizore pretepov vedno najamejo koreografa in določijo osebo, ki skrbi in pazi, da se kdo ne bi poškodoval in da bo pretep izvrstno skoreografiran, ker se menda ne znamo pretepati … pri snemanju intimnih prizorov, kjer ne gre nujno samo za seks, pa velja, da to vsi obvladamo. Lahko te postavijo v zelo neprijeten položaj, če ti rečejo, »no, zdaj se pa poljubljajta in grabita in malo se dajta dol«. Če nimaš jasnih navodil, imaš občutek, kakor da to delaš zasebno, čeprav nastopaš v vlogi. Lahko si okoren in ti je neprijetno, da te gledajo. Če so pa stvari jasno skomunicirane in skoreografirane, je lažje. Intimni koordinator skrbi tudi za dogovor, kje in kako igralci dopuščajo dotike.

Ali po vaših izkušnjah pred snemanji potekajo takšni pogovori?

Pri nas? Ne. Vse poteka zelo približno v slogu »bomo že«. Sama sem se s smernicami spoznala šele na Krafftu, ko je imela Ita O'Brien leta 2022 delavnico na to temo. Priznam, da je bila moja prva reakcija dvom, ali res potrebuješ nekoga, da ti pove, kako se dotikati. Ko pa je razprla celotno problematiko, me je presunilo. Na delavnici so bili prisotni snemalci. Kot so dejali, tudi oni v odsotnosti navodil norijo s kamero naokoli v upanju, da bodo ujeli kakšen lep in ne preveč neposreden kader. Včasih so intimni prizori sami sebi namen, denimo pri videospotih, da privabljajo gledalce, sicer pa omogočajo, da z njimi povemo več stvari. Denimo, zakaj se ona ali on »dajeta dol« na prav določen način: iz maščevanja ali zadrege, obveznosti, veliko je odtenkov in če je vse dogovorjeno in koreografirano, lahko tudi z majhnimi detajli ogromno povemo. Če snemalec ve, kako bo osvetljeval prizor, kateri del lovi, prizor lahko deluje zelo estetsko. V tujini poznajo koordinatorje tudi v teatru, ampak mislim, da teater večinoma ni tako problematičen, ker je vendarle bolj stiliziran. Pri filmu se po navadi lovi realizem.

Kateri ob obstoječih članov filmskih ekip bi v Sloveniji lahko prevzeli vlogo intimnega koordinatorja?

Najprej mora opraviti izobraževanje, pri čemer je pogoj, da ima izkušnje z nastopanjem. Meni se zdi idealna kombinacija igralec, ki ima izkušnje s plesom, z gibom, s samim telesom. In takšnih je v Sloveniji kar nekaj. Določeni so se že javili in potrdili, da bi jih delo zanimalo. Težava je v tem, da je študij precej drag in dolgotrajen. Kompetentna izobraževanja s certifikatom, ki šteje, in z ljudmi, ki veliko delajo za Netflix in HBO, potekajo predvsem v ZDA in Veliki Britaniji. Tudi Poljska je postala na tem področju dejavna. Poleg izobraževanja zahtevajo praktično delo, ki ga moraš dokazati s posnetki. Če si pri nas zaposlen kot igralec, si težko vzameš ta čas. Izobraževanja imamo v planu v naslednjih dveh letih. Temu se želimo intenzivno posvetiti in najti čim več rešitev.

Druga tema, ki ste jo izpostavili, so pogodbe in pogoji za delo.

Društvo FPS (Društvo filmskih producentk in producentov Slovenije) je nedavno na Vibi pripravilo izobraževanje, ki se ga je z naše strani udeležila Anuša Kodelja in zanjo je bilo pravo odkritje, kakšne pravice imamo igralci in zanje sploh ne vemo. Odločili smo se, da bomo za člane pripravili izobraževanje. Tudi na ravni Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev obstaja potreba po poenotenju pogodb, saj vsaka produkcija vključuje v pogodbe svoje člene. Nekateri so lahko sporni. Posebej zdaj, ko imamo izvajalci več pravic in bomo dobili zato več nadomestil prek kolektivne organizacije, tudi iz naslova retransmisije, predvajanj v kinu in na televiziji ter interneta. Med producenti se je že pojavila ideja, da bodo zato zmanjšali honorarje. Igralci smo včasih naivni in zaupamo v fair play, toda po pogovorih s kolegi lahko včasih ugotoviš, da si potegnil kratko. Sama verjamem, da smo igralci obraz filma in da pri nas ne gre varčevati. Večina gleda filme zaradi igralcev, sladokusci seveda prav tako zaradi režiserjev, scenaristov, direktorjev fotografije. Potem ugotoviš, da se zna tehnični sektor dogovoriti za dobro in pogosto boljše plačilo od igralcev, ker delavcev menda primanjkuje. Igralci pri nas trenutno nimamo plačanih vaj, niso plačane kostumske vaje, ni plačan test maske. Opozarjamo, da je to naš prosti čas. Ni samoumevno, da delamo brezplačno zaradi neizmerne sreče, da lahko sploh snemamo, da smo za to pripravljeni vse narediti. Če si tehnični sektor ovrednoti ure za iskanje lokacij, moramo imeti tudi igralci plačane vaje.

Ali v Sloveniji obstaja možnost za izoblikovanje skupine igralcev in igralk, ki bi dostojno živeli od snemanja filmov?

Ne, mislim, da samo od filma ne bi šlo. Če ga kombiniraš s televizijo in z nanizankami, ni problema. Z vidnejšo vlogo v dnevni seriji imaš nekaj mesecev redne prihodke. Jaz sem v zadnjem letu snemala z Uršo Menart, imela sem štiri ali pet snemalnih dni. Letos snemam tudi z Janom Cvitkovičem, vendar je to premalo. Morda bi to bilo mogoče, če bi igralec na leto posnel tri filme in bi v enem imel glavno vlogo, torej veliko snemalnih dni, in v drugem neko srednjo.

Kako ocenjujete položaj DSI v okviru Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev in v odnosu do drugih društev, ki delujejo v Zvezi?

Mislim, da smo precej dobro organizirani. Čeprav marsikdo misli, da smo igralci »v zraku«, pogosto presenetimo z artikuliranostjo in organiziranostjo, z vizijo, kaj želimo doseči in kam želimo iti. Klemen Dvornik je nekoč omenil, da kolege v Evropi preseneča, da zmoremo filmski ustvarjalci sodelovati znotraj ene zveze, kar je precej unikatno. Producenti imajo namreč svoje interese, prav tako igralci in režiserji, in vsak zagovarja svoj teritorij. Meni se zdi, da dobro sodelujemo, da vsak gradi temelje svojega sektorja, ga skuša čim bolj postaviti na noge in ga opolnomočit. Hkrati se zavedamo, da stvari lahko premaknemo samo skupaj kot celota. Dobro sodelujemo, ker se zavedamo, da položaj ni najboljši. Če bi se pri nas film razcvetel, bi morda tudi mi šli bolj vsak na svoje.

So vam člani že zaupali, kaj pričakujejo od vašega mandata?

Še ne. Sezona se je že končala. Jeseni bomo začeli spočiti, polnih novih moči. Članstvo DSI je zelo številno in eden izmed mojih ciljev je, da člane spodbudim k aktivnemu sodelovanju, to je sodelovanju v organih društva, delovnih skupinah, delavnicah in projektih. Marsikdo morda pričakuje od društva velike premike in korake, ko pa sestavljamo delovne skupine, je  pa zaradi vpetosti v lastne projekte in natrpanih urnikov težko najti kandidate, ki bi svoj prosti čas namenili še dejavnosti društva.

Krafft, s katerim tesno sodelujete, je letos doživel četrto edicijo. Kakšne so priložnosti za njegov nadaljnji razvoj?

DSI na Krafft-u koordinira predvsem strokovni program, se domisli rdeče niti oziroma teme festivala. Trenutno nimamo kapacitet, ne finančnih ne kadrovskih, da bi sami izpeljali festival. Motor in srce festivala Krafft sta predvsem Maja Sever in Brane Završan, ki svoje delo opravljata z neverjetno vnemo in predanostjo, a brez plačila. Krafft je v štirih letih konkretno zrastel, zato smo člani UO DSI mnenja, da bi za nadaljnji razvoj festivala bilo nujno oblikovati delovno skupino, ki pa bi za svoje delo bila plačana. Z rastjo festivala, se je namreč povečala tudi potreba po infrastrukturi, ki je potrebna za nemoteno delovanje takega dogodka. Seveda si želimo, da je Krafft z vsakim letom zrelejši in zmore ponuditi več, tako stroki kot laični publiki. Idej je veliko. Vizij in kreativnega duha nam ne manjka, potrebovali pa bi dobro organizirano mrežo sposobnih ljudi in večjo finančno podporo.

Z Mojco Fatur se je pogovarjal Urban Tarman.