AIPA intervju z Uršo Menart: Ni boljšega, kot da si na setu z dobro ekipo in gledaš dobrega igralca pred kamero. To je to.

Urša Menart, ki je s svojim celovečernim igranim prvencem, generacijsko komično dramo Ne bom več luzerka, leta 2018 prejela vesni za scenarij in najboljši celovečerni film, je od decembra 2024 predsednica Društva slovenskih režiserjev in režiserk (DSR). Ustvarila je tudi več dokumentarnih in kratkih filmov, denimo Kaj pa Mojca (2014) in Nekoč je bila dežela pridnih (2012). DSR letos obeležuje 20. obletnico, pod njegovim okriljem pa delujejo še sekcije scenaristi, dokumentaristi in asistenti režiserji. Ima status nevladne organizacije v javnem interesu na področju kulture, s članstvom v krovnih evropskih združenjih režiserjev (FERA) in scenaristov (FSE) pa je dejavno vključeno tudi v evropski filmski svet. Z Uršo Menart, pronicljivo sogovornico in dobro poznavalko slovenske filmske krajine, smo se pogovarjali o večnih temah slovenskega filma in o nestabilnem produkcijskem okolju, ki se mu morda obeta stabilizacija.

Foto: Simon Tanšek

Konec lanskega leta ste prevzeli vodenje DSR. Kaj so vaše glavne naloge v dvoletnem mandatu in kaj pričakujete od sebe?

Ravno v tem letu praznujemo 20. obletnico društva, tako da me čaka nekaj prijetnih dolžnosti. Organizirali bomo letno skupščino FERA – Evropske zveze društev filmskih režiserjev, na primer. Čaka pa me tudi kaj manj prijetnega, recimo avtorske pravice – tema, za katero smo mislili, da je vsaj deloma že zaključena, vendar ni. Poleg čudne situacije s kinoprikazovalci doma se avtorji po vsem svetu ukvarjamo z mnogimi izzivi, povezanimi z razmahom t. i. umetne inteligence, ki se napaja z avtorskimi deli, a (pre)pogosto na netransparenten način in brez nadomestil za avtorje. Prav tako še vedno niso razrešene dileme netransparentnosti spletnih ponudnikov – specifika trenutne faze kapitalizma je centralizacija moči in v zadnjih letih so ponudniki avdiovizualnih vsebin postali tehnološki velikani, ki ne prihajajo iz filmskega sveta, kar je zelo spremenilo razmere na trgu. To je zagotovo ena izmed pomembnih tem, ki jo bomo še veliko obravnavali tako letos kot na daljši rok, saj je prinesla ogromne spremembe, predvsem v načinu, kako gledamo filme in druge avdiovizualne vsebine.

Naslednja tema, ki smo si jo zadali in s katero smo se začeli ukvarjati še pred pandemijo covida-19, so delovni pogoji in določitev minimalnega plačila naših storitev.

Delovni pogoji so bili del smernic Nacionalnega programa za film, ki ga je DSR izdalo leta 2018.

Posebna delovna skupina iz naših vrst je takrat pripravila osnutek delovnih pogojev, ki naj bi določil osnove: kaj je snemalni dan in kaj je snemalni teden, koliko je to dni in ur, kaj so nadure, kaj je nočno delo, koliko počitka ti pripada … Letos bomo na tej točki nadaljevali z debato. Društvo namreč ni sindikat in v Sloveniji trenutno nimamo pogojev za kolektivno pogodbo. Ideja kolektivne pogodbe za svobodne poklice je nekaj novega. Pogovore, ali je to sploh možno in na kakšen način, šele začenjamo. V novem predlogu ZUJIK-a in v uredbi, ki obravnava samozaposlene v kulturi, je omenjena minimalna postavka za en dan dela, ki je izračunana na podlagi plače zaposlenega na primerljivem delovnem mestu v javnem sektorju – toda na filmske poklice se to zelo težko aplicira, ker so naši pogoji dela precej drugačni. Do rešitve bomo morali priti sami.

Zavedamo se tudi, da je tujim produkcijam težko natančno izračunati stroške snemalnega tedna v Sloveniji, ker nimamo jasno postavljenih pravil. Prav zato včasih izgubimo kakšen zanimiv projekt, ki bi se lahko tukaj snemal. In slovenske filmske ekipe ostanejo brez dela. Producenti bi lažje privabili tuje partnerje, če bi bilo okolje bolj predvidljivo. V interesu vseh je, da se to področje uredi.

Je v Sloveniji sploh možno ustvarjati filme, ne da bi se ukvarjal s filmsko in kulturno politiko?

Možno je. Ampak slej kot prej spoznaš, da je dobro vsaj vedeti, kaj se dogaja na tem področju. Seznanjen moraš biti s spremembami zakonov, s pogodbami, o pogajalskih možnostih … Bolj si obveščen, manj si ranljiv.

Obeta se sprememba zakona o Slovenskem filmskem centru (SFC), ki mu je bilo letos dodeljeno precej več proračunskih sredstev. Kaj so sistemske rešitve, rešitve z dolgoročnimi posledicami, ki jih slovenski filmski ustvarjalci zares potrebujete?

Občutek je, da se včasih kakšne rešitve pojavljajo zelo ad hoc Ker so skoraj vsa javna sredstva za film programska, je film veliko bolj ranljiv od denimo gledališča. Ta nepredvidljivost oz. ranljivost se je nazadnje jasno pokazala med pandemijo covida-19, ko je bila ogrožena eksistenca marsikaterega filmarja. Bolj stabilno okolje lahko zagotovijo izvenproračunska sredstva – kar je tudi v predlogu zakona – in zdaj je treba delati na tem, da se zakon sprejme v obliki, ki bi bila za vse zadovoljiva. Ne gre samo za filmsko produkcijo, ampak tudi za vse druge podporne in spremljevalne dejavnosti, za izobraževanje in filmsko kulturno vzgojo, za filmske festivale, ki delujejo že leta in leta in jih vsako krčenje sredstev zelo prizadene, celo ogrozi njihov obstoj.

Zdi se mi, da nas pogosto hromi zavedanje, kako dolgotrajen proces je sprememba zakonodaje – da bodo vse zdaj sprejete spremembe veljale še do moje upokojitve. A nas ne bi smelo. Tako kot moramo razumeti, da prvi poskus ureditve področja in zakonodaje morda ne bo optimalen, si moramo tudi upati narediti ta korak in vsakega naslednjega, ki bo situacijo še dodatno izboljšal. Ne smemo se bati sprememb, če te prinašajo izboljšave.

Omenili sva že Nacionalni program za film iz leta 2018. Takrat je DSR v uvodniku zapisalo, da gre bolj za vizijo, s katero želi spodbuditi kakovostno vsebinsko razpravo o prihodnosti AV ustvarjalnosti in slovenske kulture v celoti. Vseeno pa ste verjetno želeli tudi nekaj konkretnih premikov in sprememb. Kakšno je stanje danes, kaj ste dosegli?

Večina ciljev zagotovo ni izpolnjenih, čeprav je nekaj pozitivnih sprememb vsekakor bilo, stvari se premikajo na bolje. Predvsem je bilo finančno stanje v letu 2018 neprimerljivo slabše, kot je danes. Vendar SFC še vedno ni opolnomočena institucija. Ima veliko več odgovornosti, tudi razpisov je več in jih bo še več, kadrovsko pa je na istem, kot je bil takrat.

Ponosni pa smo na dejstvo, da je scenaristika dobila nekoliko boljši položaj, ustanovili smo tudi sekcijo scenaristov, organiziramo scenaristične delavnice in predavanja. Tudi na AGRFT se je scenaristika uveljavila kot podiplomski študij.

Še ena izmed večnih tem je položaj žensk v slovenskem filmu. Leta 2018 je SFC predstavil rezultate raziskave o enakosti spolov. Od marca do maja je Kinoteka obeležila 60. obletnico Maje Weiss, ki je prva režiserka celovečernega igranega filma v Sloveniji – leta 2002. Zanima me, če se je od leta 2018 ali pa od leta 2014, ko ste posneli dokumentarec Kaj pa Mojca o ženskih likih v slovenskih filmih, do danes kaj spremenilo, kje vidite napredek? Mislite, da se bomo kdaj nehali pogovarjati o tem?

Upam, močno upam (smeh). En velik korak je bil razpis za prvence na SFC. Z njim tudi avtorice dobimo priložnost in nam je nekako lažje prodreti na sceno, vstopiti med profesionalce. Vsak film je test in napake se ne odpustijo zlahka, ne glede na spol. Mlajše generacije se mi zdijo veliko bolj enakopravne, če jih primerjam z generacijo Maje Weiss, ki ste jo omenila. Takrat se je avtorjem marsikaj odpustilo in so jim omogočili drugo, tretjo, sedmo priložnost, medtem ko se njej morda ni.

Koliko režiserk v Sloveniji je naredilo štiri celovečerne igrane filme? Nobena. Hanna Slak je enega v Nemčiji in so to potem štirje. Sprašujem se, ali je to kariera, ki jo lahko imaš kot režiserka v Sloveniji?

Navkljub povedanemu pa je prišlo do nekega premika. Občutek imam, da je mlajšim generacijam popolnoma vseeno, ali delajo z režiserjem ali z režiserko. Da o tem sploh ne razmišljajo.

Pri starejši generaciji je to prva stvar, ki jo opazijo, pa sploh ni nujno, da gre za negativno percepcijo – lahko je povsem pozitivna, ampak zdi se mi, da te spol pri njih veliko bolj definira.

Morda je pri ustvarjalkah prisoten tudi strah, sploh po rojstvu otrok, da bodo nehale obstajati in da se morajo toliko bolj potruditi, da se vrnejo nazaj na delo, da ne izgubijo momentuma, da ne izgubijo stikov.

Katere dosežke društva v zadnjih 20 letih bi izpostavili?

V času, ko sem še študirala, je bil na filmski sceni kar velik kaos. V tedanjem Filmskem skladu so se kot po tekočem traku menjavali direktorji, prevladoval je občutek, da so vsi skregani med sabo.

Menim, da je največji dosežek, da so kolegi in kolegice takrat prepoznali skupni interes in spoznali, da imajo veliko več skupnega. Prepoznali so tudi neko odgovornost, ki jo imamo, saj je režiser/režiserka pri nas gonilo kreativnega dela, je avtor/avtorica in prvi obraz filma – čeprav je za občinstvo to seveda igralec/igralka. In ja, s tem pride neka odgovornost tudi za celotno filmsko sceno. Režiserji in režiserke smo začeli razmišljati o filmski in kulturni politiki. Spoznali smo, da moramo imeti stališče in biti na tekočem, in mislim, da smo zdaj po 20 letih prišli na točko, ko so tudi drugi prepoznali, da imamo tehtna stališča in mnenja, da vemo mogoče več kot nekdo, ki se ukvarja s kulturno politiko, ni pa bil nikoli vključen v produkcijo filma. Zdaj nas je precej, ki sodelujemo in poskušamo nekaj narediti, da bi se situacija izboljšala.

Zdaj vemo, da se je treba ukvarjati s temi »upravnimi« zadevami: kako sta organizirana Viba in SFC, da je treba sodelovati v komisijah in svetih, da je treba spremljati zakonodajo glede avtorskih pravic, statusa samozaposlenih, da je treba spremljati, kaj se dogaja z ZUJIK-om …. Menim, da smo v vseh teh letih postali zelo kredibilen partner v dialogu o kulturni politiki.

Druga stvar, ki je dobra in zelo pomembna, je ustanovitev Zveze društev, kjer imamo seveda velikokrat različne interese in ne steče vsaka debata gladko, vendar vseeno poiščemo skupna stališča in interes ter nastopamo kot združena fronta, kadar je to potrebno.

Tretja zadeva je vsebinska. Menim, da je super in prepotrebno, da smo se začeli ukvarjati z izobraževalnim programom, ki predstavlja pomemben prispevek.

Mislite na Scenarnico, Dokumentarnico …

Ter na Kratko sceno in predavanja v okviru Scenarnice+, na Večere DSR, kjer se kontinuirano pogovarjamo o strokovnih temah. To je bila tudi ena od začetnih dejavnosti društva, kar smo skozi leta nadgradili. Pomembno je, da se ne ukvarjamo samo z duhomornimi temami, temveč tudi s tem, kar nas dejansko najbolj zanima. Želim si, da bi se več lahko ukvarjali z vsebino in manj s politiko.

In sva spet na tistem, ali se lahko sploh ukvarjaš zgolj s filmom. Kaj poleg skupščine FERA še imate v načrtu ob obletnici?

Pripravljamo publikacijo, nekakšen almanah, o zgodovini in okoliščinah nastanka društva ter aktivnosti, ki smo jih izvajali. To nameravamo narediti skozi serijo pogovorov z ustanovnimi in aktivnimi člani. Poskušali bomo poiskati odgovore na vprašanja, zakaj delamo to, kar delamo, in zakaj smo sploh začeli.

Ob vodenju društva trenutno končujete drugi igrani celovečerec Vse, kar je narobe s tabo. Že veste, kdaj gre film v distribucijo?

Trenutno smo v postprodukciji, končali smo montažo. Super je biti na setu in dejansko snemati, to mi je najljubši del procesa. Upam, da bom posnela še kakšnega (smeh). Res pa je, da gre za maraton, posebej pri nas. »Treatment« sem začela pisati leta 2019 in svet je bil takrat čisto drugačen. V distribuciji bo verjetno leta 2026. Življenje je kratko in sprašujem se, koliko filmov na tak način sploh lahko narediš? Če veš, da se boš z eno temo ukvarjal naslednjih sedem let, te mora res zanimati. Če te film ne veseli najbolj na svetu, je tu še toliko lažjih stvari, ki bi jih lahko počel. Po drugi strani pa ni boljšega, kot da si na setu z dobro ekipo in gledaš dobrega igralca pred kamero. To je to.

Z Uršo Menart se je pogovarjala Ksenija Zubković.